Legenda svetovne odbojke je preporodil ekipo, ji vcepil zmagovalno miselnost. Tik pred odhodom na evropsko prvenstvo v Bolgariji je v pogovoru za TV Slovenija na vprašanje, ali o čemer koli dvomi, odgovoril: "Zdaj ni več časa za dvome. Zdaj gre zares in v tem trenutku moram biti kot trener prepričan, da so moji igralci najboljši na svetu. In vsak igralec mora biti prepričani o tem, da so tisti, ki so ob njem, najboljši igralci na svetu."

Marsikdo se je ob teh besedah muzal, ekipa in strokovni štab pa so v Bolgariji dokazali, da je Giani točno vedel, o čem govori. Zaznamoval je leto 2015, zato smo ga v uredništvu MMC-ja izbrali za športno osebnost leta.

Trener z bogato zbirko odličij
Šport je Andreo Gianija spremljal od malih nog, oče Dario je bil namreč veslač in leta 1964 nastopil tudi na olimpijskih igrah v Tokiu, pozneje pa postal trener. Na začetku se je tako tudi Andrea ukvarjal z veslanjem. Da je velik borec, ki bo v življenju veliko dosegel, pa je bilo jasno že v mladosti, v kateri se je soočal tudi z zdravstvenimi težavami in je nekaj mesecev preživel v bolnišnici. Kmalu so ga začeli zanimati tudi športi z žogo in ko je izbral odbojko, se ji je popolnoma posvetil. V bogati športni karieri je kot igralec osvojil tri zlate medalje na svetovnih prvenstvih, pet medalj, od tega štiri zlate, ima z evropskih prvenstev, sedemkrat se je z Italijo veselil zmage v svetovni ligi, od lovorik mu manjka le olimpijsko zlato, se pa lahko pohvali z dvema srebrnima in eno bronasto medaljo.

A kot sam pravi, vsi ti uspehi v njegovi novi, trenerski karieri, ne štejejo nič, tu je bilo vse treba začeti znova. Tudi na začetku trenerske kariere mu ni bilo lahko, v zadnjih dveh letih pa so se tudi na tem področju začeli vrstiti uspehi.

Konec leta je čas tudi za "obračun". Ko boste v knjigi življenja zaprli poglavje z naslovom 2015, boste zagotovo zelo zadovoljni.
Zame je bilo to res čudovito obdobje. Najprej smo z Verono dosegli najboljši rezultat v zgodovini in si s petim mestom v italijanski ligi zagotovili tudi igranje v evropskih pokalih. Tisto, kar je sledilo s slovensko reprezentanco, pa je bilo še bolj izjemno. Ne le to, da smo se uvrstili v finale evropskega prvenstva, še pomembneje je to, da smo odigrali 26 tekem in dosegli 19 zmag. Ekipa, ki je imela ves ta čas velik potencial, a tega ni pokazala na igrišču in ni dosegla želenih rezultatov, je naredila velik preskok. Pet mesecev sodelovanja s temi igralci, z ljudmi na zvezi in vsemi preostalimi, ki ste povezani z odbojko, mi je bilo res v veliko veselje in zadovoljstvo. Ne le zaradi rezultata, ki smo ga dosegli, ampak zaradi tega, ker smo vsi skupaj rasli in napredovali. Vsi skupaj smo stopili na pot, ki nas lahko pripelje še zelo daleč, le slediti ji moramo. Menim namreč, da je po tem, kar smo storili in pokazali do zdaj, vsak rezultat dosegljiv.

Omenili ste izkušnjo in uspeh z Verono, v preteklosti ste sodelovali tudi z italijansko reprezentanco, prvič pa ste bili v tako resni vlogi selektorja. Kako so vam klubske izkušnje pomagale pri delu s slovensko reprezentanco?
Najpomembnejše je, da vsi, tako v klubu kot v reprezentanci, sledimo istemu cilju, zelo pomemben je ekipni duh. Rezultati so povezani tudi s tem, da so stvari tudi organizacijsko urejene. Igralci so sprejeli moj način dela, razumeli, da sta zame pomembni disciplina in ekipa. Poleg tega pa so tudi na Odbojkarski zvezi Slovenije razumeli, da je za dosego ciljev treba ogromno delati in ekipi, ki ima ogromen potencial, omogočiti najboljše pogoje za delo in razvoj. Pri tem ni pomembna trenutna uvrstitev na lestvici, ni pomemben denar, prav tako ne šteje majhnost Slovenije. Pomembna je organizacija in vsi moramo sodelovati pri tem, da jo izboljšamo, kajti če smo dobro organizirani, je mogoče doseči tudi tiste cilje, ki se na prvi pogled zdijo nedosegljivi.

