To se sprašujejo številni nogometni navdušenci, ki so bili vajeni med strelci pogosto zaslediti njegovo ime, večkrat so ob njegovem imenu na spletnih portalih in v časopisih zagledali najvišjo oceno, dandanes pa je nekdaj izvrstni napadalec zgolj tarča posmeha.

Več kot leto dni je minilo od zloglasnega rekordnega prestopa iz Liverpoola v Chelsea, na Stamford Bridgeu so ga pričakali z neizmernim optimizmom, prepričani so bili, da je modri dres oblekel še vedno najboljši napadalec na svetu. Toda niti najhujši pesimisti najbrž niso pričakovali, da bo v 13 mesecih na 48 nastopih zadel zgolj 5 golov.

Rojen in vzgojen v duhu Atletica
Fernando Jose Torres Sanz je nogometno pot začel pri Atleticu iz Madrida. Za klub se je odločil zaradi dedka, ki je bil strastni navijač 'žimničarjev', odločitev pa se je kasneje izkazala za pravo. Na stadionu Vicente Calderon so ga vzljubili, bil je predan igralec, po končanih treningih je vselej ostal na zelenici in pilil svoje strelske sposobnosti, njegov trud pa je bil pri 19 letih nagrajen tudi s kapetanskim trakom. Utrnila se je zvezda. Zvezda, na kateri sta slonela igra in uspeh španskega velikana, ki je nazadnje prvenstvo osvojil leta 1996. S tem se je na mladega Torresa povečal tudi pritisk, ki pa mu je bil 'El nino', kakršen ima vzdevek, kos. Še več, s sijajnimi igrami si je 6. septembra 2003 prislužil tudi vpoklic v špansko člansko izbrano vrsto za prijateljski obračun s Portugalci. Vse je bilo v najlepšem redu.

Nasvidenje Madrid, pozdravljen Liverpool!
Toda čez čas je Španec postal nekoliko nezadovoljen s predstavami in predvsem dosežki svoje ekipe, zato se je 4. julija 2007 na novinarski konferenci poslovil od zvestih Atleticovih navijačev in za 24 milijonov evrov prestopil v Liverpool. Mnogi navijači z Anfielda so bili skeptični glede njegovega prihoda, a kaj kmalu so spoznali, da so 5-kratni evropski prvaki v svoje vrste zvabili vrhunskega napadalca. Na presenečenje vseh se je hitro znašel v fizično naporni in hitri otoški nogometni igri, zabijal je gol za golom, že v prvi sezoni je v Liverpoolovem dresu podrl kup starih klubskih rekordov, ki so v še večjem številu padli leto pozneje.

Rekordi so zato, da se rušijo
Pri Liverpoolu je denimo med drugim izenačil rekord legendarnega Rogerja Hunta iz leta 1962 po številu zaporednih doseženih ligaških zadetkov na Anfieldu (8), na domačem terenu je dosegel tudi dva zaporedna hat-tricka, kar je nazadnje uspelo Jacku Balmerju leta 1946. S 24. ligaškimi zadetki v krstni sezoni je postal tudi najučinkovitejši nebritanski strelec v prvi sezoni na Otoku v zgodovini. Vse te predstave so mu navrgle številne nominacije za najboljšega igralca in napadalca v Evropi, a sta nagrade kasneje pobrala najbrž najboljša nogometaša ta trenutek, Lionel Messi in Cristiano Ronaldo.

S Španijo je osvojil svet
Še bolj uspešen je bil v dresu španske reprezentance, za katero je do danes zbral 91 nastopov in 27 zadetkov. Zagotovo lahko za vrhunec njegove nogometne kariere označimo zmagoviti zadetek v finalu evropskega prvenstva na Dunaju proti izbrani vrsti Nemčije (1:0). Torres je s 'Furio' dve leti pozneje v Južni Afriki osvojil še naslov svetovnega prvaka, a je bil pri zgodovinskem uspehu Špancev precej manj udeležen kot na evropskem prvenstvu v Avstriji in v Švici. Še več, na zaključnem turnirju ni pokazal nič navdušujočega, prav tako se mu ni uspelo vpisati niti med strelce. To je bil prvi znak, da njegova forma počasi pada, za vse skupaj pa naj bi bili krivi poškodba in operacija kolena 18. aprila 2010.

