V četrtek nekaj pred 21.00 po krajevnem času se je Fak s številko 57 podal na progo najdaljše biatlonske tekme. Z natančnim streljanjem, ko je pokril vseh 20 tarč, in premišljeno taktiko glede tekaškega ritma je vsega pet sekund zaostal za novim olimpijskim prvakom Johannesom Thingnesom Boejem, ki je bil tokrat v smučini neverjeten.
Že sinoči je imel Fak v Pjongčangu natrpan urnik. Po razglasitvi najboljših, ki so na biatlonskem stadionu prejeli cvetje in majhne maskote iger, je sledila novinarska konferenca, kamor je vstopil z visoko dvignjenima rokama. Ko je potegnil črto pod izjemen uspeh, je sledilo še zasluženo slavje v Slovenski hiši nedaleč od biatlonskega prizorišča. "Zdaj je na vrsti zabava in videli bomo, kdo bo še živ," je v šali dejal Fak.

"Res je sanjski dan, še posebej sanjsko pa je, ko dobiš medaljo okoli vratu. Samo še to čakam in bo posebej čustveno. Zelo sem vesel. To je velika nagrada zame in za vso ekipo, ki je delala z mano, zato hvala vsem," je dodal. Osvojena medalja je druga v njegovi karieri. Osem let mineva, kar si je, ko je še nastopal za Hrvaško, na igrah v Vancouvru pritekel in pristreljal bron na šprintu: "Obe kolajni sta zelo lepi. Čeprav to še čakam, sem jo videl na sliki (smeh, op. a.). Če gledamo po tem, iz kakšnega položaja sem se letos vrnil in v kakšnem stanju sem bil, je ta res zelo veliko vredna."

Medalja predstavlja veliko zadoščenje
Omenil je težave, ki so ga v zadnjih sezonah tako rekoč spremljale ves čas. Lani skoraj vso zimo ni tekmoval, a se je v slogu največjih športnikov pobral, ko sta moči združila z Urošem Velepcem, pa sta znova našla zmagovito formulo: "Res je vse skupaj pravljično. Lansko sezono sem tako rekoč vso izpustil, zdaj pa so se sanje uresničile. Na zadnjih igrah v Sočiju sem bil razočaran. Pred igrami sem bil bolan, a sem se boril do zadnje tekme, da bi morda dobil kolajno, pa sem končal na četrtem mestu na tekmi s skupinskim štartom. Zadnji dve sezoni sta bili težki. Boril sem se, a sem bil ves čas bolan. Lani sem le dvakrat nastopil v svetovnem pokalu, pa še to bi bilo bolje, če ne bi. Letošnja vrnitev je zame velika zmaga. Na začetku sezone sem imel dobre rezultate, vmes nisem bil tako uspešen, da pa sem osvojil to medaljo, je eno veliko zadoščenje."

"Ko si profesionalni športnik in zaradi bolezni lahko le po televiziji spremljaš tekmovanja, je to s psihološkega vidika zelo težko. Želel sem si dokazati, da se lahko vrnem na visoko raven. Ko prideš na olimpijske igre in osvojiš medaljo, predstavlja to krono kariere. Vesel sem, a potrebujem še nekaj časa, da zberem vse občutke. Lani sem podvomil, ali mi bo vrnitev uspela. Bil sem zelo bolan. Ko sem pozdravil nekaj, sem treniral dva tedna in znova zbolel. Skrbelo me je, ali moje telo lahko še zdrži vse treninge in vrnitev. Z Urošem Velepcem sva naredila dober načrt. Ni bil načrt, da se vrnem na najvišjo raven, samo da se vrnem. Da mi znova uspe prihajati na stopničke, je zame velik bonus," je dodal 30-letni as iz Mrkopalja.

V Pjongčangu je začel osvajati kolajne na največjih tekmovanjih, ko je bil bronast na svetovnem prvenstvu leta 2009. Tedaj je nastopal še za Hrvaško, pod zastavo katere je tudi osvojil prvo olimpijsko medaljo. Leta 2010 je nato prestopil v slovensko reprezentanco, s katero je treniral že prej. Zatem si je priboril še osem zmag v svetovnem pokalu, v sezoni 2014/15 tretje mesto v skupnem seštevku in še tri medalje na svetovnih prvenstvih. V Ruhpoldingu na 20 km leta 2012 in na skupinskem štartu v Kontiolahtiju tri leta pozneje je postal svetovni prvak: "Res bo Pjongčang ostal nekaj posebnega. Tako bi bilo zapisano tudi katero koli drugo prizorišče. Preprosto se zberem za te tekme in pokažem svoj maksimum."

Sproščen, hkrati pa vedel, kaj mora narediti
Kljub lanskim težavam je letos zimo začel odlično pripravljen. Še vedno je tretji biatlonec svetovnega pokala, in čeprav je imel vmes znova nekaj zdravstvenih težav, je v Južno Korejo prišel v pravi formi: "Da, sem vrhunsko pripravljen, predvsem pa bolje kot v Sočiju. Takrat zdravje ni dopuščalo, zdaj pa je počutje veliko boljše. Tako kot vedno, če sem zdrav, ni bojazni, da ne bi bil zmožen narediti rezultata. Če ga pa narediš ali ne, pa tudi ni odvisno samo od tebe, ampak če bodo sotekmovalci zadevali tarče, bodo tekli hitreje kot ti … Imel sem tudi izvrstne smuči, kot jih imam večino časa. Zahvalil bi se servisni ekipi in tudi tistim, ki se jih sicer ne vidi ali se zanje ne sliši."

V Pjongčangu je imel na prvih dveh tekmah zaradi nizkih temperatur težave, ko pa se je nekoliko otoplilo, predvsem pa se je umiril hladen veter, ki je v močnih sunkih pihal prve dni iger, je Jakov pokazal svoje mojstrstvo. "Žal imam zaradi te poškodbe prsta precej težav z mrazom. Tokrat je bilo veliko bolje, saj če sem jaz lahko štartal s tankimi rokavicami, potem res ni bilo tako mraz. Bil sem sproščen. Po navadi spim samo ponoči, v četrtek pa sem tudi malce čez dan. Vedel sem, kaj moram narediti. Po zadnjih tekmah je bilo težko, še posebej po zasledovanju, ki je bilo eno najslabših v mojem življenju. Da se pobereš iz tega, moraš imeti zares razčiščene stvari v svoji glavi. Zdaj sem bolj sproščen. Določen pritisk si narediš že sam, zdaj pa imam kolajno in je breme manjše. Želje ostajajo visoke in znova bom poskusil dati maksimum," je sklenil Fak, ki bo imel v nedeljo na tekmi s skupinskim štartom novo priložnost za vrhunski izid.

Iz Pjongčanga