60 odstotkov MMC-jevih bralcev meni, da je Kranjec sposoben osvojiti medaljo. Kakšna škoda, da poleti niso olimpijska disciplina! Vseeno bo 28-letni Kranjec na veliki skakalnici adut za visoko urstitev. Zaveda se, da so to njegove zadnje olimpijske igre in vse poletne priprave je podredil temu cilju. Od preteklih iger so mu gotovo najbolj v spominu olimpijske igre 2002, ko je s slovensko reprezentanco osvojil bronasto medaljo na ekipni tekmi. Njegova najboljša posamična uvrstitev je 11. mesto. Z najboljšim slovenskim skakalcem se je pogovarjala novinarka TV Slovenija Polona Bertoncelj.

Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega?
Ker se zgodijo samo vsaka štiri leta. Vsak športnik ima željo nekoč nastopiti na olimpijskih igrah in osvojiti olimpijsko medaljo. Posebne so tudi zato, ker smo tam vsi športniki zbrani na enem mestu. Drugače se med seboj ne srečujemo, saj smo na tekmah svetovnega pokala zbrani samo skakalci.

Se spominjate svojega prvega dne na prvih olimpijskih igrah?
Ne, prvega dne ne. Se pa spominjam, kako sem bil presenečen, skoraj sem izgubil oči, ko smo prišli v olimpijsko vas. V njej je bilo vse, kar verjeti nisem mogel. Udeležil sem se tudi odprtja, super spektakel, všeč mi je bil kulturni program. Najbolj pa so mi v spominu ostali številni varnostniki, ki so bili oblečeni tako kot športniki. Najhitreje mi je začelo biti srce, ko sem na odprtju zaslišal obljubo, da bodo to poštene igre. Imel sem čisto vest, vendar sem pomislil: „Toliko športnikov … Nikoli se ne ve.“

Olimpijska medalja je, kot ste že dejali, cilj vsakega športnika. Vi jo že imate. To so verjetno lepi spomini?
Spomnim se, da smo kot ekipa dobro nastopili že na posamični tekmi (Kranjec 11., Žonta 13., Peterka 15., Fras 22.). Peter Žonta je šel dan pred ekipno preizkušnjo pogledat, kaj v Sloveniji pišejo o nas. Ugotovil je, da vsi pričakujejo medaljo, vendar mi nismo verjeli. Prepričevali so nas tudi alpski smučarji, s katerimi smo bili skupaj v olimpijski vasi, a še kar nismo hoteli verjeti. Na koncu pa je bil to naš dan, vse se nam je izšlo. Dodaten motiv so bili navijači. Spodbujat so nas prišli alpski smučarji, skupaj z družino pa je prišel še Nik, ki živi v Ameriki in smo ga poznali s poletnih tekem celinskega pokala. Vsekakor so bile številne slovenske zastave med množico za nas vzpodbuda. Podelitev je bila polna čustev, že v izteku skakalnice, ko smo dobili rože. Zvečer pa je bilo na trgu še lepše; čestitali in zaploskali so nam tudi drugi člani slovenske olimpijske delegacije. Vsekakor smo se po tem uspehu zelo zbližali, kar nekaj let smo bili jaz, Žonta, Peterka in Fras prava "klapa", preden smo pozneje ubrali vsak svojo pot.

Kakšna je pravzaprav olimpijska vas?
Gre za blokovsko naselje. Sobe so prazne, brez televizije ali kakšne druge stvari. Je pa vsega na pretek v posebnih sobah, ki so namenjene druženju. Prvič sem kar gledal, kaj vse nudijo: od posebnega prostora za biljard in videoigric pa do kina, gledališča … Druge športnike težko prepoznaš, veš samo, od kod prihajajo, ker so oblečeni v uradna oblačila posameznih reprezentanc. Spomnim se, da sem v Salt Lake Cityju videl Hermanna Maierja. S športniki se srečuješ v fitnessu, v jedilnici … vendar se šele ob gledanju tekem po televiziji spomniš, da si nekoga že srečal. Sicer pa nas je tako veliko, da si je res težko zapomniti, koga vse si srečal. Bolj kot gredo igre h koncu, več je druženja med športniki iz različnih držav.

Imate morda na igrah čas, da si ogledate kakšne tekme?
Sam bi si nekatere tekme res želel ogledati v živo, vendar za to preprosto ni časa. Urnik je zelo natrpan; če nimamo tekme, imamo pa uradni trening ali kvalifikacije. Takoj bi šel gledat alpsko smučanje, hokej, smučarske teke. Letos sem v Kuusamu spremljal sprint in spodbujal Petro Majdič.

Za razliko od Salt Lake Cityja, od koder ste se vrnili s kolajno, so bile igre v Torinu tekmovalno precej neuspešne?
Zame so bile to najslabše olimpijske igre, ne samo s tekmovalnega vidika. Športniki smo bili razdeljeni v več olimpijskih vasi. Sploh nisem imel občutka, da sem na olimpijskih igrah. Bilo je veliko blata, precej stvari je bilo še nedokončanih, tako da so delali še med igrami.

Kakšne so želje za letošnje igre? Glede na to, da ste letalec, me zanima, ali je velika skakalnica za vaš okus dovolj velika?
Zelo je velika, kar mi ustreza. Na lanski generalki sicer nisem dobro skakal, vendar se spomnim, da so bili v ospredju samo skakalci, ki znajo leteti, tako da se veselim tekme. Cilj je medalja, zato sem treniral, se odrekel številnim stvarem. Po koncu lanske sezone si praktično nisem privoščil oddiha, ker so olimpijske igre zame res nekaj posebnega. Da si med dobitniki medalj, se mora uskladiti veliko dejavnikov. Imeti je treba pravo dnevno formo, pa tudi sreča mora biti na tvoji strani, vemo pa, da sreča spremlja hrabre, torej moraš vanjo verjeti. Predvsem na ekipni tekmi nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Zakaj pa ne bi ponovili Salt Lake Cityja? Znova smo prava "klapa" in to je že eden izmed pogojev za uspeh.

Kako vam je všeč prizorišče letošnjih iger?
Tisto, kar sem videl lani, me je navdušilo. Vem, da bodo igre odlično organizirane. Narava je izredno lepa, nekaj posebnega. Všeč mi je bil tudi Calgary, ko sem bil tam poleti 2001, tudi v Salt Lake Cityju mi je bilo všeč; občutek imam, da bo tokrat nekaj podobnega.

Za konec, komu od Slovencev pripisujete možnosti za medaljo?
Mi jo bomo osvojili na ekipni tekmi. Zakaj pa ne? Potem je tu Petra Majdič, sprint bo v klasični tehniki, pa ne pozabimo na ekipni sprint, v katerem stavim na Majdičevo in Vesno Fabjan, zagotovo znajo presenetiti deskarji, pa ženska biatlonska štafeta, Saša Farič … Bomo videli.