"Veliko si upa," so govorili Urbanovi kolegi v športni redakciji, ko je nasledil nepozabna Igorja E. Berganta in Tomaža Cerkovnika. Komentirati alpsko smučanje, ki v Sloveniji velja za nacionalni šport, res ni enostavna naloga, toda Urban Laurenič se je razvil v zelo dobrega reporterja. V tej zimi nam je najbolj ostalo v spominu doživeto komentiranje zmage Andreja Jermana v Bormiu in domislice: "Andreju v tej sezoni ni šlo dolgo časa, potem pa je v Val Gardeni padel na glavo in očitno se je vse spremenilo." Upajmo, da bo imel tudi v Vancouvru razlog za prebliske, čeprav sam dvomi o tem, da bo kdo od Slovencev osvojil medaljo.

In kakšni so spomini na prejšnje igre?
Salt Lake je bil zanimiv, ker sem bil še novinar v izteku proge. Po tekmi sem intervjujal vse olimpijske šampione. V spominu mi je ostal Stephan Eberharter. Bil je favorit v smuku in superveleslalomu, toda dobil je "le" bronasto in srebrno medaljo. Vsi so govorili, kot da bi se zgodila katastrofa. Toda Avstrijec je nato v veleslalomu, kjer ni bil favorit, postal prvak in je imel cel komplet medalj. Pokazalo se je, kako lahko hitro podležeš pritisko, ko pa si neobremenjen, ti lažje uspe.

Takrat sta bila v vlogi komentatorja še Igor E. Bergant in Tomaž Cerkovnik. Kakšni so spomini na pokojnega Cerkovnika?
Krasen človek, škoda, da ga ni več zraven. Spominjam se, ko sva se vozila v Deer Valley, Snow Basin in Park City. Na teh enournih vožnjah sva imela enkratne smučarske debate, pa ne samo smučarske, tudi življenjske. Vsak dan sva stavila, kdo bo zmagovalec. On je želel staviti za denar, jaz pa sem pristal le na vročo čokolado. Večkrat sem jo plačal jaz.

Igre v Torinu naj ne bi bile prav "pristne". Se je tudi tebi zdelo tako?
Po pravici povedano, se mi res niso zdele nič posebnega. Od športnih bojev mi je v mislih ostal le Aamodt, ki je postal najstarejši dobitnik zlate olimpijske medalje. Ja, tisti super G je bil res presenetljiv. Sicer pa naj povem, da športniki živijo v olimpijski vasi, novinarji pa smo v hotelih in pri nas ni nekega posebnega vzdušja. Specialisti za posamezne discipline pridejo in hitro grejo in jih po navadi sploh ne vidimo. Ni tako, da bi bili vsi "one big family" (velika srečna družina) ... Vse intervjuje je treba najaviti. Športnik pride iz olimpijske vasi, da izjavo in gre nazaj. Posebnih zgodb ni. Na svetovnem prvenstvu smo se z našimi smučarji zmenil, so šli na sani in je nastal lep prispevek. Lani v Val d'Iseru so vozili gokarde ...

Že veš, kje boš bival?
Prav danes sem dobil papir, kjer piše, kam gremo. Točno pravzaprav ne vem. Z Matjažem Vrhovnikom si bova delila apartma, v katerem bova sama kuhala. Jaz sem zadolžen za glavne jedi, Matjaž za solate. Tako je bilo tudi lani v Val d'Iseru in nama je to ustrezalo. Problem je le, ker Matjaž zaradi strgoih carinskih omejitev ne bo mogel vzeti s seboj domače salame. To bova pogrešala.

Koliko je na takšnih dogodkih tudi časa za ogled mesta in za ogled drugih olimpijskih bojev?
Letos bo tako, da bo v Vancouvru le hokej in drsanje, v Whistlerju pa vse ostalo. Torej sta le dve prizorišči! Časa res ni veliko in če komentiram alpsko smučanje, ne morem slediti preostalemu dogajanju. Računam pa, da bo le kak prost večer, da grem v Vancouver in ujamem kakšno hokejsko tekmo. V Torinu sem videl oba polfinala. Če bi bi bilo tudi tokrat tako in bi, recimo, videl polfinale med Rusi in Kanadčani, bi bil navdušen!

In, za koga bi navijal?
Jasno, za Ruse. Slovanska duša pač ...

Recimo, da bi kdo od tvojih kolegov zbolel Bi bil kos vsakemu prenosu?
Seveda! V Torinu sem med drugim delal deskanje na snegu in deskarski kros, tokrat bom spremljal tudi smučarski kros. Le hokeja se ne bi lotil, enostavno se ne čutim sposobnega. Kot reporter sicer moram pripravljen, da spremljam vsak šport. Če bi, na primer, komentiral skoke, se sicer ne bi mogel ustrezno pripraviti, a osnovne informacije bi lahko dal. V hokeju pa mislim, da to ne bi bilo dovolj, saj je tam zelo dinamična igra.

Koliko slovenskih medalj pričakuješ?
Govoril bom le za alpsko smučanje. Želim si jih čim več, toda pri fantih zaradi posebnosti prog in snežne površine ne pričakujem nobene. Za uspeh bi moral kdo imeti srečo, torej srečo z vremenom in biti še v vrhunski dnevne formi. Največ možnosti imajo fantje v hitrih disciplinah z Jermanom in Špornom. Veleslalom lahko pozabimo, pri slalomu pa bo uvrstitev med deseterico zelo realna. Pri ženskah je Tina Maze seveda sposobna priti do medalje. Vse je odvisno od nje. Če bo vozila brez psiholoških zavor in se ne bo ustrašila pomembnosti tekme, lahko dobi dve medalji ali pa še več in tudi prvakinja je lahko v kakšni disciplini. Po drugi strani pa vemo, kako je z njo in lahko se tudi zgodi, da ne bo nič.

Koga od velikanov si oboževal v mladosti?
Ingemarja Stenmarka! Navijal sem zanj skoraj tako kot za naše.