V slovensko reprezentanco ste vnesli zmagovalno miselnost, ki vas je krasila ves čas vaše kariere, pravzaprav že od vaše mladosti, saj ste že takrat pokazali, da ste velik borec.
Priznam, rad zmagujem, vendar moram poudariti, da je za vse to treba postaviti trdne temelje. Ko sem sprejel izziv, da prevzamem slovensko reprezentanco, nisem razmišljal o uvrstitvi v finale evropskega prvenstva, teh stvari nismo zapisali v pogodbo. Ves čas poudarjam, da je treba delati majhne korake, in to smo tudi naredili v teh petih mesecih. Ekipa je rasla, naredila kakovostni preskok iz povprečja, za kar smo vsi zelo garali. V finale evropskega prvenstva se nismo uvrstili, ker bi nam drugi podarili zmage, ampak zato, ker smo dobro igrali in ker smo močna in dobra ekipa. Zdaj smo dosegli neki cilj, v prihodnosti ga moramo še nadgraditi. Žal mi je, da na začetku leta 2016 ne bomo sodelovali na kvalifikacijskem turnirju za uvrstitev na olimpijske igre, kajti za napredek potrebujemo tekme z močnimi reprezentancami, kot so Rusija, Poljska, Francija, Srbija. Iz evropske lige smo se letos uspeli prebiti v svetovno, že zdaj pa se zavedamo, da če želimo narediti še korak naprej, bomo morali trdo delati in biti najboljši v svoji skupini.

Ostaniva še malce pri zmagovalni miselnosti. To smo v preteklosti pri slovenskih športnikih, ne le odbojkarjih, pogosto pogrešali.
Čeprav si zmag vsi želimo, pa vemo, da vedno niso dosegljive, čeprav smo naredili vse, da bi nam uspelo. Meni recimo ni uspelo osvojiti zlate olimpijske medalje. Moramo se zavedati svojih omejitev, obenem pa se truditi, da jih presežemo. In to je tisto, kar je pomembno. Že od malih nog se trudim premikati meje. Zdaj, ko sem trener, je ta vloga še večja. Ne razmišljam le o sebi, razmišljati moram tudi o svojih pomočnikih, igralcih, vodstvu kluba in reprezentance. To je moja naloga, v kateri pa zelo uživam.

Zelo pomemben je značaj človeka, ki vodi ekipo. Ko vas človek opazuje, bi lahko dejal, da ste zelo prijazni, umirjeni, osredotočeni. Kaj je tisto, kar skrivate v sebi?
Na tekmah, ko prihaja do težkih in odločilnih trenutkov, je pomembno, da igralci dobijo občutek, da si miren, da verjameš vanje. Ko se pogovarjaš z njimi, se moraš osredotočiti na taktične zamisli in tehniko, poskrbeti, da so osredotočeni zgolj na tekmo, na dogajanje na igrišču, jih umiriti. Na treningih je popolnoma drugače, predvsem ko pri kaki stvari nismo najuspešnejši. Takrat se v meni prebudi lev, ne dovolim izgovorov, ne popuščam. Omejitve, o katerih sva prej govorila, lahko presežemo le s trdim delom na treningih, ne na tekmah. Tudi zato na treningih pogosto izgubim potrpljenje.

