Nekdanji smučarski skakalec, ki je zdaj direktor Smučarske zveze Slovenije, je prevzel vodenje slovenske olimpijske odprave. Z iger se ta vrača z dvema medaljama, ki sta jih osvojila srebrni biatlonec Jakov Fak in bronasti deskar Žan Košir. Pred štirimi leti so slovenski športniki v Sočiju osvojili kar osem medalj, kar pa je bilo letos glede na izide v tej zimi utopično pričakovati. V Južni Koreji, ki je prvič gostila najboljše zimske športnike, so nastopili tudi hokejisti, ki so se izkazali z zmagama nad ZDA in Slovaško, a iz njihovih vrst prihaja z Žigo Jegličem tudi dopinški škandal.

Petek je spregovoril in ocenil slovenske nastope v Pjongčangu in se dotaknil tudi organizacije tekmovanja. Naslednje zimske olimpijske igre bodo v Pekingu, v Aziji pa bodo tudi naslednje poletne igre, saj jih bo čez dve leti gostil Tokio.

Če ob koncu olimpijskih iger potegnete črto, ste zadovoljni?
Seveda bi poudaril dva izjemna dosežka, kolajni Jakova Faka in Žana Koširja. Hrkati smo dosegli tudi nekaj drugih vrhunskih izidov. Sedemkrat smo se uvrstili do osmega mesta, 22-krat do 16. Seveda je tudi nekaj razočaranj, ko je kakšen športnik meril višje in bil dejansko to tudi sposoben, a se ni izšlo. Toda to je del športa in vsi smo videli, da se je to dogajalo tudi v drugih reprezentancah. Glede naše organizacije moram reči, da je logistika, ki je s toliko različnimi prizorišči, ekipami in potrebami zahtevna, potekala gladko. Vesel sem, da nismo imeli kakšne bolezni ali resne poškodbe. Vse skupaj me nekako navdaja z radostjo. Seveda smo morali rešiti tudi kakšno težko stvar in mislim, da smo, kolikor je bilo v naši moči, naredili vse.

Kakšna je bila pri vsem skupaj vaša vloga vodje reprezentance?
Predvsem je bilo tukaj, da sem nadziral potek organizacije. Sem sodijo stiki med ekipami in z organizatorji, vsakodnevni sestanki znotraj ekip, z vodstvom reprezentance in mojimi sodelavci ter vsakodnevni sestanki z organizatorji. Hkrati sem si seveda želel videti in občutiti, kako gre športnikom na terenu. Jasno, da nisem mogel biti vedno na vseh prizoriščih, ker so se termini pokrivali ali pa je bila logistika nemogoča, saj ni bilo dovolj časa, ker so bila tekmovališča oddaljena. Trudil sem se, da sem bil vsak dan na čim več prizoriščih. Dan je bil izjemno naporen.

Ste pripravljeni v tej vlogi oditi še na kakšne olimpijske igre?
O tem niti nisem razmišljal. Sem pa prepričan, da si tudi še kdo drug zasluži to častno in odgovorno nalogo.

Kako težko je bilo za vas oziroma vas je tu v Pjongčangu močno ovirala poškodba kolena, saj vemo, da ste imeli operacijo tik pred odhodom?
Tukaj se moram lepo zahvaliti zdravnikom, ki so me v bistvu takoj oskrbeli, čim je bilo to mogoče. Zahvalil bi se vodji naše zdravniške službe Matjažu Turelu in kirurgu Marku Macuri, ki me je operiral takoj, tako da sem šel na pot že kar zelo mobilen. Tu sem pa pravzaprav že dal čez del nujne rehabilitacije in vsak dan je bolje.

Omenili ste vsakodnevne sestanke z organizatorji. Kako so se po vašem mnenju Korejci v tej vlogi izkazali?
Pri organizaciji se vidi, da so Korejci zelo natančni. Dovolj vnaprej hočejo imeti neki načrt. Morda so bili na začetku, predvsem prve dni, malce okorni, ko je bilo prvotni načrt treba malce prilagoditi, ampak moram reči, da so bili vedno in takoj pripravljeni prisluhniti kakšnim pripombam ter predlogom. Že po nekaj dneh so bili zelo hitro odzivni in jih je treba pohvaliti.

Tudi novinarji smo se strinjali, da je organizacija na zelo visoki ravni. Je Pjongčang dobra napoved, kar se tiče organizacije, tudi za naslednji dve prizorišči, saj bodo zdaj kar trikrat zapored olimpijske igre v Aziji, poletne v Tokiu, zimske pa v Pekingu?
Jaz mislim, da je. Takšna so dejstva in tako je. Me pa zanima, kdaj bomo v Evropi znova recimo dobili zimske igre. Poletne prihajajo. So pa tukaj postavili kar zelo visoke standarde.

Veliko se govori o čaru olimpijskega duha. Ste ga tu v Pjongčangu začutili?
Kar sem opazil je, da se vidi, da jim, vsaj glede recimo smučarskega dela olimpijskih športov, ni blizu. Čeprav so bili pravzaprav nekje kar polni stadioni. Vendar se vidi, da ne vedo veliko o tem športu. So pa zelo srčni. Čim so videli številko ena in recimo prevzem vodstva, so bili navdušeni. Trudili so se spoznati te športe.

