moto Milivoja Novakovića, in prav vanj je morda najlepše zajeta njegova zelo zanimiva kariera.
Sobotni stoti nastop v Bundesligi je bil le najnovejši mejnik na izjemni poti, po kateri od prejšnjega tedna stopa samo še v klubskem dresu.
Eksploziven, hiter, a tudi zelo suh
"Šta če mi ovaj? Ima mršave kosti," ("Kaj mi bo ta s suhimi kostmi?") naj bi se nekoč vprašal Jedinko Perica, ko je bil govor o zdaj že nekdanjem golgeterju slovenske reprezentance iz Novih Jarš. Pri Olimpiji leta 1998 zanj ni bilo prostora.
"Nismo ga takoj opazili, čeprav smo mlajše klubske kategorije spremljali. Nismo bili tako pozorni na napadalce, saj smo imeli Ekmečića, Kitića, Bozga ... Več težav smo imeli v obrambi. Imel je odlično štartno hitrost, bil je eksploziven in hiter. A tudi zelo suh. Potem je kar naenkrat, niti ne vem, kam, odšel," je pred slabimi tremi leti v pogovoru za Val 202 pojasnjeval Perica, ki je v času, ko je Novaković igral za mladince, vodil člansko moštvo ljubljanskega kluba.

Pri 20 letih s trebuhom za kruhom na Koroško
Milivojeva zgodba je zgodba o nogometašu, ki je moral trdo garati na popotovanju od anonimneža, ki so ga "spregledali" za Bežigradom, do mednarodne uveljavitve v majicah Kölna in slovenske izbrane vrste. Ker ni dobil priložnosti, se je pri 20 letih podal v Avstrijo, na Koroško.
"V Olimpiji je bila takšna politika. Da bi prišel iz mladincev med člane, so od mene zahtevali denar. Zato sem šel v peto avstrijsko ligo - Klopeiner See." Tako iskren je bil Novaković v naši spletni klepetalnici 9. septembra 2008, dan pred tekmo proti Slovaški, na kateri je zablestel z dvema zadetkoma in napovedal boj Slovenije za južnoafriško svetovno prvenstvo.
Ko se je slovenska reprezentanca prebijala na prvi mundial na Japonskem in v Južni Koreji, se je sloki napadalec še prebijal na obzorje na tretjeligaških avstrijskih zelenicah. Med letoma 2000 in 2003 je igral za Slovenski atletski klub (SAK) iz Celovca in Voitsberg. V sezoni 2003/04 je pri Mattersburgu na Gradiščanskem okusil igranje v prvi ligi, sezono pozneje pa je po poškodbi v drugi ligi žogo brcal za LASK iz Linza.

Najboljši strelec bolgarskega prvenstva
"Prvič sem slišal zanj, ko je začel zabijati gole v LASK-u. Zaradi specifične višine oziroma konstitucije je atipičen nogometaš, morda je imel v mlajših kategorijah ravno zaradi pretirane rasti težave s tehniko in ni dajal vtisa, da bi kazal neko perspektivo v razvoju in so morda pri njem nekoliko opustili misel, da bi lahko postal kakovosten nogometaš. Bistvo njegovega uspeha je v želji in volji, da dokaže, da je sposoben," je v isti oddaji kot Perica razlagal Zdenko Verdenik.

Njegov nekdanji pomočnik v slovenski reprezentanci Brane Oblak, ki je nato tudi sam postal selektor, ga je spoznal še nekoliko pozneje - ko je dokončno stopil na veliko sceno v Litexu iz Loveča. To je bilo v sezoni 2005/06. 26-letni Novaković je kot za stavo tresel mreže v bolgarskem prvenstvu in postal z 19 goli tudi najboljši strelec lige.
Pred šestimi leti debi v reprezentanci
3. november 2005 velja za dan, ko je ob njegovi omembi prvič zastrigla z ušesi tudi širša slovenska nogometna javnost. Tedaj sta se njegovo ime in priimek prvič izpisala na našem teletekstu in spletni strani, objavili smo tudi njegovo prvo fotografijo. V Pokalu Uefa je namreč zadel proti Grasshoppersu in se znašel na Reutersu.

