Če bi bilo vse normalno, bi se športniki invalidi zdaj že počasi podajali v sklepne priprave pred paraolimpijskimi igrami v Tokiu. Te bi morale biti konec avgusta in na začetku septembra, na njih pa bi nastopil tudi najboljši slovenski paraplavalec Darko Đurić.

A koronakriza in z njo povezano dogajanje sta dodobra spremenila urnike in tudi načrte športnikom. Đurić se je, potem ko so paraolimpijske igre v Tokiu prestavili za eno leto, odločil za konec kariere. Kot je pojasnil, bi po prekinitvi trenažnega procesa težko prišel v formo, v kakršni bi rad bil, poleg tega bi moral praktično še enkrat začeti celoten proces priprav. Manjka pa tudi motiv tekem, saj jih za zdaj ni.

Treningi se oživljajo, ni pa še tekmovanj
Prav na to težavo je opozorila Jana Čander, strokovna sodelavka pri krovni zvezi za šport invalidov Slovenije - Paralimpijskem komiteju, pa tudi plavalna trenerka. Med pandemijo so bile možnosti treninga zelo omejene, kar še posebej velja za plavalce, zdaj se športniki invalidi le počasi vračajo.

"Zadeve se počasi oživljajo. A ne gre prav hitro, ker so še vedno določene omejitve. V bazenu so trenutno lahko štirje plavalci na progo. Treba je prilagajati trenažni proces. Treningi se oživljajo, ni pa znano, kdaj bodo tekmovanja. Ohranjeno psihofizično sposobnost bo treba ohraniti v poletnih mesecih," pravi Jana Čander.

Brez namiznega tenisa v Laškem
Tekmovanj ni in jih še nekaj časa ne bo. Tudi v Sloveniji, kjer bi moral maja potekati tradicionalni turnir v namiznem tenisu v Laškem. Prestaviti so ga morali na jesen, a je tudi za ta termin še vedno nekaj negotovosti. Podobno velja za strelsko evropsko prvenstvo, ki bi ga prav zdaj morali gostiti v Laškem, a je tudi prestavljeno, nov termin je novembra.

Morda bodo kot eno prvih evropskih prvenstev sploh lahko izvedli tekmovanje v odbojki sede za moške. Šempeter v Savinjski dolini bo konec avgusta ob upoštevanju strogih varnostnih ukrepov gostil EP divizije B.

Paraolimpijske igre še vedno pod vprašanjem
"Na zvezi uvajamo sestanke za pokoronsko situacijo, kako bodo sploh športniki lahko delali. Treba je začeti, a nimamo dokončnih odgovorov. Tudi paraolimpijske igre so še pod vprašajem, čeprav so prestavljene," dodaja Čanderjeva.

Tekmovalno slovo Darka Đurića (in tudi plavalca in kajakaša Dejana Fabčiča) je zaradi okoliščin ni presenetilo, saj se zaveda, da je vrhunskim tekmovalcem v časih krize najtežje. Možnosti treningov so bile dolgo omejene, forma ni na želeni ravni, tekem, ki bi dvignile motivacijski dejavnik, pa ni.

"Predvsem starejši športniki so imeli zaradi tega težave z motivacijo, še posebej, če so nameravali na tem velikem tekmovanju končati kariero. Oba, Dejan in Darko, bosta zelo pripomogla k temu, da bodo drugi uvideli, kako velik pomen ima šport invalidov. Veliko mladim pa sta tudi vzor, še posebej Darko našim mladim plavalcem. Čez dve leti bodo lahko že prevzeli njegovo mesto," je optimistična Čanderjeva.

Sorodna novica Darko Đurić in Dejan Fabčič končala tekmovalno športno kariero

Glede paraolimpijskih iger v Tokiu so v slovenskem paraolimpijskem gibanju sicer optimisti. Čeprav so z Đurićem izgubili enega največjih adutov za visoka mesta, udeleženec dveh takšnih tekmovanj je imel že doseženo kvoto za Tokio, menijo, da bodo Slovenci kljub vsemu pustili pečat tudi na igrah na Japonskem.

Olimpijske sanje velik motivator
Za te Boro Štrumbelj, tudi predsednik plavalne zveze Slovenije, nekdanji direktor direktorata za šport in nekoč tudi Đurićev trener, meni, da jih ne bi smeli odpovedati. V zadnjem času so se namreč pojavili namigi, da kljub selitvi v leto 2021 Japonci morda tekmovanja ne bodo mogli izvesti.

"Mislim, da je bilo prav, da so Tokio odpovedali. Zdaj bi bili sicer vsi že v pričakovanju poti. A najhujša je ta nepredvidljivost. Ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost. Športniki, zlasti mlajši, pa imajo sanje. To je tako močan dejavnik, da ne bo prišlo do osipa. Pri starejših pa je seveda drugače, včasih je težko najti motivacijo za še eno leto trdega dela in odrekanja," je dejal Štrumbelj, ki bo v Tokiu vodja delegacije.

O tem, da bi igre odpovedali, ne le prestavili, pa noče razmišljati: "Če bi bile igre letos, bi bila to biološka bomba. Bi bilo pa zelo škoda, če bi igre odpovedali. Športnikom sanje moramo omogočiti."

Ključno vprašanje: Za kaj sploh treniram?
Tudi on obžaluje, da se je Đurić kot eden glavnih in najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov invalidov odločil za tekmovalni pokoj. Poudarja pa, da je v Sloveniji dovolj mladih, ki bodo lahko sledili njegovemu tekmovalnemu zgledu.

"Šport se dogaja tudi v glavah. Vse odrekanje, dva, trije treningi na dan, potem pa odpoved vseh tekmovanj. To predstavlja vprašanje vsakemu športniku: za kaj sploh treniram? Nekaterim bo lažje ostati v športu in napredovati, pri tistih, ki so bili osredotočeni na Tokio, pa bo to težava," se zaveda trenutnih težav.

"Parašport je naredil ogromen organizacijski in strokovni napredek v zadnjih 15 letih. V tujini so zadaj ekipe vrhunskih strokovnjakov. Vse težje je dosegati vrhunske izide, pravzaprav je že sama uvrstitev na igre pomeni, da si med 10 ali 20 na svetu. Upam, da bo še nekaj naših športnikov doseglo norme, mi pa jim bomo morali poskušati omogočiti, da bodo imeli pogoje," še dodaja Štrumbelj.