V 57-letni zgodovini svetovnega prvenstva najbolj elitnega bencinskega športa je med dirkami umrlo 24 dirkačev. Ti so zaradi slabe varnosti in slabše grajenih vozil za posledicami nesreč umirali predvsem v začetku tekmovanja. V zadnjih 25 letih sta tako umrla "le" dva dirkača. Podrobneje bomo predstavili pet nesreč, ki so se zapisale v zgodovino formule 1.

1. Niki Lauda (Nürburgring, 1. avgust 1976)
Dirka je potekala na prvotnem dirkališču v Nürburgringu, kjer je bil krog dolg kar 22,8 kilometra. Zaradi serije izjemno težkih in nevarnih ovinkov, ki jih večinoma spremlja le gozd, je dirkališče dobilo ime "zeleni pekel." Avstrijec Niki Lauda je v Nemčijo prišel kot svetovni prvak in vodilni v svetovnem prvenstvu. Na začetku dirke je deževalo, ob koncu prvega kroga pa je večina dirkačev zavila v bokse po suhe gume. Pri tem je Lauda izgubil veliko časa.

V drugem krogu je voznik Ferrarija v zavoju Bergwerk nenadoma izgubil nadzor nad vozilom in trčil v steno. Vozilo je zajel požar in odbilo se je nazaj na stezo. V Laudo sta nato zadela Harald Ertl in Brend Lunger, ki sta skupaj z Guyjem Edwardsom (ki je obšel Laudo) nesrečnika potegnila iz vozila. Laudo so s hudimi opeklinami odpeljali v bolnišnico, kjer se je nekaj dni bojeval za življenje.

Avstrijec je nato izpustil le dve dirki in se do konca sezone krčevito boril za naslov svetovnega prvaka, ki ga je ob koncu le za točko izgubil proti Britancu Jamesu Huntu, ki je sicer dobil dirko v Nürburgringu. Lauda je kariero končal s tremi naslovi svetovnega prvaka (1975, 1977 in 1984).

2. Gilles Villeneuve (Zolder, 8. maj 1982)
Čeprav Gilles Villeneuve nikoli ni osvojil naslova svetovnega prvaka, je bil eden najbolj priljubljenih voznikov v zgodovini formule 1. V svoji kratki karieri v formuli 1 je šestkrat zmagal, naslovu pa je bil najbliže leta 1979, ko je zaostal le za sovoznikom v Ferrariju, Jodyjem Scheckterjem.

Kanadčan je umrl na veliki nagradi Belgije. Na kvalifikacijah je zaostajal le za Francozom Didierom Pironijem. Ob koncu kvalifikacij je poskusil doseči najboljši čas z obrabljenimi gumami. Pri hitrem poskusu je naletel na Jochena Massa, ki pa je s hitrim krogom že končal. Villeneuve se je s prednjo levo pnevmatiko dotaknil desne gume na Nemčevem vozilu, kar je povzročilo, da je Ferrari dvignilo. Sledil je en najbolj šokantnih prevračanj vozila - Villeneuva iztrelilo iz vozila, pri čemer je utrpel zlom vratu. Gilles Villeneuve je umrl istega dne v bližnji bolnišnici.

3. Gerhard Berger (Imola, 23. april 1989)
Tudi tretja nesreča, ki jo omenjamo, se je pripetila vozniku Ferrarija. Gerhard Berger jo je utrpel v četrtem krogu dirke za veliko nagrado San Marina v Imoli. Avstrijec je v zavoju Tamburello izgubil nadzor nad vozilom in se brez zaviranja zaletel v varnostne gume, kjer je njegovo vozilo zagorelo. Ob hitrem posredovanju so Bergerja potegnili iz vozila, Avstrijec je utrpel le nekaj odrgnin.

Leto 1989 je bilo za Bergerja prava polomija, saj je brez uvrstitve ostal na prvih 11 dirkah sezone. Proti koncu sezone je sicer zmagal na Portugalskem in bil še dvakrat drugi, a sezono je končal že z dvema zaporednima odstopoma.

4. Ayrton Senna (Imola, 1. maj 1994)
Prva asocicija na smrtne nesreče v formuli 1 je gotovo Brazilec Ayrton Senna, ki velja za enega najboljših voznikov v formuli 1. Svojega imena si ni ustvaril le s številnimi zmagami in izjemnimi predstavami v kvalifikacijah, temveč s svojo strastjo in predanostjo športu ter svojo dejavnostjo v humanitarnih dejavnostih.

Trikratni svetovni prvak je svoje življenje končal v 7. krogu VN San Marina. Malo pred nesrečo je stezo zapustil varnostni avto, ki je krožil zaradi nesreče Pedra Lamyja in JJ Lehta. Voznik Williamsa je v zavoju Tamburello izgubil nadzor nad vozilom. Ko je zapustil stezo, je drvel s hitrostjo 310 kilometrov na uro, ob trku z betonskim zidom pa z 218 kilometri na uro. Za Senno ni bil usoden trk z zidom, temveč ga je v glavo zadela odbita obesa, na kateri je bila pnevmatika z lastnega vozila.

Zanimivo, da je v istem ovinku pet let prej nesrečo preživel Berger, ki je bil eden najboljših prijateljev Senne. Berger je v 16. krogu odstopil, ker je (kot je dejal sam), vedel, da je s prijateljem nekaj zelo narobe. Konec tedna v Imoli 1994 je bil eden najbolj črnih sploh, saj je le dan prej umrl Avstrijec Roland Ratzenberger, na petkovih kvalifikacijah pa je hudo nesrečo preživel Rubens Barrichello.

5. Najbolj nor štart dirke (SPA-Francorchamps, 30. avgust 1998)
Gre za najbolj nor štart v zgodovini formule 1, ki pa se je na srečo končal le z zbito pločevino. Dirka se je začela v dežju brez varnostnega avtomobila, kot je v Belgiji navada ob podobnem vremenu. Vse se je začelo le nekaj sekund po štartu, ko je zavrtelo Davida Coultharda, dirkači za njim so panično zavirali, kar je sledilo, pa je bilo pravo verižno trčenje, v katero je bilo vpleteno kar 16 vozil. Ponoven štart dirke je bil šele čez dobro uro.

Za še eno odmevno trčenje sta v 25. krogu poskrbela David Coulthard in Michael Schumacher. Nemec v Ferrariju je Škota prehiteval za krog, ko sta nenadoma trčila. Schumacher je Coultharda obtožil, da je namenoma nenadoma zavrl in povzročil trk, saj naj bi s tem pomagal sovozniku v McLarnu Mikki Häkkinenu do naslova svetovnega prvaka. Finec je odstopil pri ponovljenem štartu, ko je trčil prav s Schumacherhem. Ob koncu sezone je Häkkinen zbral 14 točk več kot Schumacher in osvojil prvega od dveh naslovov.

Slavko Jerič