Če razmeroma uspešen prehod iz Jugoslavije v Evropo danes pestijo težke gospodarske zgodbe in (pre)številne politične zdrahe, nekaj podobnega velja tudi za slovenski šport.Ta nam je v 20 letih pripravil nešteto uspešnih zgodb, v katerih so tekle solze sreče in razočaranja. Teh se je nabralo toliko, da je nemogoče pripraviti izbor 20 najbolj odmevnih.

Le kako bi se lotil tega, če so slovenski športniki na največjih tekmovanjih (OI, SP in EP) osvojili več kot 200 medalj? Če nam je le slovenska nogometna reprezentanca pričarala vsaj pet magičnih trenutkov? Zato v nadaljevanju zapisa prinašam 20 tistih nepozabnih zgodb, ki so bile tako uspešne, odmevne in/ali zanimive, da si zaslužijo svoj odmev na filmskem platnu. Saj veste, vsaka filmska zgodba pa mora po definiciji vsebovati vsaj en vzpon in padec. Takšnih zgodb je v bilo Sloveniji res ogromno. Izbor je seveda povsem subjektiven, to so dogodki, ki so zaznamovali moje življenje. Vabim vas, da pod zapisom sami oživite tudi svoje spomine na slovenski šport.

20. Tomaž Humar - Od tod do večnosti
Plezanje je tisti šport, ki ga večina novinarjev le stežka uvršča v šport. Morda upravičeno, saj gre bolj kot tekmovanje s konkurenco boj samega s seboj. Nedvomno pa gre za tisti šport, ki ima v sebi filmski gen. Saj veste, boj v naravi, kjer je pogosto na kocki tudi življenje. Sinonim za to je bil v slovenskem prostoru Tomaž Humar. Gozdni Joža je bil dovolj skrivnosten, ker je v sebi nosil poslanstvo osvajanja gora, ki ga "navadni ljudje" vsaj običajno ne razumemo, bil je dovolj inovativen, da je prvi prepoznal moč medijev in že ob koncu prejšnega stoletja osvajanje gora prenesel na internet in enostavno - njegovo življenje je imelo ogromno filmskih elementov - videl je smrt prijatelja Janeza Jegliča, zgodbe iz zasebnega življenja, zgodovinsko osvajanje Dhaulagirija, epsko reševanje iz Nanga Parbata in nenazadnje smrt na Langtang Lirungu.

19. Rajmond Debevec - Kdor čaka, dočaka
Strelstvo vsekakor ne sodi med medijsko bolj izpostavljene športe. Prenosi na televizijske zaslone praviloma zaidejo le v času olimpijskih iger, na slovenske zaslone pa le zaradi njega - Rajmonda Debevca. Vse številne medalje, vsi naslovi in vsi svetovni rekordi na preostalih tekmovanjih nimajo skupaj v sebi toliko energije in čustev, kot jih imajo olimpijske igre. In tega se dobro zavedajo tudi sami strelci (spomnite se le na Američana Matthewa Emmonsa, ki je dvakrat zlato olimpijsko medaljo zapravil z zadnjim strelom), ki so na olimpijskih igrah mnogo bolj nervozni. Debevcu se je v Sydneyju 2000 dolgo čakanje le izplačalo in igra krogov in desetink ga je poplačala z zlato medaljo. In tistimi solzami sreče, ob katerih nihče ni ostal ravnodušen ...

