Bojan Mežnaršič je rekreativni tekač. Že od nekdaj je bil športnik, rad je hodil v hribe, nekoč pa je šla družba štirih v Radence: "Poskusili smo pred približno petnajstimi leti, kako je to videti, pa nam ni bilo dovolj in še kar traja."

Pariz, Berlin, Dunaj ... a najbolj poseben je New York
Pretekel je že nekaj maratonov. "Pariz, Berlin, Dunaj, Amsterdam. Lani sem šel v Amsterdam z avtobusom, čeprav je bil le dva tedna pred ljubljanskim maratonom. Letos se bom prvič preizkusil v Carigradu."

Najvznemirljiveje je bilo v New Yorku, kamor se je kvalificiral z dobrim rezultatom na polmaratonu. "Tako lepa izkušnja, da jo bom ponovil. Ljudje živijo s tem maratonom. Ob progi je milijon gledalcev, glasbeniki igrajo, vsi te spodbujajo in ti pomagajo."

A tudi Ljubljana ne zaostaja: "Zelo prijazen maraton, zelo lep tek. Organizacija je na visoki ravni. Vsako leto z družbo v Ljubljani tečemo našemljeni. Lani smo bili pirati s Karibov. Kaj bomo letos, je skrivnost. Naj povem le to, da je nekaj v povezavi z obletnico mesta Ljubljane."

V cilju tekač pozabi vse napore
Ker očitno rad teče v družbi, nas je zanimalo, ali se lahko s kolegi pogovarja vseh 42 km? "Dokler se lahko pogovarjaš, veš, da je vse v redu, ko se ne moreš več, je pa že kriza. Recimo ob koncu, ko si z mislimi že v cilju, je precej težko. A ko prečkaš ciljno črto, je takoj vse pozabljeno in občutek je nepopisen."

Nasvet tistim, ki bodo 26. oktobra prvič na štartu maratonske preizkušnje: "Ne se preveč zaleteti na štartu, da vas ne potegne prehiter tempo. Čas ni pomemben, pomembno je doživetje."

Bojan gre na tekmovanje tešč. "Tisti dan zjutraj zajtrka nimam in tudi na maratonu ničesar ne jem, samo pijem. A vsak najbolje pozna samega sebe. Glede pijače bi svetoval le to, da je treba že dva ali tri dneve pred maratonom veliko piti, tudi če nisi žejen."