Eden najboljših slovenskih telovadcev vseh časov je pred dnevi sporočil, da se bo od ljubega droga dokončno poslovil 2. junija. V skupnem intervjuju za MMC in Val 202 (vabljeni k poslušanju pogovora) je razkril marsikatero zanimivost o svoji karieri.

Ko ste javnosti sporočili, da končujete kariero, ste bili izbrani za ime tedna na Valu 202. Takrat ste se pošalili, da so poslušalci veseli, da končujete kariero.
Malo sem bil presenečen. Vem, da sem nekajkrat že bil izbran za ime tedna, a takrat sem dosegal dobre rezultate na tekmah. Ob tokratnem izboru pa sem bil resnično presenečen. Nisem vedel, kaj se dogaja.

Kako ste se odločili za konec kariere?
O koncu kariere nisem razmišljal v zadnjih mesecih, ampak v zadnjih letih. O tem sem začel še bolj razmišljati leta 2011, ko se mi je obnovila poškodba. Zgodilo se je na zadnji dan dopusta, uščipnilo me je v hrbtu. Obiskoval sem podobne terapije kot nekoč, a se zadeva kar ni in ni popravila. Nekaj časa je bilo v redu, pripravljal sem se na jesenski del tekmovanj, mislil sem, da bo šlo, kot je treba, pa se je spet zataknilo. Lani spomladi sem na neki način izsilil dve tekmovanji. Rekel sem si, če mi zdaj ne bo šlo, bom moral verjetno res nehati. S trenerjem sva se odločila, da bom delal precej lažjo vajo. Zdelo se mi je, da jo bom zlahka naredil. Ko pa sem te elemente začel povezovati v celoto, sem videl, da je tudi ta "lahka" vaja zelo, zelo težka. Na prvi tekmi v Osijeku sem to vajo naredil zelo slabo. A poskušal sem še naprej. Kmalu zatem sem v Mariboru izvedel lažjo vajo in osvojil 10. mesto. Bil sem zelo zadovoljen. Mislil sem si, da bo šla zadeva naprej. Jeseni je bila le ena tekma, ki sem jo izpustil, zato sem se osredotočil na letošnja tekmovanja. Konec janurja pa sem videl, da nima več smisla.

Bi bil nastop na tekmi svetovnega pokala v tem trenutku za vas prevelik zalogaj?
Če bi mi uspelo naresti tako vajo, kot sem jo bil navajen delati, ali pa tudi malo lažjo, bi najbrž šel na tekmo. Ob uspešni izvedbi bi lahko posegel tudi po kakšni medalji. Ampak ne gre. Kljub temu da sem si želel, da sem prišel na trening z močno voljo, da bi nekaj naredil. Ko pa sem začel delati, sem videl, da več ne gre, da telo tega enostavno ni več zmoglo. Tolažil sem, da bo jutri mogoče bolje, a naslednji dan je bila ista pesem. Ugotovil sem, da nima več smisla. Vsako leto pri gimnastiki se zelo pozna. Ko gledaš te mlade fante, ki so tudi polovico mlajši, kaj vse zmorejo, kako zlahka vse delajo, ugotoviš, da tega več ne moreš. Lahko bi vse skupaj vlekel še kakšno leto, a ne bi bilo več fer.

Zadnja leta je v športu veliko vrnitev, a na drogu to ni mogoče.
Če bi bil star 25 let, bi rekel, da se bom vrnil čez dve leti. Pri mojih letih bi bila vrnitev nevarna. Mišice se polenijo, nisi več tako gibljiv. Šele zdaj vidim, kako je težko narediti kar koli. Šele zdaj vidim, da so elementi res težki. Včasih nisem imel občutka, da je kaj težko.

Morda zavidate tistim športnikom, ki jim je uspelo končati na vrhuncu kariere? Ali je to poklic, ki ste ga želeli delati čim dlje?
Poskušal sem, dokler je šlo. Nikoli ne veš, kdaj imaš dejanjsko svoj vrhunec. Če bi hotel nehati leta 2005, ko sem postal svetovni prvak, potem ne bi dobil še dveh medalj na svetovnem prvenstvu. Ni mi žal, da nisem takrat nehal. Seveda bi bilo super, da bi letos nastopil na svetovnem prvenstvu in tam dobil še eno medaljo, to bi bilo idealno, a tako na žalostne gre.