Prazne obljube in selitev v London
Prav ta poškodba je po mnenju mnogih sprožila njegov zaton. Tudi sicer so poškodbe kolenskih vezi najhujše v svetu športa, še posebej v nogometu, saj po tovrstnih poškodbah nogometaši v večini primerov izgubijo eksplozivnost in hitrost. Torres ni bil izjema. Ni več našel svoje prejšnje forme, s katero je v Liverpoolovem dresu teroriziral obrambe širom Evrope, vrh glave pa je imel tudi praznih obljub, ki sta mu jih dajala prejšnja lastnika rdečih George Gillett in Tom Hicks. Slednja sta ekipi obljubljala nujno potrebne okrepitve, klub pa sta nato zadolžila do obisti in ga pahnila na rob prisilne poravnave. Španec se je odločil kariero nadaljevati pri Chelseaju.

Kar 903 minute brez zadetka
Tam pa se je začel njegov propad. Svoj krstni nastop za Chelsea je doživel prav na derbiju z Liverpoolom, ki je na Stamford Bridgeu slavil po zadetku Raula Meirelesa (0:1). Zvesti navijači modrih so morali na njegov zadetek, ki je vendarle padel 23. aprila 2011 proti West Ham Unitedu, čakati kar 903 minute igralnega časa. Drugič je mrežo zatresel šele naslednjo sezono, in sicer 18. septembra, ko se je med strelce vpisal na Old Traffordu (3:1). Sledila sta še zadetek in izključitev na tekmi s Swanseajem (4:1), nazadnje je v polno zadel še 19. oktobra lani, ko je proti Genku zadel dvakrat in sploh prvič v Ligi prvakov po Liverpoolovem četrtfinalnem obračunu s Chelseajem v sezoni 2008/09.

Je težava psihološke narave?
Kaj točno se je zgodilo s Fernandom Torresom? Nekateri so prepričani, da so slabe predstave plod večkratnih poškodb trebušne prepone in neprestanih težav s stegensko mišico, spet drugi menijo, da je težava psihološke narave. Med njimi je tudi priznani športni psiholog John Murray. "S pritiskom se srečujemo vsi, še huje pa je pri profesionalnih športnikih. Torres se srečuje z isto težavo kot igralec golfa pred ključnim udarcem, a s to razliko, da je golfist pod pritiskom le tisti trenutek, Torres pa ta občutek čuti že več kot leto dni," je dejal Murray in dodal: "Hkrati ne smemo pozabiti, da je še relativno mlad in da je zaradi bogate pogodbe, ki jo ima sklenjeno s klubom, še toliko bolj pod drobnogledom."

Strelski post jemlje kot del nogometa
Angleškim medijem je o Torresu pripovedoval tudi njegov dober prijatelj, ki je želel ostati neimenovan. "Je zelo miren. Ves položaj, v katerem se je znašel, sprejema kot del nogometa. Strelski post pripisuje drugačni igri in sistemu, ki ga igrajo pri Chelseaju," je dejal in hkrati poudaril, da naj si s slabšimi predstavami ne bi belil glave, prav tako pa naj bi bil prepričan, da bodo zadetki v bližnji prihodnosti vendarle začeli deževati. Vseeno pa je zaupal, da je bil nekaj časa tudi potrt. "Ob koncu lanske sezone je tekmo osemkrat začel s klopi. To se mu ni nikoli pripetilo, niti kot otroku, ki je žogo brcal za lokalno mladinsko ekipo v Fuenlabradi, kjer je odraščal," je še razkril prijatelj.

Od nasmeškov do zaskrbljenih pogledov
Kaj točno se plete po glavi nekdaj izvrstnega napadalca, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Morda se bo nekoč Chelseajeva devetica opogumila in o tem spregovorila v novi avtobiografiji, sicer že njeni tretji (!). Nekaj pa je vendarle jasno: za zdaj je Torres pri Chelseaju popolnoma odpovedal in ni upravičil visoke odškodnine, ki so jo zanj odšteli na Stamford Bridgeu. V klubu ga kljub vsemu podpirajo in so mu še vedno naklonjeni, a čas se Špancu počasi izteka. Zanj so se nazadnje zanimali pri drugoligašu West Ham Unitedu, vse pogosteje se omenja tudi vrnitev v domovino k matičnemu klubu.

Bil je vrhunski napadalec, ki so ga nekoliko upočasnile poškodbe, na koncu pa ga je najverjetneje pokopal pritisk in strah pred neuspehom, ki bo najbrž vrgel temno senco na njegovo kariero, za katero je upal, da bo v zahodnem Londonu dobila nove razsežnosti. No, na neki način jih tudi je, a v nasprotni smeri - k Chelseaju je namreč prišel osvajat lovorike, in ne gret klopi.