To je bil Marjan Fortin, ki je bil takrat še v vlogi radijskega reporterja. Fortin bo tudi v Vancouvru del olimpijske ekipe RTV Slovenija, ki v Kanado pošilja še številne druge legendarne reporterje. Pred odhodom so nam svoje olimpijske prigode zaupali Marjan Fortin (v Vancouvru bo spremljal smučarski tek in biatlon), Andrej Stare (hokej), Jolanda Bertole (umetnostno drsanje), Miha Žibrat (komentator odprtja in zaključne slovesnosti iger ter vodja televizijske olimpijske ekipe) in radijska reporterja Aleš Smrekar (tudi urednik športnega programa na Radiu Slovenija) in Igor Tominec.

Marjan Fortin
Na začetku moje novinarske poti so se tako tekači kot biatlonci držali olimpijskega reka "Pomembno je sodelovati", v Vancouvru pa ne bo tako, in upam, da bodo slovenski reprezentanti v svojih opaznih dresih med najboljšimi. S tem bi se mi izpolnila dolgoletna želja, da po treh kolajnah z letnih iger (Vehovar in dvakrat Debevec) kot televizijski reporter spremljam tudi uspešen nastop na zimskih igrah.

Res pa je, da sem že bil prisoten ob kolajni slovenskega športnika na zimskih igrah. To je bilo v nepozabnem Sarajevu; tam sem kot radijski novinar prvi opravil pogovor z Juretom Frankom, ko so mu okrog vratu obesili srebrno odličje. "Jurek" je bil takrat bolj priljubljen kot "burek". Nepozabno! Sicer pa bodo to moje 12. olimpijske igre, ki jih bom spremljal na prizorišču.

Andrej Stare
Moje delo v Vancouvru bo prenos hokejskih dogodkov. Kot veleva tradicija, bomo že četrtič prenašali tudi finale ženskega turnirja. Na zadnjih igrah so Američanke izpadle že v polfinalu, zato pa bodo domačinke ponovno velike favoritinje. V moškem delu tekmovanja bomo prenašali najbolj zanimive tekme, skupno jih bo kar 15. Svoje delo bom načrtoval zelo koncizno, moje priprave že potekajo. Verjemite ali ne, letos bom spremljal že devete zimske olimpijske igre, ob osmih poletnih je ta številka prišla skupno že do 17.

Jolanda Bertole
Olimpijske igre leta 1998 v Naganu so bile moje prve na prizorišču. Spominjam se potresov, kar v 10. nadstropju ni bilo nič kaj prijetno. Salt Lake City 2002 bo ostal v spominu po drsalni aferi, škandalu, dogovorih, pristranskem sojenju in s tem kršenju pravil, po suspenzu francoske sodnice in po na koncu dodatno dodeljeni zlati kolajni kanadskemu športnemu paru Sale - Pelletier, ob ruskem Berežna - Siharulidze; tako smo prvič in edinkrat v zgodovini na najvišji stopnici in stopničkah sploh videli dva para in dva olimpijska prvaka.

Nepozabna ostajata nastopa Alekseja Jagudina, ki je premagal tudi rojaka Plušenka. Ta bo v Vancouvru uspel drugič postati olimpijski prvak. Komaj čakam novih drsalnih užitkov, kot velika množica ljudi, saj je v mnogih državah prav umetnostno drsanje po gledanosti šport številka ena.

Miha Žibrat
Ker bodo igre v Vancouvru že moje osme zimske olimpijske, bi se težko odločil, kje je bilo najzanimiveje. Nekaj pa je le gotovo: najprisrčnejše, najbolj "prave" so bile v Lillehammerju leta 1994. Tam so Norvežani res dokazali, da so pravi športni narod. Nikoli ne bom pozabil, kako so domači gledalci, oprtani z nahrbtniki, že v zgodnjem jutranjem mraku hodili na prizorišča in na njih res ploskali vsem in navijali za vse.

Nagano sem si najbolj zapomnil po stalnem sneženju. Zgodilo se je, da sva s snemalcem Alešem Živcem vstala ob petih zjutraj, da bi šla na teren. Najprej sva očistila avto in se nato odpravila na zajtrk. Po njem naju je čakalo precejšnje presenečenje: najinega avta ni bilo nikjer! Ne, niso ga ukradli, le našla ga nisva, saj ga je med zajtrkom ponovno popolnoma prekril sneg!

V zadnjih letih komentiram predvsem slovesnossti ob odprtju in sklepne slovesnosti. Prav v teh sem vedno zelo užival. Komaj že čakam odprtje iger v Vancouvru. Dogodek bo prvič v dvorani! Hvala bogu, na zadnjem odprtju, v Torinu, me je na nogometnem stadionu po štirih urah govorjenja na odprtem komentatorskem mestu zeblo kot psa.

Aleš Smrekar
Na poti na prvo smučarsko tekmo na igrah v Salt Lake Cityju se je naš avtobus skupaj s številnimi obiskovalci znašel v gneči. Ko sem končno prispel do komentatorskih mest, so bili na progi že prvi predtekmovalci, naše komentatorsko mesto pa visoko nad glavno tribuno, v 10. nadstropju, do katerega so vodile le strme stopnice. Ne vem, ali sem v življenju že kdaj tako hitro tekel po nevarnih ozkih stopnicah, spominjam se, da sem se v komentatorski kabini najprej za nekaj trenutkov zgrudil od izmučenosti, šele potem, ko sem prišel malce k sebi, sem lahko vzpostavil tehnično linijo z Ljubljano in začel prenos. Poslušalci sicer niso bili prikrajšani, sam pa sem se iz te izkušnje naučil, da moram vedno upoštevati še kakšno uro za nepredvidljive zaplete.

Igor Tominec
Z zimskih iger sem doslej poročal enkrat, leta 2006 iz Torina. Organizatorji so nam za bivanje namenili apartma v bližini Sestriereja. Od zunaj je bilo prebivališče videti kot malo večja planšarska koča, zato ga najprej niti s pomočjo lokalnega vodiča nismo našli, ker te koče nismo resno upoštevali. Ko smo nato ugotovili, kam so nas namestili, smo najprej ostro protestirali in zahtevali drugo namestitev. No, stvar se je uredila, ko smo videli, da je koča znotraj zelo dobro opremljen apartma, ki ga je sicer neki Torinčan uporabljal za počitniško hišico.