Leta 2007 ste bili na svetovnem prevenstvu drugi, a to je bilo "le" drugo mesto, saj ste ostali brez olimpijskih iger.
Drugo mesto je bil dober rezultat, a cilj je bil izključno uvrstitev na olimpijske igre. Takrat sem bil dobro pripravljen, vajo sem dobro naredil, a Fabian Hambüchen je bil takrat v svojih najboljših letih, takrat skoraj na nobeni tekmi ni naredil napake. Je pa zanimivo, da je napako na drogu na tistem tekmovanju naredil tako v kvalifikacijah kot v mnogoboju, a je ni ponovil v finalu. Njegova vaja je bila boljša, zasluženo je bil prvi. Res pa je, da mi je bilo takrat zelo hudo.

Tudi vi ste bili v nekem obdobju skorajda nepremagljivi!
Imel sem obdobje, ko sem imel precejšnjo prednost pred preostalimi fanti. Kjer koli sem se pojavil, sem moral "le" narediti vajo, pa sem zmagal. Takrat so bila na svetovnih pokalih to res močna tekmovanja. Sploh ni bilo dileme, vsaka dobro narejena vaja je pomenila prvo ali drugo mesto. To je bilo lepo obdobje. Ljudje so se preveč razvadili, čim nisi bil več med prvimi tremi ali pa kar prvi, je bilo že slabo. To pa ni prav, saj ti rezultati niso bili samoumevni. Obdobje, ko sva se z Mitjo Petkovškom skoraj vedno vračala z medaljami, se počasi končuje. Imamo sicer še nekaj športnikov, ki občasno osvajajo medalje. A šele zdaj se vidi, kako so najini rezultati težko ponovljivi.

Pred leti ste v MMC-jevi klepetalnici rekli, da današnji mladi tekmovalci premalo vadijo. Morda je tudi to razlog, da ni več toliko konstantih uspehov?
Občutek imam, da smo mi res trenirali občutno več. Morda je bilo krivo to, da smo se vsi ukvarjali z mnogobojem. Vse skupaj je bilo mnogo bolj strogo, vedelo se je, kaj mora kdo narediti. Trenerji so bili več v telovadnicah. Ne morem govoriti za druge klube, a tak je moj občutek.

Koliko se pripravljate za svoje zadnje tekmovanje?
To zadnje tekmovanje ... ne vem, malo so me presenetili, ko so mi rekli, da bom mogel nastopiti. Skoraj vsak dan sem v telovadnci, a treningi so slabi. Na orodju sem malo časa, skoraj nič. Ne vem, kako se bom uspel pripraviti. Ne želim si, da bi se mi prav na zadnjem tekmovanju kaj zgodilo. To bo bolj simbolična vaja. Vedno sem si želel, da bi na zadnji tekmi izvedel lepo vajo. A take gotovo ne bom mogel narediti.

Boste naredili pegana?
Pegan? Ma ni "šans"! Za pegana je treba takšna telesna pripravljenost, da si ne morete misliti. Tudi jaz si nisem predstavljal, dokler nisem imel nekaj premora in nato spet hotel narediti to prvino. Telesna pripravljenost mora biti res na vrhunski ravni.

Koliko ponovitev pa ste morali narediti, da ste pegana prvič prikazali na tekmi?
Ne vem natančno, prepričan sem, da ima moj trener bolj natančno evidenco. Rekel pa bi, da nekje okrog 500-krat.

Vašo kariero je precej krojila poškodba gleženja, kajne?
Ko sem bil še mlad, sem si na nekem tekmovanju poškodoval gleženj na preskoku. Imel sem zlom gležnja, zdravniki se niso odločili za operacijo. Mislim, da to ni bila pravilna odločitev, še zdaj imam z njim težave. Nikoli več ni bil tako gibljiv, vedno sem doskoke delal postrani, na ta račun so se mi še prej pojavile težave s hrbtom. Zaradi gležnja sem imel težave tudi pri parterju in preskoku. Ker sem imel težave z nogo, teh dveh orodij nisem imel rad. Konja tako ali tako nisem imel nikoli rad. V Trnovem sta bila samo dva telovadca, ki sta rada telovadila na konju. Za kroge sem bil prevelik. A ker je bila gimnastika sestavljena iz šestih orodij, sem moral vse delati. Najboljše rezultate sem imel na drogu, bradlja pa mi je tudi kar ležala. Leta 1997 sem na treningu padel z droga, takrat sem se odločil, da se več ne ukvarjam z mnogobojem, saj bi bilo vse skupaj le še slabše za moj hrbet. Ko ti ostane le še eno orodje ali dve, je največje umetnost dobiti dovolj kondicije za izvedbo cele vaje.

