Avstralskega drsalca na kratkih progah večina pozna kot presenetljivega zmagovalca v hitrostnem drsanju na kratkih progah na 1.000 metrov, ko je pred osmimi leti nepričakovano stopil na olimpijski vrh, a njegova zgodba priča o nečem več - o morda že nekaj časa pozabljenem olimpijskem duhu, o vrednotah čistega športa, kjer ni sledu o medijski slavi in bogatih finančnih pogodbah, o pravi zaljubljenosti v šport, ki (sicer sila redko) zna to vrniti nazaj - tudi z naslovom olimpijskega prvaka.

Prvi avstralski (zimski) svetovni prvak
Steven Bradbury je bil rojen leta 1973. Že na začetku svoje kariere je bil povezan z zgodovinskimi dosežki. Pri 18 letih je sodeloval na svojem prvem svetovnem prvenstvu, v domačem Sydneyju je bil del štefete, ki je osvojila zlato na 5.000 metrov. To je bilo za Avstralijo prvo zlato na svetovnih prvenstvih v zimskih športih. Naslednje leto je bil na olimpijskih igrah v Albertvillu le kot rezerva (Avstralci so ostali brez finala), priložnosti ni dobil niti na nobeni izmed posameznih disciplin.

OI 1994: Prva avstralska medalja in izleta s proge
Dve leti pozneje je v Lillehammerju dobil priložnost in jo izkoristil z odprtima rokama, saj je s štafeto osvojil tretje mesto, ki je pomenilo prvo olimpijsko odličje za Avstralijo na zimskih igrah. V finalu četverice so imeli Avstralci nekaj sreče, saj so Kanadčani padli. Ob koncu so bili celo v igri za srebro, a je Richard Nizielski v boju proti ameriškemu tekmecu popustil in ni tvegal padca. Bradbury je imel manj sreče v posameznih disciplinah, v katerih je tekmoval. Na 500 metrov se je uvrstil v polfinale, kjer ga je zrušil eden izmed sotekmovalcev in na koncu osvojil osmo mesto. Na dvakrat daljši progi ga je že v predtekmovanju prav tako na nepravilen način s proge spravil eden izmed sotekmovalcev, kar mu je na koncu prineslo 23. mesto.

Izgubil ogromno krvi, dobil 111 šivov
Naslednje leto je na svetovnem prvenstvu v Montrealu doživel prvo večjo nesrečo. Pri enem izmed trkov ga je sotekmovalec z drsalko porezal po desnem stegnu, Bradbury je izgubil ogromno krvi, zdravniki pa so rano zašili kar s 111 šivi. Bradbury je za vrnitev na tekmovalne steze potreboval kar 18 mesecev. Vrnil se je do olimpijskih iger v Naganu 1998, kjer je svoje mesto v štafeti izgubil, v posameznih disciplinah na 500 in 1.000 metrov pa ga je čakala enaka usoda kot štiri leta prej - obakrat se je zapletel v padec in obstal v predtekmovanju.

Zlom dveh vretenc
Še hujša nesreča ga je doletela na enem izmed treningov septembra leta 2000. Tekmovalec pred njim je padel, Bradbury ga je skušal preskočiti, a se je ob sotekmovalcu spotaknil in se z glavo zaletel ob oviro. Pri tem je padel tako nerodno, da si je zlomil dve vretenci v vratu. Skoraj dva meseca je nosil posebno opornico, zaradi katere vratu ni mogel premikati. Zdravniki so mu svetovali, da konča kariero, a Bradburyja je gnala želja po nastopu na še enih olimpijskih igrah.

Starše prosil za denar
V avtobiografiji je zapisal, da je bil pred igrami v Salt Lake Cityju v slabem finančnem stanju. Od staršev si je moral celo izposoditi denar za popravilo avtomobila, da je lahko potoval na treninge. Ti so bili očitno poplačani, saj se je z olimpijskih iger vrnil z zlato medaljo na 1.000 metrov. A na kakšen način je prišel do najbolj želenega kosa kovine v športu!?

Uspešen recept: "Izogibaj se padcem"
Pri 28 letih je bil drugi najstarejši tekmovalec, ki se je prijavil na kilometrsko preizkušnjo. Zaradi let in prej omenjenih poškodb ni bil več tako eksploziven, zato je upal na malo verjeten recept: "Drsaj za najboljšimi in se izogibaj padcem". V četrtfinalu je drsal s svetovnim prvakom Kanadčanom Marcom Gagnonom in domačim vročim upom Apolom Ohnom. Bradbury je osvojil tretje mesto in se že poslovil od olimpijskih iger. V polfinale pa ga je vodila poznejša diskvalifikacija (zaradi oviranja na progi) Gagnona.

Pravljica se je ponovila še dvakrat
V polfinalu je bil Bradbury dolgo časa na zadnjem mestu, a so kar trije od štirih sotekmovalcev padli in mu s tem omogočili presenetljiv nastop v finalu. Tam se je pravljica nadaljevala. Bradbury je ves čas vozil krepko na zadnjem mestu. Preostali štirje finalisti so med seboj trčili v zadnjem zavoju in Avstralcu omogočili, da je neverjetno zgodbo končal z zlato olimpijsko medaljo. S tem je postal prvi športnik z južne poloble, ki je postal (zimski) olimpijski prvak.

"Olimpijska znamka" na olimpijski znamki
Nekateri mediji (predvsem ameriški) so se z Avstralcem šalili in ga poimenovali za nezasluženega zmagovalca, v domovini pa so ga sprejeli z velikimi častmi, med drugim ga je avstralska pošta upodobila na znamki. Bradbury si je ravno s tem honorarjem kupil nov avto. Po zlati olimpijski medalji se je upokojil, štiri leta pozneje je komentiral hitrostno drsanje z olimpijskih iger. Zadnja leta se udejstvuje na manjših avtomobilističnih dirkah v svoji domovini.