Publikacija Več športa, manj zaslona: priporočila za uporabo zaslonov pri mladih športnikih, predstavljena v okviru včerajšnje novinarske konference na MOL-u, je nastala v sodelovanju nevladne organizacije Logout, Mestne občine Ljubljana (MOL) in sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Mladim športnikom, njihovim staršem, trenerjem in vodstvom športnih klubov ponuja praktične usmeritve in nasvete pri omejevanju škodljivih učinkov zaslonov v procesu treniranja.

Sodobne tehnologije namreč športu resda prinašajo nove možnosti, a njihova čezmerna raba pri športnikih zmanjšuje možnost uspešnega nastopa in povečuje nevarnost poškodb. Še posebej ranljivi so mladi športniki, v intervjuju opozarja športna psihologinja Maja Smrdu.

Dvanajst priporočil se nanaša na pravila vedenja v športnih klubih in domačem okolju, na osebno dostojanstvo, medsebojno spoštovanje in duševno zdravje ter na varovanje zasebnosti in medijske izpostavljenosti.

Marko Kolenc, vodja oddelka za šport pri Mestni občini Ljubljana, pojasnjuje, kaj jih je spodbudilo k pripravi priporočil: "Ko smo na terenu, vidimo, kakšne so navade mladih športnikov. Na treninge in tekme prihajajo s pametnimi telefoni in na njih ves čas preverjajo, da ja ne bi česa zamudili ali spregledali. To seveda zmanjšuje njihovo osredotočenost na vadbo oziroma tekmo, posledica pa so poškodbe. Med pripravami na drugi Ljubljanski festival športa septembra lani smo se zato odločili za akcijo Šport je lajv. Z njo želimo mlade športnike prepričati, naj več "športajo" in manj uporabljajo zaslone. V Ljubljani smo oktobra organizirali tudi prvi forum trenerjev, ki ga sofinancira MOL, in na njem skupaj s športniki, vodji športnih klubov, starši, športnimi psihologi in predstavniki Logouta razpravljali o škodljivih vplivih digitalnih naprav na mlade športnike. Na podlagi teh razprav in ugotovitev fokusnih skupin smo pripravili priporočila za zdravo uporabo zaslonov pri mladih športnikih."

Kašne posledice čezmerne rabe zaslonov opažajo trenerji pri mladih športnikih?

Več kot 80 trenerjev, zbranih na prvem trenerskem forumu oktobra lani, je poročalo o različnih negativnih posledicah uporabe zaslonov, ki so jih opazili pri svojih mladih varovancih.

58 jih je med najpogostejšimi škodljivimi učinki navajalo težave pri ohranjanju pozornosti med treningi in tekmami, kar se pogosto kaže kot težave pri sledenju navodilom. Uporaba zaslonov po pričevanju 21 trenerjev prispeva tudi k večji agresivnosti, razdraženosti in neprimernemu vedenju mladih, kar se pogosto kaže v neupoštevanju navodil in kršenju discipline. 29 jih je poročalo o posledicah, ki jih ima uporaba zaslonov na odnose mladih športnikov s soigralci in trenerji. Trenerji so opazili slabše socialne spretnosti, manj komunikativnosti, odtujenost in slabšo povezanost članov skupine. 15 trenerjev je opozorilo na problematične vzorce mišljenja, ki so po njihovem mnenju posledica izpostavljenosti neprimernim zaslonskim vsebinam, na primer slaba samopodoba in poudarjanje pomena telesnega videza. 13 jih je zaznalo, da mladi športniki prihajajo na treninge utrujeni, brez energije, neprespani in slabše telesno pripravljeni, 11 trenerjev pa je poročalo o znižani motivaciji za treninge, slabši izvedbi tehničnih elementov in zmanjšani tekmovalnosti. Devet trenerjev je pri mladih športnikih opazilo znake zasvojenosti oziroma čezmerne rabe zaslonov, v pogovoru našteva Tilen Hočevar iz nevladne organizacije Logout, centra pomoči pri čezmerni rabi interneta.

Kot poudarja, so priporočila za uporabo zaslonov pri mladih športnikih usklajena s Smernicami za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki so jih leta 2021 pripravili strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Te smernice določajo, da naj otrok do dopolnjenega drugega leta starosti ne bo izpostavljen zaslonom. Od 2. do 5. leta naj se uporaba zaslonov časovno omeji na manj kot uro na dan ob navzočnosti staršev. Od 6. do 9. leta naj otrok v prostem času pred zasloni ne preživi več kot eno uro na dan. Od 10. do 12. leta naj bo čas uporabe zaslonov v prostem času omejen na največ eno uro in pol na dan. Od 13. do 18. leta naj bo časovna omejitev v prostem času največ dve uri na dan, pri čemer naj bodo zaslonske vsebine kakovostne in primerne starosti.