"Zanj nisem vedel, dokler me ni poklical njegov tedanji trener Ljupko Petrović in mi povedal, kakšnega igralca ima. Njemu je šlo bolj za to, da ga nekam prodajo. Želel je, da ga damo v reprezentanco. Rekel je, naj ga pridemo gledat, a jaz ga nisem hotel iti gledat. Mislil sem si, če v bolgarski ligi doseže toliko zadetkov, je dober tudi za nas. Tedaj smo imeli težave s Cimerotičem in Rodićem, tudi Lavrič ni bil nikoli pravi, zato smo iskali neko alternativo oziroma rešitev. Veliko ljudi v zvezi nam je sicer odsvetovalo zadevo, ker nikoli ni igral v nižjih reprezentančnih selekcijah in to njim ni ustrezalo, kajti to je pomenilo, da so naredili "kiks", ker ga niso prej uvrščali v mlade ekipe," se tistih časov spominja Oblak. Novakoviću je prvo priložnost v izbrani vrsti ponudil na turnirju na Cipru februarja 2006.

"Kdo je ta Novaković?"
Slovenska tla so izgubljenega sina pozdravila konec maja. 499 dni je Slovenija čakala na novo zmago in jo v Celju tudi dočakala. S hat-trickom Novakovića proti Trinidadu in Tobagu (glej VIDEO). "Kdo je ta Novaković?" me je tistega večera ves začuden spraševal znanec, ki kar precej spremlja nogomet, a za "Novo" do takrat očitno še ni slišal. Nekaj dni pred začetkom SP-ja v Nemčiji, kamor so se odpravljali "The Soca Warriors" s Karibov, mu nikakor ni bilo jasno, od kod za vraga se je vzel visokorasli napadalec s slovenskim grbom na prsih.

Latour se je "zaljubil" vanj
Pri prestopu Novakovića - Köln je Litexu odštel več kot milijon evrov - je sodeloval tudi Verdenik: "Zelo znani kölnski menedžer Michael Meier je po posredovanju mojih prijateljev prišel v Slovenijo in odpeljal sem ga na tekmo proti Trinidadu in Tobagu. Skupaj sva si jo ogledala in na podlagi tega ogleda je tudi padla odločitev, da bo Novaković okrepil Köln. Meierja je tedaj v Slovenijo poslal trener Kölna, Švicar Hanspeter Latour, ki je zelo cenil Novakovića. Opazil ga je in se praktično 'zaljubil' vanj, ko je igral proti Grasshoppersu, katerega trener je bil Latour pred prihodom v Köln. Bali so se le, da so plačali malo previsoko odškodnino. Vprašali so me, kaj mislim o tem, in dejal sem jim, da če bo Novaković odigral tako, kot zna, in če se bo resnično tako poglobil v situacije okrog gola, kot se je do tedaj v vsakem klubu, bo ta denar gotovo dobro vložen."

Prvi zadetek za "kozličke" je Novaković dosegel 24. oktobra 2006 ob pokalni senzaciji proti Schalkeju. Kmalu zatem je Latourja na klopi zamenjal legendarni Christoph Daum in s slovenskim napadalcem sta začela pisati novo poglavje. Tudi v reprezentanci je "Nova" dobil novega "šefa" - Matjaža Keka.
Izjemna klubska jesen 2007
Sprva pri njem ni bil v ospredju, prednost ob kapetanu Klemnu Lavriču je imel Ermin Raković. Toda tako kot je nekaj časa potreboval, da se je resnično uveljavil v Porenju (po pol leta se je pogovarjal o prestopu v Augsburg), je počasi dobival tudi večjo vlogo v reprezentanci. Po 14 golih na 15 tekmah v nemški drugi ligi jeseni leta 2007 je Kek enostavno moral "spregledati".

"Bil sem nervozen, ker v reprezentanci nisem igral. V klubu sem igral zelo dobro, potem pa sem prišel v reprezentanco in nisem igral od začetka. To me je razjezilo. Pred tekmo proti Bolgariji sem ves teden delal, da bi zaigral, potem pa je prišel dan tekme in obsedel sem na klopi. Normalno, da me je presekalo," je na novoletni prireditvi NZS-ja v hotelu Slon, prav tedaj, ko je Rudi Zavrl na klop znova vabil Srečka Katanca, Novaković odkrito spregovoril v intervjuju za MMC.

Nepogrešljiv tudi v obrambnih nalogah
Kek ga postavlja za zgled, kako mora igralec reagirati v takšnih trenutkih: "Ko sem začel kot selektor, mi je dokazal svoj karakter in pokazal vsem, kakšen profesionalec je treba biti in kako je treba nastopati za svojo državo. Ni bil takoj v prvem planu, takrat so imeli prednost drugi igralci, a kljub temu je vse to skupaj mirno prestal, zadržal v sebi, najbrž včasih tudi jezo. Potem ko je dobil priložnost, pa jo je izkoristil."