18. Slovenski judo - Vsaj en nasmeh mi daj ...
Slovenija ima le malo tako uspešnih olimpijskih športov, kot je judo. A do leta 2002 ta šport na velikih tekmovanjih ni imel niti ene same medalje, danes pa je že pri številki 30! Vse se je začelo v Mariboru 2002, ko sta Petra Nareks in Raša Sraka prišli do prvih medalj na evropskem prvenstvu. In začel se je nor niz, ki mu ni videti konca. Za večino uspehov stoji trener Marjan Fabjan, okrog katerega se vrti tale športni film. Vrti se lahko okrog njegovega "težkega" karakterja, ki je najbrž marsikatero tekmovalko večkrat spravil ob živce in na rob upokojitve. Tako je enega od takih trenutkov opisala Lucija Polavder, a po osmih medaljah na velikih tekmovanjih je najbrž vesela za takega trenerja. Nikoli ne bom pozabil na njen filmski, a tako iskren nasmeh, ko je v Pekingu ob koncu boja za bron ležala na Korejki Kimovi ...

17. Andrej Hauptman - Srce parajoča zgodba
Filmsko noto v sebi nosijo vse zgodbe o pionirjih in ena od takšnih je tudi zgodba Andreja Hauptmana. Z bronom na svetovnem prvenstvu leta 2001 je začel novo obdoboje slovenskega kolesarstva. Tej medalji je bil izjemno blizu tudi leto kasneje, ko je bil četrti, leta 2004 je na olimpijskih igrah končal na petem mestu. Ustvaril je sijajno kariero, ki pa se je končala skoraj tragično - zaradi težav s srcem je moral končati kariero in nekaj časa je bil od vseh zvez in organizacij povsem pozabljen ...

16. Anže Kopitar - Nazaj v prihodnost
Zgodbo o pionirju je tudi zgodba o Anžetu Kopitarju, ki pa še zdaleč ni končana. Pred leti smo lahko le sanjali, da bi kak Slovenec v največjih ligah na svetu šel do konca in osvojil šampionski prstan. A to je v Ligi NBA že uspelo Rašu Nesteroviću, Benu Udrihu in Saši Vujačiću. A slednji so v končnicah Lige NBA igrali le manjše, obrobne vloge. Vloga vodje, šampiona pa je očitno namenjena Anžetu Kopitarju. Slovenski hokej je po številu igralcev pravi malček, anomalija, izjema, ki pa vseeno premore vrhunskega igralca, ki blesti, ki je vodja, ki se zaveda odgovornosti in ki želi do konca.

15. Matic Osovnikar - White men can't jump
Tek na 100 metrov je morda tista športna disciplina, v kateri rasne razlike najbolj pridejo do izraza. Kaj naj danes belec počne v teku na 100 metrov? Zgodba Matica Osovnikarja je ena od takšnih zgodb, je ena od takih anomalij. Bron na evropskem prvenstvu 2006 in 7. mesto na svetovnem prvenstvu 2007 (kjer je bil edini belopolti atlet) sta dva dogodka, dve izjemi, ki se ju še premalo zavedamo in cenimo. Zanimivo pa je tudi nadaljevanje zgodbe, ko je Osovnikar nerazumljivo padel v formi in vrnitev med najboljše zdaj išče v Londonu.

14. Dejan Zavec - Cinderella Man
Ameriški film v žanru športnih biografih prisega na boksarske zgodbe, zgodbe o pepelkah in takšno ima z Dejanom Zavcom seveda tudi slovenski šport. Sila težko otroštvo, pozno srečanje s športom, ki v domačem okolju nima nobene prave prihodnosti ... Danes pa je Zavec svetovni prvak, ki je svoj pas že trikrat uspešno ubranil in zgodba, ki ima še vedno upanje, upanje za boj z res najboljšimi v svoji kategoriji ...

13. Maribor - We are the champions
Svoj film bi si nedvomno zaslužil tudi nogometni klub Maribor. Elementi njegove zgodbe prav tako vsebujejo filmsko krivuljo: Prva leta je bil v senci ljubljanske Olimpije, nato je na vrsto prišla serija naslovov državnega prvaka, krona je bila nedvomno uvrstitev v Ligo prvakov, do katere je bilo takrat priti precej težje kot danes, nato številni spori, izčrpavanje kluba, finančne težave, ... do nove krivulje navzgor, ko je v klub prišel edini pravi slovenski nogometni zvezdnik v času samostojne države Zlatko Zahović, ki je uspešno izpeljal kopico (skoraj) milijonskih poslov, za katere smo prej lahko le brali v tujih medijih. In zgodba še zdaleč ni končana ...

