Fabčič je po poklicu zdravnik. Nastopil bo v parakajaku, kvalifikacije in morebitni polfinale ga čakata v sredo, finale je na sporedu dan pozneje.

Rodili ste se brez podkolenskih kosti, zaradi česar bi skoraj ostali brez nog. Do takrat so v takih primerih noge amputirali. Vaš ortoped se je odločil drugače. Kako se je odvila vaša zgodba?
Rodil sem se brez golenic na obeh nogah, in ker druga kost, mečnica, ne more nositi teže telesa, in so sklepi v gležnju in kolenu nefunkcionalni, so v takih primerih noge amputirali v višini kolena. Moj primer je takrat prevzel mlad ortoped, ki si je upal poskusiti z drugačnim pristopom, katerega rezultat je bila ohranitev nog. Potrebnih je bilo več operativnih posegov. Takrat je bil rezultat dober in ortoped je moj primer predstavil v medicinskih revijah. Uganka je bilo odraščanje, prav tako kot odrasla doba, ki pa se je za zdaj tudi pokazala za neproblematično.

Morali ste na številne operacije. Kako so zaznamovale vaše otroštvo?
Zaradi operacij sem seveda moral občasno počivati, in to me je najbolj motilo. V tem obdobju so me prijatelji redno obiskovali na domu, se z menoj družili in mi krajšali čas. Spominjam se, da so se občasno tako pogosto menjavali, da v vsem dnevu skorajda nisem bil sam niti minute. Ko nisem bil v procesu zdravljenja, pa smo bili vedno zunaj, bodisi na igrišči bodisi v vaškem potoku ali na kakšnem travniku ali drevesu ... vedno v akciji. V ničemer nisem zaostajal.

Koliko operacij ste prestali in kakšna rehabilitacija je sledila? Zagotovo je bilo to za vas zelo naporno.
Operacije, ki jih je bilo skupaj več kot 20, so opravili v treh sklopih: v obdobju po rojstvu, pred vstopom v šolo in po osnovni šoli ob končani rasti. Sam se dobro spominjam le zadnjega bloka – takrat sem za eno leto prekinil šolanje. V tistem obdobju na operacije nisem gledal, kot da so naporne, temveč potrebne. Veliko napornejše so bile za moje starše. To vidim šele zdaj, ko sem tudi sam oče.

Kako pa ste kot otrok občutili svojo drugačnost? Denimo med igro in druženjem s sovrstniki?
Odraščanje je potekalo enako kot pri drugih otrocih. Imel sem veliko prijateljev, ki so me imeli za sebi enakega. Nobene slabe izkušnje v zvezi z invalidnostjo nimam v spominu. Takrat je bilo odraščanje na vasi zelo prijetno, s sovrstniki smo vsak dan počeli kaj drugega, se igrali, se kopali v vaškem potoku, lovili ribe, se vozili s kolesi, skrivali, se igrali ravbarje in žandarje. Vedno sem našel način, kako prilagojeno izvajati kakšno stvar, ki je sicer ne bi mogel. V nobeni dejavnosti nisem hotel zaostajati in na marsikatero drevo sem prvi splezal.

Obiskovali ste običajno šolo, čeprav so takrat otroke invalide, tudi če so imeli manjšo okvaro, velikokrat vključili v posebno šolo v Kamniku. Vaša mama se je morala precej boriti proti temu, zaradi česar ste ji, kot pravite, danes zelo hvaležni. Kako drugačno je zato vaše življenje? Kako pomembno je bilo to za vas? In kako je vaši mami sploh uspelo?
No, to zgodbo sem izvedel v poznejših letih. V obdobju pred šolo se mi je zdelo samoumevno, da grem s prijatelji v prvi razred v svojem kraju. Niti na misel mi ni prišlo, da bi moral kam drugam. Spominjam pa se, da sem moral pred vstopom v šolo opraviti številna testiranja in zdravniške preglede. Ljudje iz institucije, ki je za to skrbela, so popustili šele, ko sem na testu inteligentnosti dosegel nadpovprečni rezultat. Mama se je morala zagovarjati tudi za take neumnosti, kot je bilo to, da bo moja invalidnost slabo vplivala na moje sošolce. In to na iste prijatelje, s katerimi smo vse dneve preživeli skupaj v igri. Prvotno je bil pogoj tudi, da mi dovolijo samo v prvi razred, češ da bomo potem tako in tako sami ugotovili, da to ni zame. No, ko sem ga nato končal z odličnim uspehom, ni bilo več težav. Danes sem staršem hvaležen, da niso popustili, saj bi bila moja izobrazba sicer precej nižja.