To se vam včasih zgodi tudi na tekmi. Spomnim se srečanja v skupinskem delu evropskega prvenstva proti Belgiji. Naša reprezentanca je to tekmo izgubila in po srečanju ste igralcem, predvsem nosilcem igre, že na igrišču povedali nekaj krepkih besed.
Trener mora voditi ekipo in tudi vedeti, kako odreagirati v določenem trenutku. Na tekmah skupinskega dela proti Poljski in Belgiji smo igrali dobro in imeli tudi priložnost za zmago, hodili smo po tisti tanki liniji, ki loči dobre od odličnih. V takih trenutkih ni pomembna le taktika in telesna priprava, zelo pomembna je samozavest, moraš si želeti zmage, a se je ne smeš ustrašiti. Sprejemalec mora samozavestno sprejeti žogo, podajalec ne sme dvomiti o tem, ali bo podal pravemu napadalcu, ta pa ne o tem, da napada ne bi uspešno zaključil. Trener v takem trenutku ne more narediti nič, vse je v rokah igralcev na igrišču. Zato sem po izgubljeni tekmi z Belgijo tako odreagiral, želel sem igralcem dati jasno vedeti, da so prišli do točke, ko bi lahko pokazali, da so sposobni storiti več, a tega niso naredili. Nisem aroganten, želim biti objektiven in igralcem tudi vedno povem, kar mislim. Takrat sem to moral storiti, zavedal sem se, da jim s tem lahko pomagam, da se rešijo starih navad, spon, ki so jih omejevale v preteklosti.

V tem času ste preizkusili 18 igralcev, 16 jih je igralo na tekmah. Od prevzema funkcije selektorja do prvih tekem niste imeli veliko časa za spoznavanje igralcev ...
V nadaljevanju je bilo časa dovolj, da sem igralce dobro spoznal. Nekateri so bili z nami res malce manj časa, kot na primer Jan Kozamernik, spet drugi so se nam pridružili le občasno, pomembno pa je, da so prav vsi ti videli in spoznali moj način dela. Nihče izmed teh, ki so bili zdaj v reprezentanci, namreč nima zagotovljenega stalnega mesta v njej, zdajšnje nosilce igre bodo z leti nadomestili drugi, zato je zame pomembno, da čim več ljudi spozna moje delo. Vse to bi lahko primerjal z virusom, seveda v pozitivni obliki. Nekdo, ki se udeleži priprav reprezentance, del tega lahko prenese v klub. Ničesar ne želim skrivati, ravno nasprotno, želim, da čim več igralcev in trenerjev vidi moj način dela in da se stvari, zaradi katerih smo uspešni, prenesejo tudi na druge ravni. Temelji za nove uspehe so postavljeni, treba je iti naprej.

Zelo hitro ste pridobili zaupanje igralcev, česar morda za vse vaše predhodnike ne bi mogli reči. Po zmagi v evropski ligi je Dejan Vinčič dejal, da spoštuje prejšnje selektorje, da pa ste jim prav vi s svojo mirnostjo in načinom dela, vodenja tekem, manjkali vsa ta leta za odmevnejši uspeh oziroma preskok.
Trenerji, ki so to ekipo vodili pred mano, so prav tako zelo dobri, odlični trenerji, ki so opravili ogromno dela, veliko pozornosti so namenili tudi tehniki. So pa razlike med mladinskimi in članskimi reprezentancami. V mladih selekcijah je napredek igralcev pomembnejši od rezultata, v članski pa moramo skrbeti za napredek, ampak dosegati tudi rezultate. Veliko se je govorilo o tem, da sta nam le dve točki zmanjkali za uvrstitev v olimpijske kvalifikacije. Zavedati se je treba, da smo ti dve točki izgubili v preteklosti, ko ni bilo pravih rezultatov. Kot sem omenil, selektorji so že pred mano delali dobro, a v članski kategoriji so pomembni tudi rezultati, ki pa jim jih žal ni uspelo doseči.

