Potem ko je tako vrhunska tekmovalka, kot je Anja Pärson, na skoku pred ciljem grdo padla, so tekmovalke na štartu dokončno spoznale, da je vrag vzel šalo. Strah se je naselil v vsako smučarko in niti ena se ni več približala najboljšim. O medalji nobena ni več razmišljala, edini cilj je bil - videti cilj. Nepoškodovan. "Če bi spustili še leva, bi bilo gladiatorstvo popolno," je izredno zahtevno tekmo slikovito opisal dolgoletni trener alpskih smučarjev Janez Šmitek.

Tina Maze, ki to zimo na smukih ni dosegala vrhunskih rezultatov, je nastopila le zato, da spozna progo: "Mislim, da je bil nastop dobrodošel. Težko je bilo, to je bila naporna tekma. Vzela sem jo kot trening, nisem imela visokih pričakovanj, saj je bilo preveč padcev. Preveč me je bilo strah na štartu, da bi preveč tvegala. Jutri ciljam višje in se bom drugače lotila proge. To je gotovo najtežji smuk do zdaj - zaradi zavojev, skokov in podlage. Zelo naporno je bilo, v cilju ne moreš več stati. Že priti do konca, je uspeh."

Maruša Ferk se je morala s štarta nevarne proge pognati dvakrat, saj so jo prvič ustavili: "Nisem bila živčna. Mene padci ne vržejo s tira, saj vem, da tekmovalke padajo zaradi lastnih napak. Če pa si skoncentriran od začetka do konca, do padcev ne more priti. Škoda je, da so me pri prvem nastopu ustavili in me še enkrat poslali na start, toda to mi vendarle ni pobralo zbranosti. Dobro sem se počutila, glede na težave s kolenom v prejšnjih dneh. Popraviti moram še skoke, saj me trenerji že eno leto opozarjajo, da delam akrobacije v zraku. Mislim, da mi je olimpijski debi kar uspel, za četrtkovo superkombinacijo pa moram popraviti spodnji del. Slaloma se ne bojim, na treningu mi je šlo zelo dobro."