Njegovi odlični nastopi na paraolimpijskih igrah v Londonu (plaval je v štirih finalih in serijsko popravljal osebne in celo svetovne rekorde) so bili navdih vsem, ki stokajo ob najmanjših težavah. Nikoli ne obupaj, je njegov življenjski moto. V uredništvu MMC-ja smo ga izbrali za športno osebnost leta 2012. Po Zlatku Dediću, Petri Majdič in Samirju Handanoviću je četrti športnik, ki mu podeljujemo ta naziv. Osebi, ki je po našem mnenju najbolj zaznamovala slovenski šport v letošnjem letu v najširšem pomenu te oznake.

Za vami je zelo uspešno olimpijsko leto. Ste si po naporni sezoni privoščili daljši odmor? Koliko te dni trenirate?
Po paraolimpijskih igrah je bilo v načrtu pet tednov odmora, toda že drugi teden treningov, ko se je začelo bolj zares, sem med plavanjem začutil bolečine v rami, tako da smo šele na začetku decembra začeli malo bolj zares. Pravi treningi se začnejo januarja, jih bo pa še več kot pred Londonom.

Ne le telesno, tudi psihično ste dobro pripravljeni. Na tekmah ste boljši kot na treningu. Kje so še rezerve, ki bi jih lahko izkoristili do iger v Riu?
Res je, najboljše vedno plavam na tekmah, kar me zelo veseli. Rezerv je še ogromno. Predvsem pri tehniki plavanja, ki za zdaj še ni optimalna, na daljših razdaljah pa mi gotovo še manjka fizične pripravljenosti, tudi malo preveč se na začetku zaženem in me prehitro "pobere". Tako da - rezerv je še ogromno in s pomočjo izjemnih trenerjev, ki me vodijo, jih bomo izkoristili.

Trenirate v Radovljici in v Ljubljani. Verjetno ste v bazenu tudi z najboljšimi slovenskimi plavalci. Kaj se lahko naučite od njih?
Velikokrat opazujem druge plavalce in gledam njihov zaveslaj. Od njih se gotovo lahko naučim discipline, ki so jo pridobili ob odraščanju s treningi. Sam sem namreč začel trenirati zelo pozno.

Ste kdaj razmišljali, kako dober plavalec bi bili, če bi imeli vse okončine?
Težko si je zamisliti, kaj bi bilo, če bi se rodil z vsemi okončinami. Mi pa kdaj kdo reče, da bi bil prvak z vsemi okončinami, ampak bi tudi tako potreboval ogromno treninga za uspeh.

Novica o vašem svetovnem rekordu v Londonu je bila na MMC-ju izjemno brana. Vsi so jo tudi ocenili z najboljšo oceno. Vaša zgodba je očitno ganila Slovenijo. Kako to komentirate?
Zelo sem vesel vse te podpore celotne slovenske javnosti. Predvsem so takšne stvari dodatna motivacija, saj včasih ljudje tudi zgolj s preprostim klikom izkažejo podporo.

Ste imeli od uspeha v Londonu tudi kakšne finančne koristi? Ste dobili denarno nagrado, morda pokrovitelja?
Denarne nagrade nisem dobil, je pa večje slovensko podjetje prispevalo za priprave. Nekaj sredstev sem dobil tudi od znancev.

Športniki invalidi boste do naslednjih paraolimpijskih iger precej zapostavljeni, saj mediji ne bodo toliko poročali o vas. Katero športno tekmovanje bo za vas naslednje leto najpomembnejše?
Svetovno prvenstvo, ki naj bi ga gostila Kanada. Gre za drugo največje tekmovanje za paraolimpijskimi igrami in to bo prvi korak na poti do Ria 2016. Vsako sezono je namreč eno veliko tekmovanje, tako da motivacije za trening ne bo zmanjkalo.

Alen Kobilica pravi, da je treba invalide spoštovati in jih ne pomilovati. Vam je neprijetno, če vas imajo nekateri za ubogega, za revčka, ki se mu smilite?
Ni jih veliko, ki so veseli pomilovanja, a sam nisem med njimi. Alen ima popolnoma prav, ljudje bi bolj morali ceniti trud, ki ga invalidi vlagamo v to, da normalno živimo, kot pa izražati sočutje zaradi stvari, ki jih ne moremo početi.