Ko sem v zadnjih mesecih opazovala igralce, sem tudi pri njih opazila spremembe, tako v pristopu kot v načinu razmišljanja, ne nazadnje tudi pri komuniciranju z mediji. Prav vsem segmentom ste namenili ogromno pozornosti.
V vseh teh petih mesecih smo ogromno pozornosti namenili sistemu dela, igre in disciplini. Ko je nekdo res osredotočen na svoje delo, potem ga vse te stvari spremljajo tudi zunaj igrišča. Ves čas poudarjam, da je treba zgraditi tudi identiteto ekipe, da moramo vsi sprejeti in zagovarjati sistem dela, se poistovetiti s tem in imeti pravi odnos do dresa z nacionalnim grbom. Obenem pa moramo upoštevati tudi kulturo in način življenja v Sloveniji. Postavil sem določena pravila in igralci se jih držijo. Menim, da si tudi tako pridobiš zaupanje. Ne moti me, če se po treningih družijo s svojimi partnericami, s tem ni prav nič narobe, dokler se držijo pravil. Prav to je tisto, kar me je v Sloveniji zelo navdušilo, igralci namreč zelo spoštujejo pravila, ni jih treba opozarjati, naj ne zamujajo in podobno. Tudi zato mi je z njimi lahko in v užitek delati. Pripravljen sem jim prisluhniti in se prilagoditi. Jan Kozamernik je del treningov izpustil zaradi študija, Alen Pajenk je moral v tujino, da je uredil določene dokumente za poroko. Gre za malenkosti, ki pa so pomembne in pozitivno vplivajo na vse nas, predvsem pa pripomorejo k temu, da v telovadnici - tam, kjer je to najpomembnejše - opravimo veliko in pomembno delo. Gre za enostaven sistem - daš dobiš. In s tem ekipa napreduje, raste samozavest, to pa vodi tudi do zmag, do uspehov. Za uspešen sistem dela pa moraš imeti ob sebi tudi sodelavce, ki jim zaupaš, zato sem želel, da na začetku sodelujem s svojimi pomočniki iz Verone, predvsem Matteom De Ceccom in Oscarjem Bertijem, obenem pa smo priključili še slovenske strokovnjake, na začetku Gašperja Ribiča, nato tudi Sama Miklavca.

De Cecca in Bertija po zmagi v evropski ligi ni bilo več z ekipo, a sta vseeno sodelovala z vami in opravila veliko delo v Italiji.
To so stvari, ki navzven niso vidne, a oba sta opravila veliko delo in mi pomagala. Ko sta Tex (Matteo De Cecco) in Oscar odšla, sta se nam pridružila Samo Miklavc in Giorgio Bissoli. Pri tem so me igralci znova navdušili, kajti morali so se navaditi na dve novi osebi, ki sta imeli pomembno vlogo, a drugačen karakter in način dela. Niso se pritoževali, Bissoliju, za katerega je bila to prva taka izkušnja na taki ravni, so takoj dali priložnost in mu omogočili, da napreduje. Tudi to je bil eden pomembnejših korakov za vse nas.

Po velikem uspehu, medalji na evropskem prvenstvu, mi je eden izmed članov vašega strokovnega štaba dejal: "Mi vsi smo kot velika družina." In res ste delovali tako.
Se spomnite prve tiskovne konference? Že takrat sem dejal, da se ne obremenjujmo s trenutno uvrstitvijo na lestvici, ampak da je najpomembneje to, da vzpostavimo pravi način komuniciranja in razdelitve nalog. 24 ur na dan smo skupaj, gre za ekipo, ki je sestavljena iz posameznikov, a navzven delujemo kot eno. In tako je edino prav.

Dotaknila sva se družine, prav veliko časa zanjo zaradi številnih obveznosti nimate. Kako so oni sprejeli ta način življenja? Žena Emanuela je igrala košarko, hčerka Lisa gre po vaših stopinjah, zapisala se je odbojki, sin Davide se je odločil za košarko.
Že vrsto let je tako in smo se navadili na to. Ni pomembno, koliko časa preživim z njimi, ampak kako izkoristim ta čas. Lahko imam na voljo le nekaj ur, lahko ves dan, a prav nič nisem storil za družino, če sem prišel domov in zaradi utrujenosti ves dan prespal. Zato je treba veliko potrpežljivosti in odrekanja, a je vsekakor vredno.

Se pri vas doma veliko govori o športu?
O odbojki govorimo zelo malo, čeprav je hčerka odbojkarica in mi kaže in pošilja posnetke svojih nastopov. Seveda se pogovarjamo, vendar povsem neobremenjeno, saj doma res ne potrebujem dodatnega stresa zaradi odbojke. Kot rečeno, pomembno je, da čas, ki ga imam na voljo za družino, preživim čim bolj kakovostno.