12. Jure Robič - Maratonci tečejo zadnji krog
Žal pa je končana zgodba Jureta Robiča. Eden najboljših ultramaratonskih kolesarjev do zdaj je petkrat dobil eno najtežjih športnih prireditev sploh - Dirko čez Ameriko. Težko si je predstavljati, kako človek lahko osem dni zapored nepretrgom kolesari. Kaj ob tem peklu doživlja? Halucinira? Se zaveda okolice? In zakaj se potem spet vrne na ta pekel, čeprav si je zabičal, da je bilo letos res zadnjič? Pet nepozabnih zmag, nepozaben boj z Wyssom in odstop tik pred ciljem ter nesrečna smrt na treningu pred "domačimi vrati" so poudarki te slovenske zgodbe (v kateri seveda ne sme manjkati samospraševanje: "Zakaj smo Slovenci nagnjeni k ekstremnim športom?").

11. Jure Košir - Pet minut, ko so vsi padli za Slovenijo
Eden najbolj popularnih slovenskih športnikov, ki je imel v svoji karieri veliko vzponov in padcev, po katerih se je večinoma uspešno vrnil. Športna pot Jureta Koširja je bila res filmska - tri zmage v svetovnem pokalu na najbolj elitnih prizoriščih (Kitzbühel, Kranjska Gora in Madonna di Campiglio), ob Tini Maze edini alpski smučar, ki je sezono končal skupno na tretjem mestu, športnik s karizmo in tisti športnik, ki je ob nespornem talentu tudi z obilico sreče prišel do olimpijske medalje. Le spomnite se tistih filmskih trenutkov v Lillehammerju 1994, ko so na drugi slalomski vožnji favoriti kar padali kot po tekočem traku in Koširju pomagali do uspeha kariere.

10. Moška košarkarska reprezentanca - Še vedno verjamemo v te sanje
Tista slovenska zgodba, ki se vsako leto začne z optimizmom, vsako drugo leto se po številnih navdušujočih zmagah prelevi v evforijo, konča pa vedno z žalostjo. V celoti ponavljam zapis izpred leta dni: Zgodovina slovenske članske reprezentančne košarke je eno samo čakanje na uresničitev sanj. Kolikokrat je bil za uresničitev le-teh potreben en sam koš! Spomite se že kvalifikacijh za prej omenjene olimpijske igre v Barceloni 1992, ko je Slovenija v odločilni tekmi proti Skupnosti neodvisnih držav izgubila z 82:84, žoga pa je po trojki Jureta Zdovca nesrečno skočila iz mrežice! Se spomnite EP-ja 1997 in 1999 ter za točko visoka poraza proti Izraelu? Na EP-ju 2001 zmaga nad gostitelji turnirja in poznejšimi dobitniki srebra Turki, a poraz proti Latviji je pomenil konec tekmovanja. Pa EP 2003, ko so bili v repasažu za četrtfinale za samo dve točki spet boljši Izraelci. EP 2005 - v predtekmovanju tri suverene zmage (tudi proti kasnejšim prvakom Grkom), nato v četrtfinalu presenetljiv poraz proti Nemčiji. EP 2007 - četrtfinalni poraz proti Grčiji (še dve minuti do konca je prednost znašala kar 12 točk). EP 2009 - prvi polfinale - a v boju za medaljo spet dva tesna poraza (v polfinalu po podaljšku proti Srbiji, v boju za bron pa za točko proti Grčiji).