V življenju ste imeli številne preizkušnje. Pri dveh letih sta vas v svojo oskrbo vzela Veronika in Milan Debeljak iz Podbrezij in vam dala pravo starševsko ljubezen, hkrati pa sta vas navadila trdega dela. Se vam ne zdi, da dandanes manjka takšnih dobro vzgojenih fantov, ki so vajeni delati in ne le misliti na zabavo?
Že samo rezultati slovenskih športnikov so dokaz, da garačev ni malo, tu pa so še vsi tisti ki jih javnost ne opazi. Stanje le ni tako slabo, kot se zdi.

Pravite, da se je bilo najtežje od vsega naučiti hoje s protezo. Ste zdaj povsem vajeni tega? Ali kdaj padete, se kdaj spotaknete?
Hoja s protezami je včasih kar zabavna, tudi padcev ne manjka. Včasih se mi zdi, kot da so stalnica.

Greste v višje nadstropje peš ali z dvigalom?
Če je le mogoče, grem z dvigalom.

Vedno ste nasmejani in se radi šalite. Je med invalidi veliko šal na lasten račun?
Ja, včasih že kar preveč, vendar se mi zdi v redu, da ljudje težave sprejemajo s humorjem.

Imate avtomobil, narejen posebej za vas. Kaj vam najbolj manjka? Kje se vam zdi, da ste v primerjavi z "običajnimi" ljudmi najbolj prikrajšani?
Težko je reči, za kaj sem prikrajšan. Poskušam izkoristiti tisto, kar lahko počnem.

S katerimi športi se še ukvarjate? Znate smučati?
Zelo rad igram košarko, ampak mislim, da podobno kot pri sedeči odbojki v tem športu ne bi mogel uspeti. Smučati sem sicer poskusil, ampak sem imel težave že na ravnini, tako da nisem nadaljeval. Sicer obstaja posebna "naprava", monoski, s katero lahko smučajo hromi in amputiranci, tako da mogoče v prihodnosti kdaj poskusim. Za zabavo.

Kako spretni ste za računalnikom? Kako hitro tipkate z eno roko?
Kar hitro.

Kako zelo močna je vaša roka? Vas kdo lahko premaga v polaganju rok?
Roko imam kar precej močno, mislim pa, da me marsikdo lahko premaga v polaganju rok. Sicer pa nič hudega, če jih bo več, ki me bodo premagovali v polaganju rok. Da bo le manj tistih, ki me bodo v plavanju (smeh).

Boste danes pomagali pri pripravi silvestrske večerje?
Kuhati znam zgolj najbolj osnovne stvari, zato bom silvestrsko večerjo prepustil komu, ki bo znal bolj navdušiti naše apetite (smeh).

V teh dneh si voščimo srečnega in zdravega. Ste srečen človek?
Lahko rečem, da sem. Okoli sebe imam izjemno družino, trenerje in prijatelje, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo v prizadevanjih.

Na MMC-ju smo vas izbrali za športno osebnost leta. Koga bi vi postavili na to mesto, če bi sami odločali?
To je velika čast, postati športna športna osebnost leta. Mislim, da je konkurenca vsako leto zelo močna, še posebej v olimpijski sezoni. Seveda so tu še vsi uspehi iz zimskega dela sezone, športnikov, ki bi si zaslužili ta naziv, je ogromno, zelo težko bi se odločil za eno samo ime.

Pa vseeno, izberite prosim tri slovenske športne presežke leta 2012!
1. Anže Kopitar in Stanleyjev pokal.
2. Zlata medalja Urške Žolnir v Londonu.
3. Srebro strelca Frančka Gorazda Tirška.

Kaj boste počeli po koncu kariere?
Upam, da bom s pridobljenimi izkušnjami v športu lahko kaj pripomogel k razvoju paraolimpijskega gibanja pri nas. Za službo za zdaj res še ne vem, bo pa počasi treba razmišljati v tej smeri.