Svetovni prvaki iz Tunizije 2005 Španci so sedmi, evropski prvaki 2006 Francozi četrti. Najboljša predstavnica Afrike Tunizija je šele enajsta, Koreja je najuspešnejša azijska reprezentanca vendar šele na 15.mestu. Slovenija je deseta, nikdar boljša, vendar z bledim vtisom v drugem delu in s skromnim statističnim izkupičkom.
"Če ne bi bilo sodnikov, bi Nemčija ostala brez medalje," je komentiral španski kolega. Le nasmehnil se je, ko so Hrvata Balića razglasili za najboljšega igralca turnirja, niso pa ga izbrali v najboljšo postavo SP-ja. Na njegovem igralnem mestu je Nemec Krauss, pozabili pa so, recimo, na organizatorje igre pri Dancih, Francozih in, če hočete, tudi pri Islandcih.
Nemci prodali vse, kar se je dalo
Španec je priznal, da njegova reprezentanca tokrat ni bila prava, naslov pa bi morali dobiti Hrvati. Tako misli on, Francoz meni drugače, najbolj zadovoljni pa so seveda Nemci. Imajo naslov in prodali so vse, kar se je dalo prodati.
V naslednjih dneh boste brali in poslušali tako pohvale kot kritike tega prvenstva. Osebno nisem presenečen, da je bilo po tekmovalni strani tako, kot je bilo. Rokometni funkcionarji, tako pri IHF-ju kot EHF-ju, se pač preprosto ne morejo otresti navade, da so gostitelji favorizirani, njihove želje pa seveda najlažje uresničijo sodniki.
Na srečo se ne razburjajo več samo rokometno majhne države, tokrat sta bili zelo glasni tudi Španija in Francija.
Delovne razmere razmeroma skromne
Tisti, ki so poročali s SP-ja 2006 v nogometu, so nemško organizacijo ocenili z najvišjo oceno. Rokometna je precej nižja. Seveda vem, da je med rokometom in nogometom razlika, toda kljub vsemu sem pričakoval, da bo težav manj. Delovne razmere so bile razmeroma skromne, poročevalci smo imeli prostore dobesedno med gledalci, pogosto pa so na naših prostorih gostovali najrazličnejši člani reprezentanc in menedžerji.
Priznati moram, da so bili ljudje, ki so delali v novinarskih središčih, prijazni in njihovo vedenje je precej zakrilo številne drobne pomanjkljivosti. Prireditelji so prodali vseh 300 tisoč vstopnic, prostori, kjer so prodajali klobase, pivo in spominke, so bili dobro obiskani.
Posebej velja pohvaliti nemške navijače, ki jih je bilo res veliko in prav na vseh tekmah so pokazali, kako se športno navija. Vsaj jaz nisem dobil nobene informacije o kakršnem koli incidentu. Zdaj še bolj razumem, zakaj so dvorane na tekmah nemškega prvenstva nabito polne in zakaj najboljši klubi igrajo v velikih dvoranah, ki sprejmejo tudi več kot 10.000 obiskovalcev. Upam si trditi, da je v Nemčiji rokomet številka dve, za nogometom.
Nemci poznajo slovenski rokomet
In še nekaj. Nemci dobro poznajo slovenski rokomet. Predvsem Celje Pivovarno Laško. Poznajo tudi posameznike. Roman Pungartnik in Renato Vugrinec (zdaj je v Španiji) sta se očitno najbolj uveljavila, veliko pohval pa sem slišal tudi na račun Vida Kavtičnika in Boštjana Hribarja.
Tole je moje zadnje oglašanje s SP-ja v Nemčiji. Za mano je že 25 velikih rokometnih tekmovanj in priznam, v dobri družbi Uroša Šerbca in drugih kolegov iz Slovenije, je kar hitro minilo. Ob delu, ki ga ni bilo malo, sem z veseljem nekaj napisal tudi za našo spletno stran. Zame je bila to nova izkušnja, za vas, pa upam, vsaj nekaj dodatnega branja.
Lep pozdrav in imejte se lepo!
Ivo Milovanovič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje