Smučarji, tisti pravi uživači, smučanje po njem ocenjujejo kot čisti užitek. Popolnost in prvinskost, ki jo bom skušal ujeti v naslednjih dneh. Snežne podlage visoko v gorah ne primanjkuje, prav na vrhu je visoka prek treh metrov. Tukaj zelo priljubljeno smučanje, ko te s helikopterjem odpeljejo v neobljudene predele, je med olimpijskimi igrami umaknjeno iz ponudbe. Helikopterji so v večini na voljo prirediteljem olimpijskih iger, hkrati pa imajo v tem času zelo omejeno možnost premikanja. Večini gostov v tem času preostanejo le še vedno prostrana urejena smučišča, ki prav tako ponujajo smučanje po nedotaknjenem "pršiču".

Tudi če se mi ne uspe povzpeti na Blackcomb, sem čisti užitek tu že doživel. Pravzaprav je vsak dan znova popoln, poln olimpijskega utripa, radoživosti prostovoljcev in prave olimpijske energije, v kateri preprosto moraš uživati. Tako je obisk slehernega prizorišča in ogled slehernega dogodka ob izjemni kulisi gledalcev in ob spretnosti organizatorjev nekaj posebnega. Ko so na prizoriščih še slovenski športniki, morda celo v igri za najvišja mesta, se takrat pojavi še adrenalin, ob katerem čutiš mravljince.

Sam sem na prvih olimpijskih igrah, prvič v vlogi, da lahko tri tedne uživam v predstavah tistih, zaradi katerih sem se odločil postati športni novinar. Ko se tako po delovnem dnevu in večernem kozarčku opravim spat, imam v mislih le nov dan, trenutek, ko se bom lahko znova odpravil na prizorišče doživljat veselje olimpijskih prvakov; če bodo med junaki tudi slovenski športniki, potem bosta adrenalin in veselje še večja, noči pa verjetno še precej krajše.