33-letni deskar je v paralelnem veleslalomu zasedel tretje mesto, potem ko je bil z izjemno zanesljivimi in hitrimi vožnjami, glede na prikazano, za mnoge celo glavni favorit za zlato. To je na koncu pripadlo Švicarju Nevinu Galmariniju, Koširju pa je naskok na manjkajočo medaljo v bogati zbirki preprečil Korejec Lee Sang-ho, ki je slavil v spornem polfinalu. "Tisti, ki se spoznajo, so mnenja oziroma so ocenili, da bi s takimi vožnjami moral zmagati. Te občutki so, kot kaže, bili v meni, ampak se to zdaj ne bo ponovilo do naslednjih iger, kjer pa vemo, da se bom težko pojavil. Za nekatere bi bila taka tekma motivacija za naprej, z mano pa je malce drugače. Na tako raven, kot bi si želel, ne bom mogel več, in to je bila ena zadnjih priložnosti. Mogoče pa se moje telo spet izboljšuje in se bom spočil, bomo videli. Ne glede na vso situacijo v zadnjih letih matematika kaže, da je zlata tista, ki mi manjka in po kateri lahko posežem. Tudi v tej zimi sem bil po kvalifikacijah dvakrat najboljši, in to šteje več, kot morda mislite. To pomeni, da sem lahko še boljši," je dejal Žan.

"Ko gledam posnetke voženj, mi sicer niso najbolj všeč, a med samim deskanjem sem čutil, da bi v vsakem trenutku lahko nekaj dodal, če bi hotel. V polfinalu bi lahko odpeljal do konca malce bolj natančno in bi šlo. Za veliki finale pa me zanima, do kam bi moral iti, da bi bil na koncu boljši od Nevina. Mislim, da zdaj nima smisla, da bi se počutil oškodovanega. Še vedno imam medaljo. Naj pa ljudje sami ocenijo, kdo je bil za njih zmagovalec polfinalnega dvoboja. Ta stotinka me ne bo preganjala. V Sočiju sem zlato v slalomu izgubil za 11 stotink in tisto je šlo večkrat skozi moje misli, zdaj pa sem to že odpravil. Nisem jezen ne nase ne na ta sistem, tako pač je. Glavno, da sem jaz tukaj, da sem še vedno na tem deskarskem zemljevidu in počnem nekaj, kar delam že več kot pol življenja in me zadovoljuje," je dodal.

Zna iti čez ovire, čez kakršne marsikdo ne
Tržičan je v tej disciplini – slaloma v nasprotju s Sočijem ni več v olimpijskem programu – ubranil bronasto kolajno. Zdaj ima s srebrom tako že tri medalje v svoji zbirki, s čimer je najuspešnejši moški slovenski zimski športnik. Po Tini Maze, sicer najuspešnejši Slovenki na zimskih olimpijskih igrah, je Žan drugi zimski športnik, ki mu je uspelo odličje osvojiti na dveh igrah. Biatlonca Jakova Faka, ki je poskrbel za drugo slovensko kolajno v Južni Koreji, lahko tudi sicer uvrstimo v to druščino, a je prvo osvojil še za Hrvaško. "Vem, da fantje še nimamo zlate, in to je v moji glavi. Ta medalja je velik uspeh za slovensko deskanje. Dosežki vseh slovenskih športnikov v Sočiju so bili boljši, ampak, kot sem jaz opazoval ekipo, je bilo še veliko adutov, ki so imeli smolo. Toda to so olimpijske igre. Mlajši so si zdaj že zastavili Peking za naslednji cilj, jaz pa bom s tem še malce počakal," ni izključil nastopa še na četrtih olimpijskih igrah.

Fak je z osvojeno medaljo, kot je pred svojo tekmo v Pjongčangu dejal Košir, poskrbel tudi za dvig samozavesti pri izkušenem deskarju. Skupna jima ni le kolajna s korejskih iger, ampak tudi težave, ki so ju spremljale v zadnjem olimpijskem ciklusu. Oba namreč dve leti tako rekoč nista tekmovala. Žan je imel po imenitnih predstavah v Sočiju še sanjsko zimo, ko je v vitrino pospravil veliki kristalni globus, mala kristalna globusa za zmagi v obeh disciplinah svetovnega pokala in srebrno kolajno s svetovnega prvenstva. Zatem so se začele velike težave s hrbtom, zaradi katerih se je umaknil iz deskarske karavane. Poškodba mu je onemogočala normalno delovanje, kaj šele, da bi tekmoval na najvišji ravni, in ni bilo jasno, ali se bo deskarski as lahko še vrnil med elito. S trdim delom oziroma recimo kar garanjem, s svojo nepopustljivostjo, trmo in veliko ambicioznostjo je v težkih dveh letih in pol poskrbel, da je nemogoče postalo resničnost. Trener Jernej Demšar je dejal, da se je, kot kaže, sposoben psihično tako dobro pripraviti, da zna iti čez ovire, čez kakršne marsikdo ne more.

