Ponedeljek je zame minil v znamenju porazov, mogoče je bil temu kriv ponedeljek ali pa nič več zabavno septembrsko-oktobrsko vreme v Londonu. A začetek je bil povsem drugačen, po krepčilnem spancu je bil prvi na vrsti Aquatics center in Sara Isaković.

V strašanski gneči mešane cone sem si 200 m prosto ogledal skupaj z novinarko južnoafriške televizije, ki je stiskala pesti za soimenjakinjo Karin Prinsloo. Zgodba Isakovićeve (prednost šoli pred plavanjem po srebru v Pekingu) je televizijsko Karin pritegnila, da je ob predstavitvi izidov predtekmovanja veliko bolj kot jaz na glas vzkliknila "Bravo, uspelo vam je." Sara tudi po prihodu pred novinarje ni razočarala in je veselje ter smeh rade volje delila z nami.

Ko ne moreš postaviti vprašanja
Naslednja etapa je bil Bojan Tokić, eden najzanimivejših sogovorcev in pravi "good guy" slovenskega športa. Nasproti nov Kitajec (iz Singapura) in tudi premagljiv. A stvari so šle narobe že od samega začetka in dvoboja je bilo hitro, prehitro konec. Ko je Tokić prišel do mešane cone, je bil vidno prizadet in potrt. Med spraševanjem radijskega kolega Boštjana Reberšaka se je videlo, da mu je zelo težko, imel je cmok v grlu ...

Postavil mu nisem nobenega dodatnega vprašanja, ker se mi je v tistem trenutku zdelo brezpredmetno še tako pametno vprašnje. Saj odgovori so bili odkriti in pošteni, a podoba je bila prežalostna, zato je televizija tudi ni uporabila, ampak so raje pozneje, ko je Tokić prišel k sebi, še enkrat posneli.

Rus kar pobegnil iz dvorane
Še huje je malo predtem bilo Rusu Aleksandru Šibajevu, ki je po maratonskem obračunu, polnem preobratov v 3. krogu, izgubil s Hrvatom Andrejom Gačino. Rus je odvihral od mize, usmerili so ga k novinarjem, ki pokrivajo igro v imenu prirediteljev, a se je Šibajev odtrgal in v mešanici besa in joka stekel iz dvorane, pri tem pa tudi odrinil eno od prostovoljk, ki ga je hotela zadržati.

"Ali smo po takšnih čustvenih porazih novinarji upravičeni do vprašanj?" Da. "Ali so športniki dolžni odgovarjati?" Ne in tega "Šibajevim" tudi ne zamerim, tudi Tokiću ne bi, če bi nas zavrnil.

Zvečer sem bil sočasno priča še dvema porazoma. Hokej na travi: Britanci so suvereno opravili z meni ljubimi Argentinci (1-4). Ti so v Londonu sicer brez malvinsko/falklandskega provokatorja Fernanda Zyberberga, ki je spomladi na spornem otočju posnel video, s katerim je močno razburil Britance. Očitno se je preveč ukvarjal s politiko in treniranjem v ilegali, da bi se kljub renomeju uvrstil med potnike za OI. Sočasno je prišlo obvestilo, da se nekaj čudnega dogaja na ženskem sabljanju. Zaradi zmede in tragedije A Lam Šin je hitro postala najbolj sporna igra.

Šiven Je in Ruta Meiluyte plavalna čudeža
Na drugi strani Olimpijskega parka sta medtem sijali dve najstnici, ki sta osupnili plavalni svet. 15-letna Litvanka Ruta Meiluyte je hitro postala ljubljenka občinstva in medijev, del zaslug gre tudi temu, da od 12. leta živi in trenira v Veliki Britaniji oz. natančneje v Plymouthu. O dosežkih litvanske prsne plavalke, ki je 15 let dopolnila šele marca, se govori v presežnikih, povsem drugačna zgodba pa je to pri Šiven Je. Odkrito je kitajsko 16-letnico napadel ameriški trener John Leonard in sprožila se je nevihta. Po ponedeljkovem plavanju se je Šiven Je odločno postavila pred novinarje in zanikala vsa sumničenja, kitajski tabor pa je hitro opozoril, da ne rastejo "čudežni otroci" samo v ZDA (Phelps), Avstraliji (Thorpe) ali Nemčiji (van Almsick).

Za konec velja dati besedo "zlatemu dečku" Ryanu Lochteju, ki je po uvodnem zmagoslavju doživel dva bridka poraza, po zadnjem pa je na Twitterju zapisal: "Največji športniki pred največjimi in najboljšimi trenutki življenja utrpijo tudi najhujše poraze. Bog ima načrt za vsakogar ;-)"

Iz Londona,
Toni Gruden, spremljate me lahko tudi na Twitterju