Poznamo vas kot ljubitelja nogometa in navijača Rome, Slovenci pa so si vas zapomnili tudi po tem, da ste na sprejemu v Ljubljani v roke prijeli mikrofon in zapeli. Vam sploh ostane kaj časa za take stvari?
Ogromno časa preživim v avtomobilu in to je čas, ko lahko poslušam glasbo ter se posvetim samemu sebi. Med vožnjo uživam v glasbi in razmišljam, iščem rešitve za morebitne težave. Ko gremo na pot, vzamem s seboj tudi kako knjigo. Časa za kaj drugega praktično nimam. Moje življenje je posvečeno družini in odbojki. Ko nisem z družino, se posvečam ekipi, ki jo vodim, to je stvar, ki jo res z veseljem počnem, se pa obenem zavedam, da je to tudi velika odgovornost.

Slovenijo ste navdušili s tem, da ste ekipo popeljali do velikega uspeha, navijači so vas vzeli za svojega, ob sprejemu skandirali vaše ime. S čim pa je Slovenija navdušila vas?
Na prvem mestu so vsekakor vaša predanost in navdušenje nad športom, športni način življenja in spoštovanje pravil v športu. Ljudje so zelo prijazni, ob srečanju te vedno lepo pozdravijo. Takoj sem opazil in bil navdušen nad naravnimi lepotami Slovenije, lepa dežela je, zelena, zelo mi je všeč Ljubljana. Kakovost življenja je zelo visoka. Tudi hrana v Sloveniji mi je všeč, juhe so odlične, tudi mesne jedi, pice in testenine je mogoče dobiti povsod, čeprav sam testenin ne jem niti v Italiji. Povsod v Sloveniji smo dobro jedli, všeč mi je tudi vaše pivo, še posebej pa belo vino. Slovenija je res bogata dežela.

Čeprav ste navdušeni nad Slovenijo, pa je zagotovo tudi kaj, kar pogrešate?
Ne le v Sloveniji, na splošno v času, v katerem živimo in se vse dogaja zelo hitro, pogrešam več stika s prijatelji. A nisem človek, ki bi objokoval in tarnal nad tem, da določenih stvari ne morem imeti, ampak na vse gledam pozitivno. Ko pomislim na Slovenijo, se mi na obraz nariše nasmeh, saj se spomnim na vse lepe stvari, ki nam jih je uspelo narediti. Poskušam biti tudi čim več v stiku z igralci, pri čemer sta mi Tex in Oscar res v veliko pomoč, saj se z igralci pogosto slišita, si izmenjujeta sporočila.

Odbojkarsko reprezentanco smo športni novinarji izbrali za ekipo leta 2015 v Sloveniji, mi vam podeljujemo naziv športne osebnosti leta. Kaj vam pomenijo ta priznanja?
Pomembna je ekipa, kajti zdaj si je tudi odbojka v Sloveniji končno izborila svoje mesto. Ves ta čas smo opazovali druge športnike, ki so se z velikih tekmovanj vračali z medaljami, zdaj so tudi odbojkarji dobili plačilo za dolgoletni trud in odrekanja. Do zdaj niso osvajali nagrad, prva je bila za zmago v evropski ligi, vse to smo potem še nadgradili na evropskem prvenstvu, kjer nismo navdušili le z rezultati, ampak tudi z igro, ki smo jo prikazali. Fantje so se res borili in ta nagrada je zaslužena. Vesel sem naziva športna osebnost leta, saj je to zame dokaz, da smo naredili res veliko delo, še pomembnejše pa je to, da me ne vidite le kot tujca, ki je prišel za trenerja v Slovenijo, ampak kot nekoga, ki je vstopil v slovenski športni prostor in mu dal poseben pečat. A nagrada me ne bo spremenila, ostal bom tak, kakršen sem. Po drugi strani pa vsa ta priznanja prinašajo tudi odgovornost. Zdaj bodo vsi na igralce in name gledali z drugačnimi očmi, pričakovali rezultate. A tega se zavedamo in smo tudi pripravljeni to sprejeti. To, kar počnemo, ni le naše delo, to je naša strast.