V Izraelu, ZDA in tudi v Veliki Britaniji so na Mednarodni olimpijski komite (MOK) pritiskali vse do zadnjih minut, naj v slovesno odprtje vključi minuto molka v spomin pred 40 leti v Münchnu ubitim izraelskim olimpijcem. Kljub politikom, sorodnikom žrtev in plačanim oglasom v medijih je predsednik MOK-a raje izbral bitko za pravice športnic. Jacques Rogge je nazadnjaške, a bogate muslimanske države na takšen ali drugačen način prisilil, da so v London poslale ženske.

Na koncu prevzele celo zastavo
Savdska Arabija, Katar in Brunej so bile v Pekingu 2008 edine države brez ženskega zastopstva, zdaj pa so poslale prve olimpijke, pri čemer sta Bahija Al Hamad in Maziah Mahusin celo nosili zastavi Katarja in Bruneja. (Na pol šaljiv medklic ob ogledu slovesnosti v Greenwichu: "Katarka je še privlačnejša od Marije Šarapove, zato jih pa najbrž tudi skrivajo.")

"Prvič v olimpijski zgodovini bodo vse sodelujoče države imele športnice. To je velika spodbuda za enakopravnost spolov," je v otvoritvenem govoru poudaril Rogge.

Ob tem je MOK dosegel tudi, da so se nastopajoče v mimohodu odrekle tančicam, pri čemer se je zapletel v spor s Savdijci, saj judoistka Vojdan Ali Seraj Abdulrahmin Šarkhani zahteva, da ji dovolijo nastop s posebnim športnim hidžabom, kar pa je vodstvo tekmovanja zavrnilo.

Boleč spomin na München
Tega pa najverjetneje ne bi bilo, če bi 70-letni Belgijec podlegel pritisku izraelskega lobija, ki je zahteval, da se MOK pred vsem svetom spomni Münchna 1972, ko je 5. septembra ob napadu palestinske teroristične skupine Črni september na olimpijsko vas umrlo 11 izraelskih športnikov in trenerjev, zahodnonemški policist in 5 Palestincev.

Zlasti ameriški mediji so izredno kritični do poteze MOK-a, ki je v slovesno odprtje vpletlo minuto molka za vse "sorodnike in prijatelje, ki ne morejo biti prisotni". MOK se bo spominu ubitih olimpijcev uradno poklonil 5. septembra na prizorišču krvavega napada, ki je pred štirimi desetletji pretresel svet, a takratni olimpijski vodja, Američan Avery Brundage, se je odločil, da se morajo igre nadaljevati.

Glavni medijski partner, ameriška televizija NBC, ki si zaradi milijardnega vložka in zastrašujoče, dvatisočsedemstoglave odprave tako rekoč lasti olimpijske igre, je spustila nekaj ostrih bodic. Komentator slovesnosti Bob Costas je München izpostavil, a v veliko manj ostri obliki, kot je napovedal pred dnevi.

Največja olimpijska tragedija Mexico 1968
Ko so se na novinarskem avtobusu na glas pritoževali ameriški novinarji, se je oglasil mehiški novinar in jih podučil, da največja olimpijska tragedija ni bil München 1972, temveč pokol študentov v Ciudad de Mexicu štiri leta pred tem. Ob protestih v revolucionarnem letu 1968 so študentje besno protestirali proti OI in gromozanskim stroškom prireditve.

"Ne želimo olimpijskih iger, želimo revolucijo" je bilo geslo tisočev študentov, nad katere se je oblast spravila s policijsko in vojaško silo. 2. oktobra, le 10 dni pred začetkom iger, se je na trgu Tres Culturas zgodil pokol, pri čemer je bilo ubitih na desetine ljudi, najverjetneje pa okoli 300.

Pokol so oblasti prikrile v največji mogoči meri, ogorčenje pa ni resno ogrozilo izvedbe iger, na katerih se je zgodil še en odmeven protest - dvignjena črna rokavica v znak boja za pravice temnopoltih v ZDA, kjer so tudi potrebovali desetletja, da so se opravičili Tommieju Smithu in Johnu Carlosu, ki ju je rojak Brundage neusmiljeno izključil in jima odvzel medalji.

Iz Londona