Rešitve za nekatera vprašanja je Keku približal ravno Daum. "Mišo" je nepogrešljiv postal tudi v obrambnih nalogah pri prekinitvah, kljub temu da ni nikoli dosegal veliko golov z glavo.

V Kölnu dobil svojo himno
Leto 2008 je Novakoviću prineslo obilo zadovoljstva. Z 20 zadetki je postal najboljši strelec druge nemške lige, s Kölnom, ki se je vrnil med elito, pa je podaljšal pogodbo. Nato je zadel že ob prvem nastopu v prvi ligi (!) in v reprezentanci dokončno zaživel ob boku Zlatka Dedića.
Spomladi 2009 mu je skupina "Junta Colonia“ posvetila pesem "Novagol", s čimer se je vpisal med kultne osebnosti mesta. Pred njim sta himno v Kölnu dobila samo Podolski in Daum. Izjemno sezono s 16 goli v Bundesligi je ob koncu nekoliko pokvarila boleča kila, zaradi katere je moral na operacijo. Čeprav se je poleti tistega leta veliko špekuliralo o njegovem prestopu v drug klub (odškodnina bi bila okoli 10 milijonov evrov), je ostal v četrtem največjem nemškem mestu.

Soldo mu odvzame kapetanski trak
Poškodbe so ga spremljale tudi v nadaljevanju kvalifikacij za SP. S tekmo proti San Marinu, na kateri je "Nova" kot rezervist zaigral kljub manjši poškodbi, se je začel spor med prvim napadalcem "kozličkov" in vodstvom Kölna. To mu je dva meseca zatem pred znamenito tekmo v Bratislavi, ko se je kljub nasprotovanju kluba znova podal v domovino, zagrozilo s kaznijo. Vse skupaj je doseglo vrhunec po prepozni vrnitvi v Köln po tekmi z Rusijo in slavju ob uvrstitvi na SP, zaradi česar je novi trener Zvonimir Soldo Novakoviću odvzel kapetanski trak.

Zadnji gol proti Albaniji
Spomladi leta 2010 "Nova" nikakor ni blestel, sezono v Bundesligi je končal s šestimi zadetki. Slovenske navijače so pred začetkom svetovnega prvenstva vznemirjale še njegove težave s trebušno steno. Del priprav je oddelal po posebnem programu, nato pa na generalki v Ljudskem vrtu z dvema mojstrovinama s prostega strela proti Novi Zelandiji vendarle pomiril duhove in pohvalil odlično delo zdravniške službe, ki ga je pred vrhuncem kariere spravila v zelo zadovoljivo stanje. V Južni Afriki se "Nova Doppelpack" ni vpisal med strelce, februarja lani je v reprezentančnem dresu 19. in zadnjič zadel v Tirani.

Najučinkovitejši napadalec v Evropi
V eni izmed redkih izjav za slovenske medije v zadnjem letu in pol (njegov "silenzio stampa" se je začel z beograjskim skokom v Tosićev avtomobil) je že maja lani napovedal reprezentančno slovo v primeru neuvrstitve na Euro 2012. Če je pred časom prednost pred klubom dajal reprezentanci, je od prejšnjega ponedeljka v njegovih mislih zgolj še Köln, pri katerem je v prejšnji sezoni po odhodu Solda znova začel bolj pridno tresti mreže tekmecev in na koncu za gol izboljšal svoj rekord iz sezone 2008/09. Dosegel je 17 zadetkov, bil tretji najboljši strelec nemškega prvenstva in si prislužil celo naziv najučinkovitejšega napadalca v Evropi.
Za dobrim konjem se vselej praši
Lani jeseni ga je ponovno ustavila poškodba, zaradi katere je počival od oktobra do januarja. Vrnil se je pred mesecem dni in v soboto v Nürnbergu prvič po petih mesecih znova okusil veselje ob doseženem zadetku. Novo priložnost za tresenje mreže bo imel že jutri na lokalnem derbiju proti Bayerju iz Leverkusna. V slovenskem dresu ga ne bomo več videli. Tako kot njegovo (pre)pozno odkritje je tudi njegova razmeroma zgodnja reprezentančna upokojitev pri še nedopolnjenih 33 letih vzbudila številna vprašanja. A za dobrim konjem se pač vselej praši, mar ne?