35-letni Italijan sodeluje s Šimičevo že dobro leto. V njen trening je vnesel bistvene malenkosti, ki so pripomogle, da je Mateja med 55 tekmovalkami, ki se bodo v soboto pomerile za olimpijska odličja.

Ste trenirali tudi katerega izmed sedanjih iz elite triatloncev v Italiji?
Sem, a delo s profesionalnimi športniki ni enostavno in včasih ne prinaša takega zadoščenja in veselja kot delo z najmlajšimi. Zato vedno, ko uspem, delam kot trener mladih triatloncev po različnih kampih po Italiji.

Kdaj ste prišli v stik z Matejo?
Lani, ko sem delal v klubu Cremona Stradivari, za katerega v Italiji tekmuje tudi Mateja, sem jo opazil na enem izmed skupnih treningkampov na Gardskem jezeru. Med treningom plavanja sem opazil, da bi lahko izboljšala določene zadeve v treningu in tehniki, zato sem jo vprašal, ali želi moj nasvet ... In tako se je začelo sodelovanje najprej samo za plavanje. Po nekaj dobrih izidih pa se je sodelovanje razširilo na celotni program treninga.

Sicer je res samo dobro leto, pa vseeno ... Kako načrtovati program za profesionalnega športnika?
Z Matejo sva najprej zastavila cilj, ki je bil uvrstitev na OI, nato sva pregledala poti in možnosti, kako to uresničiti. Tako sva najprej naredila plan tekmovanj za 2011, in sicer tekmovalno obdobje v juniju in juliju, sledil je počitek in trening, nato drugo tekmovalno obdobje v septembru in oktobru. Pozimi je Mateja opravila 23 tednov dolgo obdobje treninga, ki mu je sledilo 9-tedensko tekmovalno obdobje v aprilu in maju 2012.

Torej ste za Matejo več kot samo trener, verjetno ji pomagate tudi pri načrtovanju potovanj, prehrani in logistiki, povezani s triatlonom.
Res je. Mateja je v tem pogledu nekoliko neizkušena, poleg tega je na drugi strani neizkušena tudi Triatlonska zveza Slovenije, saj je Mateja prva slovenska športnica, ki bo nastopila na OI v triatlonu.

Ali ste v trening Mateje vnesli kakšne bistvene spremembe? Ste mogoče spremenili tudi njen odnos do treninga?
Mateja je zelo resna in močna športnica z jasnim ciljem, zato je z njo enostavno delati, saj nikoli ne popušča. Najtežje jo je prepričati, da mora več počivati. Drugače pa je moj pristop trdo in še enkrat trdo delo. Mateja je bila do zdaj navajena na povprečno 22 ur treninga na teden, to sva dvignila na 30 ur tedensko, ki je po mojem mnenju normalen za ta nivo tekmovalke. Program treninga zajema plavanje, kolesarjenje in tek vsak dan, poleg tega pa še nekaj ur telovadnice in vaje s pomočjo švicarske žoge, tekaške vaje, core stability, vaje za moč in gibljivost. Na začetku ji je to predastavljalo kar veliko težavo, ko pa so se pozitivni učinki pokazali tudi na rezultatih, je to postalo del dnevne rutine. Tako Mateja opravi v enem tednu 6 plavalnih, 5 tekaških in 5 kolesarskih treningov. Gre za princip 6 + 1, ker je 6 dni treninga, 1 dan regeneracijskega treninga ali počitek. Pri tem se držim načela 1 + 1, kar pomeni 1 težak dan in 1 dan aerobni trening. Pri Mateji je princip treninga nekoliko drugačen, saj ima za sabo kar 20 let treninga v triatlonu in zato ji klasične aerobne vadbe ne primanjkuje, je pa treba ''motor'' pripraviti na drug način in ga primerno ''kondicionirati''.

Vsi najboljši športniki so posebni do dolečene mere. Kaj po vašem mnenju dela Matejo drugačno in boljšo od povprečne športnice?
Vsi vrhunski športniki so dejansko zelo drugačni od ''normalnih'' ljudi: vsi so posebni na podoben način. Da tekmuješ na tako vrhunskem nivoju, moraš biti telesno in duševno izjemno močan, poleg tega rabiš tudi nekoliko talenta. Mateja ima v primerjavi z drugimi športnicami izjemno močan ''motor'', poleg tega je izjemno motivirana in ima veliko sposobnost koncentracije, ki jo špotnik v težkih trenutkih potrebuje. Če ne bi bila posebna, potem se ne bi uvrstila na OI pri 32 letih po 20 letih treninga v triatlonu.