Med puberteto pa se je vendarle pojavilo nekaj težav s samopodobo. Je bilo to zaradi invalidnosti ali je šlo zgolj za težave, ki jih ima vsak pubertetnik? In kako ste te težave premagovali?
Oboje je vplivalo. Mislim, da nisem bil pretirano naporen pubertetnik. Je pa res, da me je v tem obdobju invalidnost najbolj motila in sem se spraševal, zakaj ravno jaz ... Na srečo sem imel odlično okolje v škofijski gimnaziji v Vipavi, kjer smo se sošolci odlično razumeli in imeli tudi duhovna srečanja in razmišljanja. To mi je dalo odgovor na marsikatero vprašanje. V tem času mi je pomagala tudi glasba. Učil sem se igranja klavirja in tako preživel veliko kakovostnega časa, ki bi ga sicer kot najstnik "zabluzil".

Nekoč ste izjavili, da je invalidnost le v glavi. Kaj konkretno ste s tem mislili?
To, da se lahko sam odločiš, ali se boš smilil samemu sebi in doma prejemal socialno pomoč ali pa boš iz sebe kaj naredil, počel stvari, ki te veselijo in kot jih najbolje znaš. Je pa res, da vsi invalidi te možnosti nimajo. Enako velja za ljudi, ki niso invalidi: nate lahko gledajo kot na nekoga, ki se jim smili ali pa te sprejemajo kot enakovrednega drugim.

Po srednji šoli ste se odločili za študij medicine, danes ste zdravnik specialist interne medicine v novogoriškem zdravstvenem domu, v ambulanti za bolezni ščitnice in diabetes. Kaj je vplivalo na odločitev, da ste izbrali medicino? In zakaj prav interna medicina?
Medicina je bila po srednji šoli edina želja in izbira. To pripisujem tudi temu, da sem veliko časa prebil v bolnišnici in se mi je zdelo dobro, da bi lahko nekoč tudi jaz pomagal drugim, kot so tedaj drugi meni. Zelo sem občudoval osebnost mojega takratnega ortopeda dr. Plahute. Za interno medicino sem se odločil precej racionalno, saj sem moral izločiti vse tiste veje medicine, kjer bi moje zdravje zaradi invalidnosti trpelo. Tako sem se vpisal na prosto mesto specializacije iz interne medicine in se takoj usmeril v sladkorno bolezen, pozneje pa tudi v endokrinologijo in tirologijo.

V srednji šoli ste spoznali tudi dekle, ki je danes vaša žena. Kako ona doživlja vašo invalidnost?
Pravi, da kot nič posebnega. Od nekdaj me pozna in sprejema takega. Nima težav z invalidnostjo, pomembno je, da se razumeva.

Imata tudi dve hčerki. Kako ste jima razložili svojo drugačnost?
Nisem jima posebej razlagal, s tem sta odraščali in od vedno me poznata takega. Zdaj že veselo razlagata okrog, da ima tata bolne nogice. Še vedno pa zjutraj prav tekmujeta, katera mi bo pomagala obuti opornice.

In že sva pri športu. Poleg družine in poslanstva, ki ga imate kot zdravnik, ima namreč pomembno mesto v vašem življenju šport. Kako ste sploh zajadrali v vode vrhunskega športa?
Začel sem s plavanjem, potem ko sem rekreativno plaval ob rehabilitacijah. Prijatelji so me povabili na državno prvenstvo invalidov v plavanju; tam sem dobro odplaval, predvsem pa so me opazili ljudje iz Zveze za šport invalidov Slovenije in tako sem postopoma začel trenirati. Vrhunske rezultate sem v plavanju dosegel šele s sodelovanjem s trenerjem dr. Borom Štrumbljem.

Začeli ste torej s plavanjem, potem pa ste ga opustili. Zakaj?
Nisem ga opustil, temveč sem končal kariero po vrhuncu na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008, kjer sem osvojil šesto mesto na 100 m prsno in sedmo mesto na 100 m hrbtno. Zaradi začetka stažiranja, specializacije in družine ni bilo več časa za plavanje na vrhunski ravni.

