Pred 1990 so svetovni vrh krojile Sovjetska zveza, Nemška demokratična republika, Romunija, Jugoslavija in Švedska. Tudi klubski vrhunski rokomet je bil v domeni Vzhoda. Pa ne samo v moški, tudi ženski konkurenci. Po letu 1990 se je evropski in s tem tudi svetovni rokometni zemljevid uspehov le nekoliko spremenil. Švedi so ostali velesila, Nemci so spet zablesteli v zadnjih letih, po letu 1990 se je začel vzpon Francozov, po osamosvojitvi pa se je svetovni smetani priključila Hrvaška.

Včasih se je dalo napovedati vrstni red
Ker se spomnim SP-jev od leta 1982, seveda so mi v spominu najbolj ostali polfinali in finali, si upam trditi, da v glavnem ni bilo presenečenj. Nekateri so celo pred prvenstvom uspešno napovedali končni vrstni red. Na vsakem prvenstvu smo vsi pričakovali, da bo katera od reprezentanc le pripravila kakšno presenečenje in najpogosteje se nam želje niso izpolnile. Zmagovale so pričakovane reprezentance. V zadnjem času, ko je usodo uspehov začel krojiti kapital, so med uspešnejšimi tudi gostitelji največjih tekmovanj.

Veliko presenečenje je bilo 6. mesto Egipta na SP-ju 1995, še večje, ko so leta 2001 igrali v polfinalu na SP-ju v Franciji in na koncu osvojili 4. mesto, kar je bil takrat izjemen dosežek afriške reprezentance. Med rokometnimi presenečenji v moški konkurenci je v zgodovini zapisano tudi 2. mesto Južne Koreje leta 1988, toda Seul je bil gostitelj poletnih olimpijskih iger.

V vrhu spet "pozabljena imena"
Morda pa je leto 2007 prelomno, ko gre za favoriziranje posameznih reprezentanc. Nemci, gostitelji 20. SP-ja, ki so imeli izdatno pomoč sodnikov, so izjema. Sicer pa po dolgem času spet prodirajo med najboljše Poljska, Islandija, Danska. Vsi našteti imajo sicer bogato rokometno tradicijo, toda, recimo Poljaki, so morali čakati na polfinale kar 25, Danci pa 17 let.

Presenetljivo, toda zasluženo med štirimi najboljšimi na SP-ju v Nemčiji ni svetovnih prvakov iz Tunizije 2005, Špancev, in olimpijskih zmagovalcev iz Aten 2004, Hrvatov. Strokovnjaki za Špance menijo, da imajo preprosto slab turnir, pri Hrvatih pa so bolj pesimistični. Eno celo trdijo, da se sijajna generacija poslavlja ali pa da se je v Nemčiji celo poslovila (osebno menim drugače), mlajši pa kakovostno zelo zaostajajo. Nekateri hrvaški kolegi celo napovedujejo, da se izteka tudi izjemna kariera selektorja Lina Červarja.

Napredek je še vedno potreben
Vsekakor je za rokomet dobro, da so presenečenja. Še posebej, če so zaslužena. Protekcionizem navadno ne pomeni razvoja. To morajo spoznati tudi najbolj odgovorni pri IHF-u (Svetovni rokometni zvezi), ki morajo pod taktirko predsednika Egipčana Hasana Mustafe delovati ne v osebne namene, temveč v korist rokometa.

Ivo Milovanovič