Pozabite na Janico Kostelić, Oleja Einarja Björndalna in Simona Ammanna, večkratne nosilce zlatih olimpijskih kolajn na igrah v ameriški zvezni državi Utah pred osmimi leti. Omenjeni uvrstitvi med BBC-jeve vrhunce iger nista njihovi. Ta čast je pripadla venezuelski sankačici Iginii Boccalandro.

Zakaj? Ne zaradi kakšnega vrhunskega izida - daleč od tega - ampak zaradi spektakularne nesreče, ki je ostala v spominu mnogim gledalcem po vsem svetu.

Odbojka, smučanje ... sankanje
Dekle, ki je v domovini postalo prava zvezda, čeprav so zimski športi tam vse prej kot vsakdanja stvar, se je nad sankanjem navdušilo med spremljanjem olimpijskih iger v Lilehammerju leta 1994. Iginia, ki je kot nekdanja odbojkarica in smukačica že zdavnaj pokopala sanje, da bi kdaj nastopila na olimpijskih igrah, je tedaj uvidela novo priložnost in se začela ukvarjati z novim športom.

Kronične težave s koleni pri sankanju niso bile več problem in Boccalandrova, ki je dolgo živela v Bostonu in Salt Lake Cityju, se je še istega leta pridružila sankaškemu programu mednarodne in ameriške sankaške zveze. V njem so sodelovali sankači iz 26 držav, med drugim iz Indije, z Bermudskih otokov, iz Moldavije, Argentine, Brazilije in z Deviških otokov.

Nosilka zastave
Štiri leta pozneje se je trdo delo obrestovalo in uresničile so se ji olimpijske sanje. Pri 36 letih je kljub svojim 90 kilogramom nastopila v Naganu in s kar nekaj težavami zasedla 28. oziroma predzadnje mesto. 15 sekund za zmagovalko in 7 sekund za 27. uvrščeno sankačico. Bila je prva ženska iz Venezuele, ki je na zimskih igrah tekmovala pod njeno zastavo.

Minila so še štiri leta in na odprtju iger v Salt Lake Cityju je Iginia z rumeno-modro-rdečo trobojnico tudi vkorakala na stadion na čelu četice štirih venezuelskih športnikov.
Delavec jo je odnesel slabše kot ona sama
13. februarja 2002 je napočil čas za njen drugi nastop na največjem športnem dogodku na svetu. Dan pred svojim 41. rojstnim dnem je sankačica iz Caracasa za salve smeha poskrbela že na štartu. Obilna "dama" s svojim "stasom" niti približno ni dajala vtisa, da gre za športnico. Vseeno se je pogumno spustila po zaviti progi, ki jo najboljši tekmovalci prevozijo s povprečno hitrostjo več kot 90 kilometrov na uro. Ob izhodu iz enega zadnjih zavojev pa je gledalcem zastal dih.
Boccalandrovo je ob trku ob steno silovito "katapultiralo", jo vrglo s sani in nekaj časa je po trebuhu drsela po progi navzdol z glavo naprej. 10 sekund je bila tudi brez zavesti. A bojazen o hujši nesreči je bila kmalu odveč, saj si je ob pomoči reševalcev hitro opomogla in že na progi zmogla na noge. Dobila je le odrgnine po glavi in kolku, saj se ji je strgal del dresa. Nekoliko slabše se je godilo nekemu delavcu ob progi, ki je poskušal ujeti drveče sani, pri tem pa so mu ostri robovi odrezali del kazalca na desni roki.

Da za Iginio nesreče niso bile ravno redke, dokazuje podatek, da je že dva meseca pred olimpijskimi igrami na isti progi doživela podobno nesrečo in si poškodovala eno izmed vretenc, neuspešno pa je končala tudi štiri od šestih treningov na igrah.

Po njeni poti tudi rojak Hoeger
Boccalandrova ni uresničila olimpijskih sanj le sebi, neposredno jih je pomagala uresničiti tudi svojemu rojaku Wernerju Hoegerju. Ta je bil v 70. letih prejšnjega stoletja dovolj dober telovadec, da bi si lahko zagotovil udeležbo na poletnih olimpijskih igrah, vendar njegovi kolegi niso bili tako uspešni in Venezuela na igre ni mogla poslati svoje ekipe. Ko je Hoeger leta 1998 videl nastop Boccalandrove v Naganu, je stopil v stik z njo. Poleti istega leta se je že znašel na sankaški progi skupaj s svojimi tremi otroki.
Kljub začetnim težavam in poškodbam sta Werner in njegov sin Chris leta 2002 okusila olimpijsko "slavo", Hoeger starejši pa je nastopil tudi pred štirimi leti v Torinu. V Salt Lake Cityju sta bila prva oče in sin v zgodovini, ki sta tekmovala na istih olimpijskih igrah. Stara sta bila 48 in 17 let.

Na prihajajoče igre v Vancouvru naj bi svoje športnike poslalo skoraj 100 držav. Med njimi bodo prvič Gana, Bahami, Kajmanski otoki, Kolumbija, Peru, Srbija in Črna gora.