Zimske olimpijske igre so še drugič zapored v deželi, kjer hokej uživa status religije. To pa nalaga domači reprezentanci en sam cilj - osvojitev zlate olimpijske medalje.

Sprehod po ruskih televizijskih kanalih nakazuje primat tega športa. Čeprav se je hokejski turnir začel šele sredi drugega tedna dogajanja v Sočiju, je ves čas v ospredju. Ruska televizija je tako tik pred odprtjem iger predvajala film o legendarnih 16 hokejskih tekmah med Sovjetsko zvezo in Kanado, ki so leta 1972 in 1974 prikovale Sovjetsko zvezo pred televizijske zaslone.

Na tribunah huronsko navijanje
Do zdaj na prizoriščih olimpijskih iger še ni bilo čutiti tistega huronskega navijanja. Ko se je domači tekmovalec v nekaj sekundah spuščal ali letel po hribu, se je sicer začutil navijaški trušč, a le dobra in dolga hokejska tekma razkrije ves potencial, ki se skriva v glasilkah ruskih navijačev. Ko pa temu dodamo še strast, ki tli do famoznega rdečega stroja, dobimo enega izmed vrhuncev olimpijskih iger. Brez kančka dvoma največjega vrhunca za gostitelje.

Hokejski čudež živi naprej
Slovenski hokejisti so imeli čast, da so se prvi zoperstavili zbornaji komandi. Test so opravili. Na svojem računu sicer nimajo oprijemljivega dokaza (šport se v osnovi igra zaradi zmage), a znosen poraz s 5:2 jih je poplačal z marsičim. Predvsem jim je dal dokaz in potrdilo, da zmaga na kvalifikacijskem turnirju v Vojensu ni prišla po naključju. Številke, ki sicer stojijo za slovensko reprezentanco (en klub, dobrih sto igralcev), pričajo o čudežu, igra, ki jo kažejo varovanci Matjaža Kopitarja, pa priča o zrelosti, potrpežljivosti, pogumu in odločnosti.

Risi so udarili nazaj
Ob prvih sodelovanjih v elitni diviziji je hiter zaostanek z 2:0 običajno pomenil kanonado in poraz z vsaj šestimi zadetki razlike. Tokrat pa so risi pokazali, da imajo kremplje in da znajo udariti nazaj. Spoznali so, da so na drugi strani prav tako le ljudje. Resda prekaljeni zunajserijski hokejisti, ki pa ob pritisku vendarle lahko izgubijo plošček. Superzvezdniki, ki lahko prejmejo zadetek ali dva.

Molk na tribunah
Ko je Žiga Jeglič še drugič mojstrsko ukanil Semjona Varlamova, so novinarski kolegi na tribuni onemeli, se spogledovali in v svoje telekomunikacijske naprave začeli pisati slovenska imena in iskati. Za trenutek je zamah izgubil tudi skoraj povsem polni Bolšoj. V dvorani je bilo mogoče opaziti zastave z vseh koncev Rusije. In ravno ta molk, tako novinarjev kot gledalcev, je eden izmed oprijemljivih dokazov, da sta pot in delo te reprezentance prava in da si dejansko zasluži biti del ducata elitnih. Ob koncu tekme se je molk prelevil v aplavz, ki je izkazal pridobljeno spoštovanje.

Rise čakajo vsaj še trije nastopi
Slovenija je morda najboljšo igro proti velikanom na svetovnih prvenstvih pokazala leta 2006, ko se je na uvodu dokaj enakovredno borila s Finsko (3:5) in Češko (4:5), a nato izpadla v nižji kakovostni razred. Risi se v Sočiju za medaljo najbrž res ne morejo boriti, lahko pa se borijo za svojo domovino in čast. Če bodo to na ledu obeh dvoran v Adlerju prikazali vsaj še trikrat, bodo (p)ostali zmagovalci. Svojih navijačev.