9. Slovenska hokejska reprezentanca - Risi, ki znajo trgati
Gradiva o slovenskem hokeju je dovolj za trilogijo. En del bi se lahko ukvarjal zgolj z infrastukturo, drugi o številnih zapletih in nenavadnih zgodbah iz državnega prvenstva (številni tuji hokejisti, ki so nelegalno igrali za edina prava kluba, zapiranje jeseniških igralcev v klubske prostore, pretep trenerja Mika Posme ...), tretji pa o fantastičnih uspehih slovenske reprezentance, ki premore le malo več kot 100 profesionalnih igralcev. Zgodba, ki je imela svoj nesporni vrhunec v Ljubljani leta 2001, ko so risi proti Estoniji lovili ducat golov, končali pa pri magični 16-ici ...

8. Primož Kozmus - V boju z mlini na veter
Čeprav je Primož Kozmus še daleč od upokojitve, pa je nanizal toliko nenavadnih zgodb, kot le malokdo. Njegovi uspehi so zgodovinski in za slovenski šport težko ponovljivi - prvo atletsko zlato na olimpijskih igrah, prvo atletsko zlato na svetovnih prvenstvih. Kozmus je nase opozoril tudi po alternativnih metodah treninga, kjer je marsikaj premikal z bioenergijo, vizualizacijo in še marsičem. A največ prahu je dvignil s svojim bojem za športne rente in nepričakovo upokojitvijo, ki je bila ovita v tančice skrivnosti. A njegove zgodbe še vedno ni konec, presenetil je z vrnitvijo, ki je bila povezana tudi s političnim priokusom.

7. Olimpija - Green team goes to Rim
Za prvo pravo klubsko evforijo v Sloveniji so poskrbeli košarkarji Olimpije, ki so se leta 1997 po fantastični zgodbi in neverjetnih zmagah prebili na zaključni turnir v Rim, kjer so osvojili tretje mesto. Po Ljubljani je odmevalo "Green team goes to Rim", vrste za prodajo kart so se vile skoraj do glavne ceste ... A tudi ta zgodba je imela črno finančno nadaljevanje, za katerega je še pred letom dni kazalo, da bo Olimpija propadla. A ni in lani je v Stožicah spisala spet neverjetne zmage in spomnila na tisto nepozabno sezono, ko so bile sanje dovoljene ...

6. Celje Pivovarna Laško - Ko pade tudi Barcelona
Mnogo let so sanjali tudi rokometaši Celja Pivovarne Laško - osvojiti Ligo prvakov. A kaj ko so skoraj vsako leto v polfinalu naleteli na Barcelono, ki je imela morda najboljšo rokometno ekipo vseh časov. Celjani so nanizali kar šest neuspešnih polfinalov, a njihove sanje niso ostale neuslišane. Leta 2004 so šli do konca, na tej poti pa so imeli vsaj en filmski moment - osmina finala, ko so na prvi tekmi proti Ademarju izgubili za 13 zadetkov, nato pa razliko v magični otvoritvi Zlatoroga izničili ...

5. Tina Maze - Ljubljenka navijaških src
Zgodba o športnici, ki s svojimi številnimi uspehi navdušuje vso slovensko javnost. Njen talent je nesporen, saj ima kar 11 zmag za svetovni pokal in to kar v štirih različnih disciplinah. Na velikih tekmovanjih je v dveh sezonah osvojila pet medalj, kot je toliko kot preostalo slovensko alpsko smučanje v zadnjih 20 letih skupaj. A zgodba o Tini Maze je tudi zgodba o njenem karakterju in večnem kljubovanju, ko lahko večino funkcionarjev in novinarjev spravi ob živce ... A ne pozabimo, pravi šampioni so bili vedno nekaj posebnega.