Kako pa ste potem pristali v kajaku? In kako vam je uspelo v zgolj treh letih doseči tako vrhunske rezultate?
Po končanem plavanju sem hitro ugotovil, da brez športa ne morem. Začel sem veslati, sprva zgolj za rekreacijo. Ko smo izvedeli, da je parakajak sprejet med paraolimpijske športe in bo prvič na programu prav v Riu, pa je počasi dozorela ideja o nastopu na igrah. Procese treninga sem poznal že iz plavanja in veliko stvari prenesel v kajak, poleg tega pa imam ob sebi odlične strokovnjake na tem področju: Jernej Zupančič Regent skrbi za pripravljenost in napiše treninge, Nina Mozetič pa je z mano na treningih in poskrbi, da so pravilno opravljeni. Vsi smo k treniranju resno pristopili, imamo cilj in ni nobenega popuščanja.

V Moskvi na evropskem prvenstvu ste Sloveniji priborili prvo parakajakaško kolajno. Dejali ste, da se vam je uresničila življenjska želja. Imate še kakšno željo oziroma cilj, ki ga želite doseči, pa ne le v športu?
Ker sem že dolgo v športu, je bila moja velika želja osvojiti medaljo na enem od velikih tekmovanj. To mi je zdaj v Moskvi uspelo. Lahko priznam, da sem bil tudi kot plavalec velikokrat vrhunsko pripravljen, pa te sreče nisem imel. Ciljev in želja mi nikoli ne zmanjka in stremim k temu, da si še kakšno uresničim.

Kvoto za Rio ste si priborili tako na progi kot za zeleno mizo, po diskvalifikaciji Portoričana Eddija Montaneza. Kot da bi vam bil nastop v Riu usojen. Verjamete v usodo?
Ja, v usodo verjamem, le da jo kristjani drugače imenujemo. Čeprav je treba vedeti, da usoda nič ne prinese sama in je tu v ozadju veliko garanja na treningih. Ne glede na to, kar se je Eddiju, s katerim sva dobra prijatelja, dogodilo, sem bil osredotočen in prepričan, da si letos priveslam mesto za Rio. To mi je s petim mestom na svetovnem prvenstvu tudi uspelo.

Ste svojevrsten fenomen: na igrah v Pekingu ste leta 2008 uspešno tekmovali kot plavalec. Zdaj odhajate v Rio, a kot parakajakaš. Pa se počutite kot nekaj posebnega?
V očeh drugih sem velikokrat nekaj posebnega, sam pa se tako ne počutim. Preprosto živim polno življenje in vzamem oziroma izkoristim tisto, kar mi ponuja.

Leto 2008 je bilo za vas zelo uspešno, saj ste takrat tudi diplomirali. Kako vam uspe doseči vse, kar si zastavite? Od kod toliko energije?
Za vsako stvar, ki se je lotiš, si je treba vzeti čas in se ji posvetiti. Velikokrat si je treba narediti tudi načrt oziroma časovni načrt in se ga držati. Potrebni sta disciplina in natančnost, pa gre. Treba je biti tudi realen in dovolj samokritičen. Zato se ne lotim stvari, za katere že vnaprej vem, da jim ne bom kos. Bil sem, denimo, na Triglavu, ampak se zato ne bom odpravil na Everest. Energija za stvari pride sama, če delaš stvari z veseljem in vidiš, da si pri tem uspešen. Veliko energije se da dobiti tudi iz drugih ljudi.

V Riu se boste bojevali na progi, dolgi 200 metrov. Obvezno vprašanje: kakšna so vaša pričakovanja?
Želim si, da bi igre pričakal zdrav in da bi lahko na tekmi dal vse od sebe. Če mi uspe odličen nastop, bom zadovoljen, ne glede na to, katero mesto mi bo to prineslo. Dejstvo je, da smo si tekmovalci po časih zelo blizu in da si zaradi nekaj desetink sekunde lahko nekaj mest nižje.

Kaj sledi po Riu? Se lahko zgodi, da se boste preizkusili še v kakšnem vrhunskem športu?
Po Riu se bom zagotovo še naprej ukvarjal s športi. Poleg kajaka rad igram tudi odbojko sede in pozimi tečem (sede) na smučeh. Ali bo kaj od tega na vrhunski tekmovalni ravni, pa je odvisno od časa in zdravja.