Vsak dan je dal od sebe, kar je lahko
To mu je že večkrat uspelo in mu je tudi v Pjongčangu: "Moje načelo je vedno bilo, da nikoli ne obupaj. Živim v dveh svetovih. To pomeni, enem takem, ko je videti vse mogoče, in v enem takem, ko včasih nisem sposoben vsakodnevnih malenkosti. V tej kolajni vidim, da vse to moje delo ni bilo zaman. Vsak dan sem šel iz cone udobja. Dogajale so se mi take stvari, ki jih ne bi znal niti opisati. To medaljo, ki je plod tega garanja, sem dosegel na povsem nov način. Včasih sem delal sistemsko, ko bi lahko točno določil, koliko sem bil v fitnesu, koliko uteži sem dvignil in koliko pretekel. Vse je šlo po učbenikih. Zdaj je šlo iz dneva v dan, ampak vsak dan sem dal maksimum. Mogoče sem naredil le deset počepov, ampak je bil to maksimum. Kakšen dan sem samo v bazenu plaval, ker me je vse tako bolelo, a vsak dan sem nekaj delal. Tako sem svoje telo dvignil do neke ravni, ki je bila, kot kaže, zadostna, da sem na glavni tekmi dosegel največ. To je dokaz, da je bila moja glava tako pripravljena, a preprosto: takrat ko sem tukaj, se počutim veliko bolje."

V teh dveh izgubljenih sezonah ni upal razmišljati na Pjongčang, kaj šele na pohod proti tretji medalji v karieri. Z letošnjo zimo pa je postajal vse samozavestnejši, čeprav tudi še pred odhodom v Južno Korejo o žlahtnem darilu ni govoril na glas. Je pa v mislih takšna nagrada bila, še posebej ko je tu pokazal dobre in hitre vožnje, ki jih je z drznostjo in izjemnim deskarskim občutkom, kar ga je vedno krasilo in s čimer je spomnil na svoje najboljše čase, ponovil tudi na tekmi. Dodal je, da je prišel celo po zlato, ki se je zdelo dosegljivo: "Po tekmi v Lackenhofu, ko sem bil najboljši v kvalifikacijah, sem začutil, da je nastop na igrah mogoč. Dejansko se sicer tako bojim, imam pač blokado, ki mi ne dopušča, da bi vsak dan šel na tako raven. Postopoma sem si vlival neko samozaupanje, tu v Pjongčangu pa je bila bolj avtomatika, ki jo imam, kot kaže, pripravljeno. To pomeni da, če si zaupam in se ne bojim, lahko znova vozim, kot sem. Mislim, da so bili to med mojimi boljšimi olimpijskimi nastopi."

Idol neverjetne Ester Ledecke
"Vožnje so bile v moji glavi videti preproste. Nobeden me ni silil, da bi moral do konca podivjati. Zdi se mi, da bi lahko deskal še veliko hitreje. Vemo pa, da je nekaj tako videti, a tu so najboljši na svetu, ki vozijo vsak dan, jaz pa sem in tja. Če sem boljši od njih, pomeni, da je to moj maksimum. Škoda, ker ni istega občutka, kot je bil v Sočiju. Tam sem se počutil, kot bi zadel na lotu. Tu sem dobil nekaj, kar že imam. Vendar pa to govorim zdaj. Ko se bom usedel in premislil vse, kaj mi je uspelo, ne samo meni, ampak celi ekipi, ki je bila z mano, bom veliko bolj zadovoljen, kot sem bil v cilju. Ljudje smo zelo zahtevni sami do sebe. Vedno želimo še več. Lahko govorim, kako je sploh mogoče, da sem osvojil medaljo, a glede na moje vožnje in odločnost bi si morda zaslužil več. Seveda sem vesel, da sem na stopničkah, vseeno pa sem si želel deskati v finalu. Znova z Nevinom, ki me je premagal v Sočiju in je vodilni v svetovnem pokalu. Jaz na toliko tekmah ne morem nastopiti. Če bi bil boljši od njega, bi bilo zadoščanje še večje," je ob tem pristavil.

"Leta 2009 sem se hudo poškodoval. Moral sem pod nož in čez devet mesecev sem bil šesti na olimpijskih igrah. V Sočiju je šlo vse po načrtu, nastop v Pjongčangu pa kaže, kakšne so moje lastnosti – delavnost in da nikoli ne obupam, četudi tolčejo po meni. Preprosto so olimpijske igre en velik izziv in želim si izzivov. Želim iti iz cone udobja. Mogoče sem videti malenkost nezadovoljen, a dejansko še nisem povsem dojel, kaj se dogaja. V glavi sem si zadal, da si želim kolajno, ampak, kako bom to izpeljal, pa točno nisem vedel. Vendarle se je ponudila možnost še za kaj več. Zato naj ta moj odziv ljudje razumejo kot del tega. Imam pa medaljo in sem zelo vesel. Ne bi želel izbijati vrednosti kolajnama iz Sočija, ampak za to sem veliko več delal. Vanjo sem vložil veliko več kot v tisti dve, kajti tedaj je šlo vse po načrtu, šablonsko, zdaj pa, kot da bi bil v nekem vesolju, kjer sploh nisem vedel, kakšne zakonitosti obstajajo. Vsak dan je bilo nekaj novega," je o svojih težavah zaključil Košir, ki je s prehojeno potjo od zadnjih iger v Sočiju dokazal, da ni zaman idol Ester Ledecke. Izjemna češka športnica, ki je v Pjongčangu pisala zgodovino z zlatima medaljama v superveleslalomu alpskega smučanja in deskarskem paralelnem veleslalomu, je namreč to javno izjavila, Žanu pa to tudi zaupala na žičnici.

Iz Pjongčanga