4. Jolanda Čeplak - Tisti komolec in tisti svetovni rekord
Tako kot je bila nekaj posebnega zgodba o Jolandi Čeplak. Kako navdušeno smo brali o meteorskem vzponu te atletinje?! Naslovi so kar deževali, na Dunaju 2002 je celo postavila svetovni dvoranski rekord v teku na 800 metrov. Pa njeni komolci z Mario Mutolo. Pa njena pot v Atenah 2004, ko se je v zadnjih metrih povsem iz ozadja le prebila do olimpijske medalje? In seveda zgodba o dopingu, ki je (vsaj na videz) presenetila vse - tako samo športnico kot slovensko javnost, ki ni vedela, kako naj se odzove - je šlo za tehnično napako pri odvzemu vzorca ali goljufijo atletinje? Včasih je težko sprejeti dejstvo, da so črne zgodbe del vsakega športa, tudi slovenskega ...

3. Primož Peterka - "Vleci, Primož, vleci, vleci ... Jaaaaaaa!"
Zgodba o Primožu Peterki je tako filmska, da ni nič nenavadnega, da je v teh dneh nastal že tretji film o tem legendarnem športniku. Njegove uspehe dobro poznate - kariero je začel z dvema velikima kristalnima globusoma in zmago na novoletni turneji. To so bili trenutki, ko je slovenski šport dobil prvega pravega serijskega zmagovalca, ki najbrž še sam ni vedel in razumel, kako lahko je zmagovati. A trenutke, ko so se nanj lepili vsi mediji in sponzorji, so se hitro umaknili zgodbam o njegovem motociklu, karakterju in še marsičem. Tako hitro kot je priletel na oder, je ostal sam. Nekajkrat se je še na kratko vrnil, a nikoli ni več zasijal v polnem sijaju. A slovenskemu športu je zapustil vse in še več, pričaral je nekaj najbolj neverjetnih trenutkov, ki so dva pravljična vrhunca doživeli prav v Planici ...

2. Petra Majdič - A si ti tud noter padel?
Brez dvoma zgodba, ki si zasluži film. Od začetkov, ko se je Petra Majdič začela ukvarjati s športom, ki v Sloveniji ni imel prave tradicije in zaledja, ko so ji vsi svetovali naj preneha s tem športom, do prvega preboja v svetovni pokal, prve zmage, prvih olimpijskih solz razočaranja, do serijskih zmag v šprintu in treh malih kristalnih globusov. A prav vse se lahko skrije pred tisto olimpijsko zgodbo iz Vancouvra, pred tisto globoko luknjo in tistim neponovljivim vstajanjem in diamantnim bronom.

1. Slovenska nogometna reprezentanca - Ima vsaka pravljica svojo Šmarno goro?
Alpsko smučanje je bil v času Jugoslavije nedvomno dolga leta paradni šport slovenskega športa in ta miselnost je ostala tudi ob prelomu države. S tem seveda ni nič narobe, narobe je le to, da je bil to ponavadi glavni izgovor ob slovenskem nogometnem udejstvovanju. Kdo bi si mislim, da bo prišlo do preobrata. Še 10. novembra 1996 je slovenska nogometna reprezentanca v Ljubljani izgubila proti BiH-u (1:2), navijači so navijali za goste ... Tri leta in tri dni kasneje se je začela neponovljiva pravljica, s čudežnimi zadetki (Mile Ačimović, Milan Osterc), nepozabnima zmagama nad Ukrajino in Romunijo, legendarnimi prvimi odzivi Srečka Katanca v Kijevu, kjer je na zasneženem stadionu zaželel srečen božič, z epskima nočnima sprejemoma na brniškem letališču. To so bili trenutki, ko je slovenski šport postal ŠPORT z velikimi črkami. A zgodba je seveda dobila tudi svoj konec, saj veste s famozno Šmarno goro. Trenutek, ki je treščil kot komet med vse nas in nas opomnil, da je Slovenec bitje s čudnim karakterjem (le poglejte nenehne politične zdrahe, ki nas vedno želijo razbiti v dva tabora). A na srečo, na srečo, se je taisti nogometni Slovenec znal dvigniti na noge in spet začel nizati številne nepozabne zgodbe ...