Kaj pomeni močan motor?
Mateja deluje kot dober dizelski motor. To pomeni, da nima velike končne hitrosti, ima pa zelo visoko hitrost, ki jo lahko drži zelo zelo dolgo. Poleg tega ima njeno telo sposobnost, ki jo vidiš redko: po spremembi hitrosti se njeno telo na povečano obremenitev zelo hitro prilagodi in umiri na višjem nivoju. Tako je treba njen motor samo pravilno pripraviti in na OI bo v življenjski formi.

Ampak kako športnika po izjemno napornem tekmovalnem obdobju v aprilu in maju samo v 8 tednih spočiti, regenerirati in ga spraviti v življenjsko formo? Misija nemogoče?
Sploh ne! Trener Mihaela Phelpsa je dejal, da so treningi polaganje denarja na račun v banko, tekmovanja pa dvigovanje denarja z računa. Mateja ima za sabo 20 let treninga, zato je denarja na računu še kar nekaj ostalo.

Ali se kljub vsem izkušnjam še vedno kaj izobražujete?
Seveda, in to vsak dan. Delo z vrhunskim športnikom zahteva ogromno energije in včasih ne vem, kdo od naju je bolj utrujen. Vedeti je treba, da je Mateja dosegla v enem letu to, kar so nekatere dosegle v dveh letih, in za to je potrebno natančno načrtovanje treningov, počitka, potovanj, tekmovanj. V aprilu in maju je bila v 10 tednih na 7 tekmovanjih po vsem svetu (2x Avstralija, 2x Kitajska, Izrael, Mehika, Španija) ... To zahteva veliko od tekmovalca kot tudi trenerja.

Matejo poznam zelo dobro in vem, da ima poseben karakter. Kako se spopadate s treniranjem ženske in ali že imate podobne izkušnje? Kako se spopadate z ženskimi ''muhami''?
Mogoče bi bilo treba vprašati Matejo, kako prenaša moje muhe in spremembe razpoloženja. Drugače pa imamo v Italiji pregovor: ''Ni treba razumeti, kako razmišlja ženska, treba jih je sprejeti takšne, kot so.'' Kot povsod ima tudi treniranje žensk svoje prednosti in slabosti: po navadi vložijo v proces treniranja prav vse (1000 % sebe) in so zelo predane, problem se pojavi včasih, ker želijo opraviti tudi 1000 stvari naenkrat.

Mateja je bila lansko sezono superiorna kolesarka v ITU-karavani, letos se mi zdi, da ni tako. Se je kaj zalomilo?
Ne sploh ne. V prvem delu sezone sva veliko delala na teku, kar se je že obrestovalo. Po tekmovalnem obdobju v maju, ko je npr. v enem mesecu naredila samo 250 km (od tega 2/3 na samih tekmovanjih), zdaj dela tudi 400 km kolesa na teden. To pomeni, da zdaj prihaja obdobje dvigovanja forme tudi na kolesu.

Že, ampak trasa v Londonu je ravninska in vse se bo odločilo na plavanju in teku.
Res je, ampak na triatlonskem tekmovanju lahko tečeš hitro, če si hiter tekač in nisi preveč utrujen od kolesarskega dela. V Londonu ne bo taktiziranja na kolesu. Recimo, da bo prišla iz vode v skupini okoli 40 sekund za prvo tekmovalko, potem bo odločilna prva polovica 40 km kolesarske preizkušnje, kjer bo mogoče uloviti ubežnike. In za to potrebuješ odlično kolesarsko formo, saj bo treba tekmovati zelo agresivno.

Sicer zelo nehvaležno vprašanje pa vseeno: uvrstitev na OI?
To je zelo težko napovedovati, ampak ugibajmo malo. Recimo, da bo Mateja prišla s kolesa s prvo skupino, ki bo štela 25–30 tekmovalk. To pomeni, da se bosta ubežna skupina 10 tekmovalk in prva zasledovalna skupina, v kateri bo tudi Mateja, na kolesarskem delu združili. Na tekaškem delu bo spet 8–10 tekmovalk, ki so hitrejše od nje, ostalih 15–20 tekmovalk pa je podobnih tekačic, kar spet privede do dejstva, da bo pomembno, s kako utrujenimi nogami bodo prišle s kolesa.

Za konec še kakšen nasvet za rekreativne triatlonce?
Da bi bili boljši, morate poleg kakovostnega treninga več počivati. Ves čas opazujem rekreativne triatlonce v Italiji in Sloveniji in povsod opažam, da trenirajo toliko kot vrhunski tekmovalci. Problem se pojavi, ker se rekreativni triatlonci ne morejo regenerirati v takšni meri, da bi lahko ves čas napredovali, zato postajajo preutrujeni na nekem končnem tekmovalnem nivoju. Še enkrat: počivajte VEČ!