S to poškodbo iz leta 1997 je povezana tudi vaša edina črna pika, saj ste bili kaznovani zaradi jemanja efedrina. Kaj se je dogajalo?
Ko sem takrat padel z droga, sem se hotel hitro pozdraviti. Takrat me je poklical upokojeni zdravnik Rudi Škapin iz Celja, ki mi je rekel, da mi lahko pomaga. Naredil mi je akupunkturo, dodal pa še neke tablete, s katerimi bi dosegel čim boljšo regeneracijo. Nato sem na tekmi svetovnega pokala v Parizu zmagal in šel na doping kontrolo. Po nekaj mesecih so me obvestili, da je bil izid pozitiven. Takrat sem šel do doktorja Osredkarja in mu povedal, kaj bi lahko bil vzrok in so stestirali tablete in videli, da je notri efedrin. Dobil sem enomesečni opomin, ker so očitno hitro ugotovili, da je res šlo za pomoto. Akupunktura pa mi je dejansko res pomagala.

Vadili ste v Trnovem, kjer je telovadnica nemogoča za trening. Kako ste tam lahko trenirali, denimo, mnogoboj?
Mnogoboj? Vse skupaj je bilo malo ... posebno. V Ljubljani nimamo telovadnice, kjer bi se dalo normalno trenirati moško gimnastiko. Nekje je malo boljše za ena orodja, nekje za druga. A v naši telovadnici ni idealno za nobeno orodje. Telovadnica je zelo majhna, 9 x 13 metrov, samo parter pa je velik 12 x 12 metrov, zato mi parterja seveda nimamo postavljenega v telovadnici. Imamo samo štiri orodja (konj, krogi, bradlja, drog), ki so postavljena zelo blizu sten. Telovadnica je zelo nizka, 5 metrov in pol. Pri seskoku z droga sem se vedno z lahkoto z nogami dotaknil stropa. Na račun tega sem imel vedno težave pri seskoku, zaradi tega sem izgubil največ medalj, ker se nisem bil navajen orientirati v prostoru. Naš drog je bil nižji od drugih, saj ga višje nismo smeli postaviti zaradi stropa. Za parter in preskok smo imeli sosednjo telovadnico, kjer smo namesto parterja postavili samo stezo in smo se po njej sprehajali gor in dol. Pri preskoku smo odprli vrata, tekli po hodniku in nato skok v telovadnico.

Nikoli vam ni uspelo tekmovati na olimpijskih igrah. Tej uvrstitvi ste bili blizu dvakrat.
Leta 1995 je svetovno prvenstvo hkrati veljalo še kot kvalifikacijska tekma za olimpijske igre v Atlanti. Tekmoval sem v mnogoboju, ki je bil takrat sestavljen iz obveznih in poljubnih vaj. Na vsakem orodju si moral narediti po dve vaji. Obvezna vaja je bila točno predpisana, te vaje niso bile težke po zahtevnosti, elementi pa so bili nenavadni. Za te vaje smo porabili ogromno časa. Edino napako od 12 vaj sem naredil na drogu, ki me je stala tako uvrstitve v finale na drogu kot nastopa na olimpijskih igrah. Takrat sem bil res izjemno blizu olimpijskim igram, pa seveda leta 2007, ko sem bil drugi na svetovnem prvenstvu, moral pa bi zmagati.

Za uvrstitev v Peking se je kot zadnja možnost odprla v zgodbi s posebnim povabilom, ki ga je na koncu dobil telovadec iz Jemna. Je takrat Olimpijski komite Slovenije naredil premalo, da bi povabilo dobili vi?
Ne vem, kaj je kdo naredil. K meni je prišlo veliko ljudi, ki so govorili, kaj so vse naredili, da bi šel na olimpijske igre. Druga stvar pa je, kaj se je v danem položaju sploh dalo narediti. Jaz mislim, da je glavni krivec svetovna gimnastična zveza, ki svoja pravila piše tako, da koristijo tistim, ki imajo možnost krojiti ta pravila. Verjetno so se oni dobro zavedali, če bom jaz tekmoval na olimpijskih igrah, bo s tem v igri za medaljo en kandidat več. Prepričan sem, da so se tega zavedali. Na vse pretege so se trudili, da me ni bilo tam zraven.