Zgornje vprašanje so si v četrtek postavili udeleženci četrte okrogle mize v organizaciji društva SportForum Slovenija in v poldrugi uri zanimive razprave prišli do nekaterih sklepov.

Beseda je tekla predvsem o tem, zakaj se pokrovitelji odločajo za vlaganje v šport oziroma športnike. "Sponzoriranje športa je mešanica občutka za družbeno odgovornost in emocij, treba pa je upoštevati tudi tržno zanimivost. Če tega drugega ne bi bilo, bi bili vsi športi v Sloveniji enako dobro podprti. Skratka, nekaj mora biti ponujeno vlagateljem," je razmišljal Marko Rajšter, generalni direktor Direktorata za šport Republike Slovenije.

Blagovna znamka = produkt + dodana vrednost
Sogovorniki so se strinjali, da je težko izmeriti pozitivne učinke, ki jih uspehi slovenskega športa pustijo v tržnem okolju, kot je ugotavljal Rajšter, pa je največja dodana vrednost vlaganja v šport v primerjavi z vložki v klasično oglaševanje ta, da se ljudje s športnikom poistovetijo in jim vzbuja pozitivna čustva.

"Velikokrat na strani športnikov in športnih organizacij pogrešam, da bi se podučili, kako sponzorjem ponuditi neki zanimiv produkt in kako svojemu uspehu morda dodati dodano vrednost," je dodal Rajšter. Prav skupek športnika kot produkta in te dodane vrednosti predstavlja blagovno znamko. Za vlagatelja je pomembno tudi, kako zmanjšati tveganje svoje investicije v športnikov uspeh.

Kauzerju in podobnim naj pomaga država
"Pri prepoznavanju tržne oziroma športne znamke je rezultat strahovito pomemben, bistveno bolj, kot bi človek pričakoval," je dejal Jani Dvoršak iz Olimpijskega komiteja Slovenije. Seveda pa je veliko odvisno tudi od športa, v katerem posameznik oziroma ekipa tekmuje.

"Peter Kauzer nima realnih možnosti, da bo imel veliko sponzorjev. Tega se moramo zavedati. Ne verjamem, da dobi toliko, kot dobi nogometni klub v Lendavi. Pa spada v kategorijo športnikov, ki v svetu nekaj pomenijo. Zakaj? Ker družbe nismo kultivirali za to, naš trg pa je majhen. Kauzer ima veliko pomanjkljivost - to je medijska odmevnost. Peter Kauzer je bil letos le petkrat na zaslonu! "Franc Košir", ki igra za Lendavo, je na zaslonu vsako nedeljo ali sredo, da ne govorim o kakšnem Rooneyju, Ronaldu ali Federerju. To je ta razlika. Tem športnikom je dolžna pomagati država," je ocenil športni novinar in komentator TV Slovenija Ivo Milovanovič in poudaril, da se enako kot s kajakaši dogaja na primer z veslači. Hkrati je dodal, da je od komercialnih medijev nemogoče pričakovati, da bodo veliko prostora namenjali tem športnikom, saj so na trgu in bodo pisali tisto, kar bodo prodali.

Cerar: Še za letni sestanek nimamo!
Sloviti slovenski telovadec Miro Cerar, ki se je tudi udeležil okrogle mize, je postregel z nekaj zanimivostmi, kako je bilo s trženjem športnikov v njegovih časih (olimpijski prvak na konju z ročaji je bil v letih 1964 in 1968). "Vložek v vrhunskega športa je bil v mojem času neprimerljiv z vložkom, ki se danes vlaga v vrhunskega športnika. Nekoč sem sklenil sodelovanje s Saponio Osijek in se razveselil denarja - danes bi bilo 1.000 evrov, mogoče še manj -, a čez nekaj dni je bilo vse ukinjeno, češ da smo amaterji. V tistem času je bilo bogokletno, da bi kdo dobil kakšen denar ali popust," je povedal Cerar, ki bo konec oktobra dopolnil 70 let.

Legendarni športnik je še dodal, da bi se verjetno danes s svojimi rezultati neprimerno bolje tržil, a da mu ni popolnoma nič žal. Se je pa strinjal z mnenjem drugih sodelujočih, da je doma premalo spoštovana blagovna znamka: "Spoštovanja športnikov je pri nas v določeni meri resnično premalo. Morali bi se zavedati, da olimpijec ostane za vedno in da je to posebna blagovna znamka. V nekaterih državah jim je to uspelo doseči. Pri nas bom priznal, da nam ni uspelo. Sem predsednik kluba slovenskih olimpijcev, v katerem je nekaj čez 600 udeležencev olimpijskih iger, in sem se obračal na mnoga podjetja, a v nas niso našli svoje tržne niše. V tujini so to nekatera podjetja s svojimi strokovnjaki znala izjemno dobro vnovčiti, pri nas pa trenutno nimamo niti za en letni sestanek vseh udeležencev!"

Dvoršak: Zveze so le dojele nacionalno zgodbo
V drugem delu razprave se je debata preusmerila k blagovni znamki Slovenije v športu. Andrej Pompe, predsednik in programski direktor mednarodne poslovne šole Brand Business School, ki je vodil pogovor, se je vprašal, zakaj v Sloveniji ne znamo vzpostaviti nacionalne športne znamke, ki bi pokrivala vse športe in bi povsod funkcionirala ter bi ji ljudje sami delali reklamo po vsem svetu.

Seveda je bila glavna tema, okrog katere so se kresala mnenja, barvno neusklajena oprema, v kateri v različnih športih nastopajo slovenski športniki. Dvoršak je pojasnil, da je bilo potrebnih osem let, da so nacionalne reprezentance oziroma njihove zveze dojele nacionalno zgodbo in da poskušajo tudi pri svojih opremljevalcih dosegati normative olimpijskega komiteja, ki je za nacionalne barve slovenskega športa sprejel temno modro, zeleno in belo.

"Če znamo ubogati na olimpijskih igrah, moramo ubogati tudi na vseh prvenstvih med enimi in drugimi olimpijskimi igrami. Trdim, da obstaja mehanizem, s katerim bi to dosegli. Eden najbolj učinkovitih je denar. Če ne daš zvezam denarja, ki ga dobijo od komiteja, bodo začeli razmišljati, zakaj ga niso dobili. Tu ni demokracije," je bil oster Milovanovič.

Pompe: Zakaj neprestano spreminjamo stvari?
Zdi pa se, da se država kot celota ne zna uskladiti, saj zadnja marketinška akcija Slovenske turistične organizacije s sloganom "I feel Slovenia" temelji na zeleni olivni barvi. Pompe je žalostno ugotavljal, da pri nas vse stvari delamo ločeno: "Težava je v tem, da nihče noče prevzeti odgovornosti, da bi uvedel sistem, ki bo deloval. Zakaj stvari ne ostanejo? Zakaj spreminjamo stvari, ko se ljudje še na prvo niso navadili? To traja leta. Poglejte primer lipovega lista. Ravno ko se je prijel, je bil ukinjen. Moramo imeti eno kapo, eno identiteto, eno podobo, ne glede na to, za kateri šport gre. Samo na ta način je mogoče hitro doseči našo prepoznavnost. Če verjameš v neko zgodbo, jo moraš peljati dolgo časa, da jo ljudje osvojijo."