Prej ste omenili obe medalji, na obeh tekmah ste bili zraven. Žan je poskrbel za lep konec, Jakov vas je razveselil sredi iger. Kako ste doživeli oba uspeha?
Res je, obakrat sem bil zraven. Jakov se je po tistem ponesrečenem prvem nastopu pred to tekmo, ko je osvojil medaljo, neverjetno pobral in sestavil nazaj, zbral ter osredotočil samo na ta cilj. Izvrstno in sem bil izjemno vesel. Za Žana pa prav tako. Vse vožnje so bile odlične. Ne glede na to, kakšen lesk ima medalja oziroma kakšne je barve, je to izjemen dosežek, ki bo oba spremljal vse življenje.

Pred štirimi leti so bile igre v Sočiju iz rezultatskega vidika izjemne, ko je Slovenija osvojila osem medalj. Zdaj se domov vračate z dvema. Ste zadovoljni?
Mislim, da bi morda realno lahko osvojili še kakšno, osem pa zagotovo ne. Soči ni bil dosegljiv. Vemo, da se medalja mora zgoditi in ti dve sta se, kakšna pa se ni in je morda zmanjkalo čisto malo ali pa je razplet samo malo drugače šel, pa bi lahko bila. Mislim, da je vse skupaj nekakšen realen odraz in smo lahko zadovoljni.

V olimpijski odpravi je bilo 71 športnikov. To je res zajetna številka. Med njimi je bilo tudi nekaj mladih. Kakšen obet je to za naslednji olimpijski ciklus? Se vam je zdela takšna številka upravičena?
Res je to velika števila in hvaležen sem vsem, da smo to zmogli. Med njimi je kar nekaj mladih športnikov, ki napovedujejo, da bodo lahko nastopali še na marsikaterih igrah, če bo šlo vse po sreči oziroma po nekem normalnem poteku naprej, in seveda pokazali vse svoje sposobnosti še na višji ravni. Zagotovo je treba tudi premisliti, ali moramo kje zaostriti merila. Olimpijske igre so vendarle dogodek, ki si ga mora športnik zaslužiti. Predvsem, če gre za izkušenega športnika.

Številka je visoka tudi zaradi hokejske reprezentance, ki je drugič zapored zaigrala na turnirju. Znova so na ledu pustili dober vtis. Kako ste vi videli njihovo zgodbo?
Res so nekaj neverjetnega. Pri tako mizernem številu registriranih hokejistov in seveda tudi pri takšnih pogojih v primerjavi z drugimi državami je to nekaj fantastičnega. Vsi jih občudujemo, pa ne samo mi, Slovenci, tudi tujci jih. Kar so pokazali na ledu, je pa sploh navdušujoče. Bili so konkurenčni pravzaprav vsem, s katerimi so imeli možnost igrati. Bili so na pragu četrtfinala, kar bi bilo pa sploh pika na i.

Vendarle na njihov rezultat črno piko meče dopinški primer Žige Jegliča. Prej ste omenili neprijetne zadeve. Tak je bil tudi primer zastave in Jakova Faka. Vendarle so to zgodbe, ki ne grejo z roko v roki z olimpijskim duhom.
To so neprijetne stvari, na katere pravzaprav težko veliko vplivaš, razen, da slediš nekim protokolom in diktiranim postopkom. Meni je predvsem hudo zaradi točno dotičnega športnika. Mi tukaj samo moramo nekako situacijo pomagati izpeljati. Žal mi je tako za občutke, ki so posledica tega, kot tudi recimo v primeru Žige, kaj bo z njim naprej. Ampak nimamo kaj. Vemo, da moramo biti verodostojni in slediti nekim mednarodnim normam.

Omenili ste tudi, da nekateri športniki niso dosegli zastavljenih ciljev in tistega, česar so sposobni. Javnost je zagotovo veliko več pričakovala od skakalcev, ki so v zadnjih letih želi velike uspehe, zdaj pa je najslabša ravno olimpijska sezona. Kako vi kot nekdanji skakalec ocenjujete njihove nastope?
Jaz tukaj ne bi izražal ne prevelike evforije ne prevelike žalosti ali kritike. Nekako so se prikazali v luči ali v podobi, kot gre celotna sezona. Z nekimi viški, ki so dober obet, da vendarle znajo in zmorejo, a potem ni šlo. Najbolje vedo sami, saj so tudi povedali, da s temi dosežki niso zadovoljni. Kljub temu imamo sedmo mesto Nike Križnar, če pogledamo tudi skakalce. Tudi Peter Prevc je bil med deseterico. Ekipa se je borila za četrto mesto. Res da to ni medalja, je bil pa dober boj za četrto mesto. Ni vse skupaj povsem črno in belo, je pa zagotovo naloga in priložnost strokovnega štaba in strokovnega sveta skokov, da morda naredijo resno analizo in vidijo, kako naprej.

Iz Pjongčanga