Simon Hočevar: Tisti, ki prinesejo pravila glede rabe zaslonov od doma, nimajo težav

Da imajo največ težav s čezmerno rabo zaslonov ravno mladi športniki v zgodnjih najstniških letih, lahko na podlagi svojih izkušenj v vlogi trenerja potrdi tudi Simon Hočevar, nekdanji kanuist na divjih vodah: "Na treningu naredim tudi do 40 videoposnetkov v eni uri, potem pa jih predam tekmovalcem, da jih analiziramo skupaj ali pa jih oni sami. A mlajše generacije ne uporabljajo zaslonov toliko za analize in gledanje posnetkov, temveč bolj za razne igrice in vse drugo. Točno se vidi, kdo pride na trening pripravljen, kdo pa je do zadnjega brskal po zaslonu. Tukaj je veliko na starših. Opažam, da tisti, ki prinesejo pravila glede rabe zaslonov od doma, nimajo težav. Nekateri mladostniki pa so doma prepuščeni sami sebi, nimajo mej in jih potem tudi na treningu ne upoštevajo."

Tudi njegova sin Žiga Lin in hčerka Eva Alina, oba vrhunska kanuista in kajakaša na divjih vodah, uporabljata digitalne naprave kot koristno orodje v športnem procesu. "Sin Žiga Lin pregleda ogromno objav drugih vrhunskih športnikov in si tudi tako pridobiva znanje, družbena omrežja pa uporablja za promocijo. Z digitalno tehnologijo je zrastel in nima z njo nobenih težav. Hčerka Eva Alina je v to vstopila pozneje. Zdaj seveda tudi ona uporablja pametni telefon za analize, gledanje posnetkov drugih športnikov in promocijo. Vendar pa oba točno vesta, kdaj je dovolj, in pospravita telefon. Glede tega sta kar dosledna."

Kaja Kajzer: Postaviti si je treba jasne meje glede uporabe zaslonov

Samodisciplina je potrebna, saj tudi vrhunski mladi športniki, ne samo rekreativni, ki jim je šport predvsem oblika aktivnega preživljanja prostega časa, niso imuni pred škodljivimi učinki digitalnih naprav in medijev.

"Ugotovila sem, da mi čezmerna raba socialnih omrežij in elektronike odvzema energijo in osredotočenost, zato sem se pred olimpijskimi igrami v Parizu posvetovala s psihologinjo in sva začeli postopoma krajšati čas, namenjen socialnim omrežjem in uporabi zaslonov nasploh," svoje izkušnje razkriva vrhunska judoistka Kaja Kajzer.

Po lanskih olimpijskih igrah se je zaradi negativnih komentarjev, ki jih je dobila po nastopu in ki so jo zelo prizadeli, odločila, da se bo začasno umaknila z družbenih omrežij, dala telefon na stran in si vzela čas zase. Priznava, da je prve dni s prstom iz navade še vedno samodejno iskala izbrisano aplikacijo na telefonu, a je po nekaj dneh začutila svobodo in začela uživati v stvareh, ki jo veselijo.

Mladim športnikom svetuje, naj si postavijo jasne meje glede uporabe zaslonov, kot si jih je tudi sama. "Trenutno imam za uporabo Instagrama nastavljeno omejitev dve uri na dan, in ko ta čas poteče, mi telefon javi, naj zaprem aplikacijo. Drugače pa me opomni na 15 minut, če slučajno "padem noter". Pa tudi ko sem z družino, fantom ali prijatelji, skušam odložiti telefon."

Družbena omrežja zdaj uporablja predvsem za povezovanje z drugimi športniki in prijatelji, pa tudi za samopromocijo in promocijo sponzorjev. Pravi, da si kot vrhunska športnica ne more privoščiti, da bi bila brez njih.

Simon Hočevar pritrjuje: "Če te ni na Instagramu, Facebooku, TikToku, ljudje ne vedo, kaj počneš, hkrati pa se prek njih promovirajo tudi sponzorji. Glede komentarjev na družbenih omrežjih bi rekel, da mora športnik imeti tukaj malce tršo kožo. Tudi ni dobro, da vsakič prebere vse, kar drugi napišejo o njem, zato ker se mu to začne nalagati."

