Priznam, nisem strašanski ljubitelj tenisa, predvsem po TV-ju, v živo je povsem druga stvar, sploh poleti zvečer davno nekoč v Domžalah in Umagu. Zato sem se tudi veselil odhoda v London, da bom v živo lahko doživel dve veliki stvari na W: Wembley in Wimbledon.

Porušen blaženi mir podzemne
Prvi je na vrsto prišel All England Lawn Tennis and Croquet Club v Wimbledonu. Prve zaresne plohe so prinesle prijetno osvežitev, še posebej ker sodi teniško med bolj oddaljena londonska olimpijska prizorišča, in je bilo posledično na vlaku sveže, in ne zatohlo. Dolga vožnja na progi District je ponujala lepo priložnost tudi za dremež, a kaj ko so v moj vagon hitro vdrli Argentinci, in to tri različne skupinice.

Podzemna železnica v Londonu je zelo tiha zadeva, sicer ne tako kot "maršrutke" po sovjetskih deželah, a umirjena. No, "gavčoti" se niso dali, in so prebudili cel vagon, si ob tem izmenjali naslove, kraje za žure in se dogovorili, da gredo skupaj na hokej (Ž) in košarko (M), kjer so bili očitno uspešni, saj sta obe rezprezentanci začeli OI v velikem slogu.

Športi na travi - to je to!
"Wimbledonu se težko upreš," sem slišal nekoč in resnično te zelo hitro očara. Prijetna četrt in izreden kompleks, ki je sicer eliten, a hkrati tudi odprt za javnost. Velika pozitivna točka ob prihodu je bilo igrišče za kroket (croquet) ob vhodu za "delovno silo", za nameček pa se je v tistem trenutku še "prižgalo" sonce. Da, angleški nekoč aristokratski športi imajo svojo moč, ki jo še nameravam spoznati - kje je kakšen kriket?. S proletarsko verzijo športa na travi so tako ali tako osvojili svet.

"Sveta trava" te hitro in lahko začara, ker stvar deluje še veliko bolje kot v najboljšem prenosu ali reportaži. Od Henman Hilla, kjer sem vstopil, pa do uličic igrišč za vadbo je vseskozi prisoten občutek o izjemnosti kraja. Ni kaj, skoraj stoletje in pol tradicije te prepriča celo, da dela Wimbledon uslugo olimpijskim igram, ker jih je spustil noter.

Namesto tenisa taborjenje?
Samo teniško popoldne je bilo bolj ali manj polomija, ki jo je zakrivilo angleško vreme. Pol ure sonca, pol ure oblakov in pol ure dežja, nato pa se vaja ponovi. Od nastopov štirih Slovencev ni bilo nič, zato pa sem v čakanju skočil na igrišče številka ena na dvoboj Đoković - Fognini. Italijan je bil na spolzkem igrišču kos Srbu in izredno zanimiv prvi niz se je odločal v podaljšani igri.

Ptič, grmenje, dež, strela pa še napet tie break, pri 7:7 pa je naliv le zmagal. Gledalci in tenisači hitro pod streho, na travi pa je začel hitro rasti šotor. Prva misel: "To pa bi bilo taborjenje ena A!" Druga misel: "Pogrešam poletno taborjenje." Tretja misel: "A bi mi pustili, da se utaborim v Wimbledonu?" Četrta misel: "Bi vsaj prišel do Cornish pasty ..." (Tradicionalna jed mi v nedeljo kljub številnim prekinitvam ni bila usojena, dvakrat je je zmanjkalo le par strank pred menoj.)

Bog dežja je zagotovo Anglež
Ko sem pod vrhom in streho No. 1 Courta zrl v naliv ni tuhtal, koliko bo v nedeljo (!) v Wimbledonu sploh tenisa in ali se splača ostati ter se nekako prebiti na Center Court, me je zmotila prostovoljka, vodja medijske tribune. Sledil je tretji vremenski "Lovely day?" s strani uradne osebe. Ko nisem pokazal, da me naliv pretirano impresionira, me je pobarala, od kod sem.

"Slovenija, tam pa zagotovo nimate česa takega?"

"Wimbledona zagotovo ne, še teniškega turnirja nimamo več."

"Vreme sem mislila. Zdaj dež, zdaj sonce. Veste, zato pa je trava tudi tako lepo zelena."

"Pri nas rečejo, da prihajamo z zelene strani Alp. Mogoče se dež in sonce res ne izmenjavata tako, samo zelenja nam pa res ne manjka."

"No, samo dež je res angleška zadeva."