Ali je to odsev slovenskega odnosa do športne infrastrukture, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja veljala za eno najmodernejših in pri kateri sta imela prste vmes Stanko Bloudek in SK Ilirija?

"Slovenci hitro zaščitimo vse, kar je ustvaril neki zaslužni Slovenec in se pri temu ne vprašamo o smiselnosti in upravičenosti tega. Vendar se tukaj zgodba šele začne prevešati v katastrofo. Do teh objektov nimamo odnosa in jih ne vzdržujemo ter jih prepuščamo propadu. Na poti za obnovo je nešteto polen, saj je 'objekt vendarle spomeniško zaščitena', pa to ni le krivda spomeniškega varstva, ampak predvsem oblastnikov. Skratka s Planico, Ilirijo in Bežigradom ravnamo kot svinje z mehom," je odgovor na zgornje vprašanje neimenovanega delavca, ki si vsako leto vzame dopust, da spomladi pomaga pri pripravi planiške velikanke.

Primer Wembley in Ga-Pa
V tujini do mitičnih športnih krajev gojijo spoštljiv odnos, kar pa jim ne preprečuje, da bi se obnove, rušenja ali novogradenje lotili velikopotezno. Angleži, ki stereotipno veljajo za izredne tradicionaliste, so porušili legendarni nogometni stadion Wembley in ga nadomestili z novim arhitekturnim čudežem. Nemci so v Garmischu-Partekirchnu preprosto razstrelili skakalnico, na kateri na novega leta dan poteka novoletna turneja. Pri tem so iz rušenja naredili še spektakel, ki je sredi poletja po svetu ponesel glas o korenitih spremembah v Ga-Pa-ju.

Nova čarobna številka je 2013
Bloudek-Rožmanova velikanka oz. "mamutska letalnica", na kateri so se skoki leta 1936 dokončno prelevili v smučarske polete, enega najbolj spektakularnih zimskih športov, se je zrušila zdaj že kar davnega 16. decembra 2001. Prva obljuba je bila, da bo skakalnica popravljena že do pomladi, nova obljuba je, da bo olimpijski-nordijski center Pod Poncami zgrajen dokončan že do leta 2013.

Trenutno se na letalnici bratov Gorišek popravlja in utrjuje prvil ter gradi nujno potrebna sedežnica, brez katere se ne bo dalo izvesti pomladanskega svetovnega prvenstva v poletih. Bloudek-Rožmanova velikanka, na kateri je Primož Peterka prvič osvojil veliki kristalni globus, še naprej čaka na začetek del.

Olimpijski bazen obsojen na propad
V Ljubljani na robu centra in parka Tivoli medtem vztrajno propada kopališče Ilirija, najznamenitejši objekt mogočnega športnega kompleksa, ki se je z desetletji umaknil razvoju. Parkirišča so zavzela nekdanja teniška igrišča in zimsko drsališče. Srčika predvojne Ilirije - nogometno-atletski stadion - je oskubljena, še slabše se godi prvemu olimpijskemu bazenu v Sloveniji.

Obnova v 70. letih je odnesla skakalni stolp in prinesla začasno olajšanje, še bolj je slabe razmere omilil zimski bazen v Tivoliju. Leta zanemarjanja so prinesla svoje in napočil je čas za novo kopališče. 10. maja 2001 je mesto Ljubljana predstavil načrt arhitekta Petra Lorenza iz Innsbrucka. Poleg povsem novega bazena naj bi tam zrasli še telovadnica in parkirna hiša za 1.400 avtomobilov. Izvedba se je prelagala in leto v leto, tudi izredni uspehi Ilirjana Petra Mankoča niso premaknili zadeve naprej.

50-letna luknja v športni gradnji
Slovenija od gradnje Hale Tivoli leta 1965 do posodobitve Ljudskega vrta, ki pa še čaka na dokončanje celovite obnove, ni zgradila reprezentativnega športnega objekta. Če se ozremo v leta pred II. svetovno vojno, vidimo povsem drugačno sliko. Želja po moderni infrastrukturi, ki se lahko sama z vstopninami in prireditvami tudi vzdržuje, je bila vseprisotna.

Bi Bloudkova "šola" spremenila podobo?
Pri nadaljevanju ideje o moderni športni infrastrukturi in nadaljevanju njegovega pristopa pa gre del krivde tudi na račun Stanka Bloudka. Vsestranski človek, ki si je s svojim delom pridobil cenjeni naziv inženir, je bil tako kot večina genijev oziroma izstopajočih posameznikov človek, s katerim ni bilo najlažje shajati.

Po vojni, ko je vodil projektivni biro Fizkulturne zveze in je bil tudi drugače vplivna oseba v novem sistemu, je bil dolgo časa edini zaposleni, čeprav je imel vzvode, ki bi to lahko spremenili. Med projektiranjem številnih športnih objektov po Sloveniji, predvsem v novih industrializanih mestih, ni ustanovil "šole", ki bi nadaljevala njegovo delo oziroma ni ustvaril pravega naslednika, kot ga je sicer še v drugačnih razmerah sloviti ljubljanski arhitekt Jože Plečnik.

Stadionu nenaklonjene "zvezde"
Plečnik je za Bežigradom zgradil Centralni stadion, ki pa je bil prvotno namenjen verskim zborovanjem, a je hitro postal tudi atletsko in nogometno središče. Nekateri poznavalci ljubljanskega nogometa razlagajo, da je usodo stadiona zapečatila domobranska prisega v objektu, zaradi česar naj povojna oblast ne bi imela želje po celoviti obnovi. Kakor koli že, prizorišče prve nogometne pravljice, ki je uradno celo v procesu obnove, nezadržno propada, medtem ko si zasebni investitor Joc Pečečnik z mestom in spomeniškim varstvom podaja "ping-pong žogice".

Kaj nas čaka po tekmi v Stožicah?
Obljub je veliko, najnovejša je bila izrečena ob sprejemu nogometašev na Prešernovem trgu. Po besedah ljubljanskega župana bo nogometna reprezentanco že pred odhodom na SP 2010 lahko odigrala trening tekmo na stadionu v Stožicah. Ali bomo znali zatem poskrbeti tudi za objekte, kjer se je pisala slovenska športna zgodovina? "Bomo videli, je rekel ta slep."