Kako se odzvati na spletne sovražnosti?

A eno so konstruktivne kritike, drugo pa spletno nasilje, žaljenje in poniževanje, opozarja psihologinja Maja Smrdu. "Družbena omrežja imajo zelo velik vpliv na samopodobo oziroma samospoštovanje, zlasti pri odraščajočih športnikih in športnicah s še neizoblikovano identiteto. Primerjave z drugimi lahko namreč vodijo v nezadovoljstvo s samim seboj, občutek manjvrednosti in obsedenost z lastno podobo."

Umik z družbenih omrežij v primeru spletnega nasilja se ji zdi dobra poteza. Zelo pomembno je tudi, da športniki tega ne ponotranjijo in da o sebi razmišljajo pozitivno. "Na spletne sovražnosti naj se ne odzivajo. Uporabijo lahko tudi katero od orodij, ki jih ponujajo omrežja, recimo blokada avtorja ali komentarjev. Lahko imajo dvojen profil – enega zasebnega in drugega javnega, na katerem pazijo, kaj in koliko sporočajo. Dobro je, da se o tem pogovorijo s sotekmovalci, trenerjem, prijatelji, starši. Druženje z ljudmi, ki te res poznajo, in pogovor z njimi, sta med najpomembnejšimi varovalnimi dejavniki, kadar koli se človeku zgodi kaj grdega. Poleg socialne podpore lahko poiščejo tudi strokovno psihološko pomoč. Športniki lahko spletno nadlegovanje prijavijo na družbeno omrežje, znotraj športa pa na etično komisijo pri Olimpijskem komiteju Slovenije (tudi prek anonimnega portala Žvižgavka) ali varuhu športnikovih pravic."

Zasloni zmanjšujejo osredotočenost in povečujejo možnost poškodbe

Duševne stiske z anksioznostjo in nizko samopodobo niso edine posledice prevelike odvisnosti od zaslonov. Ta vpliva tudi na telesno zdravje in kognitivne sposobnosti mladega športnika. Jemlje mu osredotočenost, energijo in motivacijo, povzroča motnje spanja in prehranjevanja, zmanjšuje telesno pripravljenost in zmožnost samokontrole, upočasnjuje regeneracijo in rehabilitacijo.

Sorodna novica Maja Smrdu: "Škodljiva raba zaslonov lahko ogrozi uspešno športno pot mladih športnikov."

"Motnje pozornosti vključujejo tako manjši obseg pozornosti, torej na koliko stvari smo lahko hkrati pozorni, kot tudi slabšo sposobnost vzdrževanja pozornosti, ker so zaslonske informacije zelo hitre in se možgani nanje samo odzivajo. Ker so digitalne vsebine ves čas dosegljive, lahko pride do kognitivne preobremenjenosti oziroma mentalne utrujenosti. Mladi športnik bo na treningu ali tekmi zato stežka procesiral strategije igre in hitreje izgubil osredotočenost na dogajanje. Zaradi tega se zmanjšajo možnosti dobrega nastopa in izida ter povečajo možnosti poškodbe. Atlet, ki trenira tek čez ovire, bo na primer zaradi nepozornosti nerodno stopil in si poškodoval gleženj. Kar nekaj raziskav potrjuje, da se reakcijski čas športnika, ki pred treningom ali tekmo pregleduje telefon, podaljša. To je še posebej pomembno v ekipnih športih," v intervjuju pojasnjuje psihologinja Smrdu.

Marko Kolenc, vodja športnega oddelka na Mestni občini Ljubljana, njene besede podkrepi z anekdoto o priznanem trenerju srbskega košarkarskega kluba Partizan Željku Obradoviću. "Na enem izmed simpozijev, ki so se ga udeležili trenerji, je razkril, da na treninge, pa tudi recimo na kosila ali večerje, nikoli ne nosi telefona s seboj, ker želi ostati osredotočen na dogajanje v športni dvorani oziroma na pogovor v družbi. Nekoč se mu je primerilo, da je eden od igralcev v avtobusu med vožnjo na tekmo ves čas brskal po zaslonu, nakar se je na tekmi, ker je izgubil fokus, tako poškodoval, da je bil več mesecev odsoten. Obradović je zgodbo zaključil s sporočilom trenerjem, da je osredotočenost ključna pri podrobnostih na treningu ali tekmi, te podrobnosti pa delajo razlike pri vrhunskem uspehu."

Sorodna novica Si ne želite, da vaš otrok poseda pred zaslonom? Bodite mu dober zgled.

Podobne izkušnje s pomanjkanjem osredotočenosti, a pri veliko mlajših igralcih, ima tudi Tilen Hočevar iz Logouta, ko je bil pred leti še košarkarski trener otrok, večinoma osnovnošolcev. Spominja se tišine v avtobusu, ko so se peljali na tekme, ker so vsi nemo gledali v telefone. Nobenega pogovora, nobenega smeha in živžava, tako kot takrat, ko je bil sam v njihovih letih. "Otroci so tik do vstopa na igrišče brskali po zaslonu, odigrali še zadnjo videoigrico ali poslali še zadnje sporočilo, potem pa, še vedno obremenjeni z zaslonskimi vsebinami, zmedeni stali na igrišču. Včasih niso niti vedeli, na kateri koš igrajo. Takoj, ko je bil odmor, so znova prijeli v roke zaslone in tekma je bila pozabljena."

Brskanje po telefonu je še posebej vabljivo, kadar je športnik nezadovoljen s treningom ali izidom ali kadar je zelo utrujen. Vendar pa je judoistka Kaja Kajzer prepričana, da posedanje pred zaslonom ni pravi počitek: "Po navadi družbena omrežja uporabljamo za regeneracijo, oziroma ko smo utrujeni, ampak v resnici nikoli nismo "na off", oziroma ne dobimo tistega občutka, da smo zares spočiti in regenerirani."

Kako se spoprijemati s stresom in utrujenostjo?

Sorodna novica "Za družbo ste sprejemljivejši, če ste zasvojeni z digitalno tehnologijo kot pa z alkoholom."

Obstajajo veliko boljše vedenjske strategije za spoprijemanje s stresom in utrujenostjo kot zaslonske dejavnosti. "Ko pride športnik s treninga utrujen domov, so socialni stiki zagotovo med najboljšimi načini sproščanja in bogatenja življenja. Druženje in pogovor, tudi če ni vezan na šport. Lahko vadi različne mentalne spretnosti, kot so tehnike sproščanja, pozitivni samogovor ali vizualizacija. Z njo si športnik v mislih skuša čim bolj nazorno predstavljati, kako bi izvedel neko akcijo v športu. Lahko pa tudi posluša glasbo, s pomočjo katere predelujejo določene čustvene vsebine, ali pa se ukvarja s svojimi konjički," našteva psihologinja Maja Smrdu.

Ključno je sodelovanje športnikov, staršev, trenerjev in klubov

Trenerji rešujejo težave s preveliko odvisnostjo od zaslonov pri mladih športnikih na različne načine. Večinoma s prepovedmi telefonov med treningi, tekmami in skupnimi dejavnostmi, v nekaterih primerih pa je treba telefone pred treningom oddati na določena mesta. Med pripravami je uporaba telefonov načeloma dovoljena le za krajše pogovore s starši. Vendar pa pri omejevanju rabe telefonov pogosto trčijo ob odpor tako mladih športnikov kot tudi njihovih staršev, ki se z omejitvami ne strinjajo in ne sodelujejo pri njihovem uveljavljanju.

Sorodna novica Na Rakitni med tritedenskim digitalnim odklopom pomagajo otrokom z znaki digitalne zasvojenosti

A nova priporočila za uporabo zaslonov pri mladih športnikih ne bodo zaživela brez tesnega sodelovanja vseh, ki so del športnega procesa: športnikov, njihovih staršev, trenerjev in vodstev klubov.

"Gre za sklenjen krog. Če starši otroku doma ne bodo postavili mej glede digitalnih naprav, bo otrok hodil na trening impulziven, nemotiviran in nezbran. Trener zato pri njem ne bo mogel uporabiti enakih treningov kot pri športnikih, ki nimajo težav zaradi zaslonov. A tudi trener mora biti zgled glede uporabe telefona. Če ga že uporablja med treningom, naj pove, za kaj ga uporablja, oziroma naj ga uporablja le za opravila, povezana s treningom. Hkrati naj starši zaupajo trenerjem in klubom ter z njimi vzpostavijo komunikacijo glede rabe digitalnih naprav, da se bodo lahko njihovi otroci med športnimi treningi in pripravami "priklopili" na realno življenje in se, v prispodobi rečeno, nadihali svežega zraka brez digitalnih naprav," je jasna psihologinja Maja Smrdu.