"Kakšna oseba sploh lahko praznuje smrt? Neverjetno, kako lahko ljudje SOVRAŽIJO človeka, ki ga nikoli niso slišali govoriti. Slišali smo le eno plat zgodbe," je na Twitterju 2. maja 2011, ko je odjeknila novica o smrti Osame bin Ladna, zapisal igralec ameriškega nogometa Rashard Mendenhall in v naslednjem tvitu razkril svoje dvome o terorističnih napadih na New York leta 2001.

Teorija zarote je bolj ali manj ujezila njegove zveste navijače, prav tako je veliko prahu dvignila v medijih. Končni izid obeh zapisov na Twitterju? Prekinitev bogate pogodbe s pokroviteljem Champion in veliko gneva s strani svojih rojakov.
Več kot pol milijarde v šestih letih
To je le en izmed mnogih primerov, ko se športnik s spornim zapisom na Twitterju znajde v neprijetnem položaju. Twitter je postal izredno priljubljeno sredstvo za spletno komuniciranje, leta 2006 ga je ustanovil Jack Dorsey, šest let pozneje ga je uporabljalo že več kot pol milijarde uporabnikov. Zato sploh nepreseneča to, da je prodrl tudi v športno sfero, kar pa poleg številnih koristi prinaša tudi veliko škode - predvsem za športnike same, njihove kariere in življenje.
Culliverjev tvit o homoseksualcih buril duhove
Prav zaradi neprimernosti zapisa na Twitterju se je marsikateri profesionalni športnik znašel v nemilosti svojih nadrejenih in medijev. V tem letu je bil precej odmeven tvit Chrisa Culliverja, obrambnega igralca San Francisco 49ersov, ki je tik pred letošnjim Super Bowlom zapisal, da v ekipi nima homoseksualnega soigralca in da v franšizi homoseksualci niso zaželeni. Prav tako je prepričan, da mora homoseksualec v Ligi NFL glede svoje spolne usmerjenosti molčati vso kariero in vsaj še deset let po njej. Njegova stališča so, jasno, razburila javnost, v zadrego je spravil svoje nadrejene, ki so v sporočilu za javnost nemudoma zapisali, da podpirajo LGBT-skupnost, na koncu se je moral igralec še javno opravičiti in prek projekta 'Trevor' pomagati - homoseksualcem.
Po žaljivih tvitih sledi "kesanje"
V Evropi so se neprimerni tviti v središču pozornosti pojavili predvsem med lanskimi olimpijskimi igrami v Londonu, kjer je Twitter pripomogel k uničenju olimpijskih sanj dveh športnikov. Švicarski nogometaš Michel Morganella je po porazu proti Južni Koreji na Twitterju zapisal, da bi se moral nasprotnik cvreti v peklu, hkrati je Korejce označil za 'skupino mongoloidov'. Nekaj dni pred tem se je grška atletinja Paraskevi Papahristu, sicer skrajna desničarka, ponorčevala iz afriških priseljencev v Londonu. Oba športnika sta kršila etični kodeks Mednarodnega olimpijskega komiteja in sta morala igre tudi zapustiti. Oba sta se po kazni za svoja zapisa sicer opravičila, a škode ni bilo več mogoče popraviti.
Villanueva tvital kar med tekmo
Košarkar Charlie Villanueva je leta 2009 tvital kar med tekmo z Boston Celticsi. Newyorčan, ki je tedaj branil barve Milwaukee Bucks, je med odmorom po govoru svojega trenerja Scotta Skilesa vklopil mobilni telefon in na Twitterju objavil dogajanje v slačilnici ter trenerjeve besede. Zaradi tvita ga je doletela denarna kazen, predramil pa je tudi vodstvo Lige NBA, ki je prepovedalo tvitanje košarkarjev med tekmami. Pozneje so prepoved razširili na časovno obdobje ene ure pred tekmo in po njej, s čimer so poskrbeli, da športniki ne objavljajo zapisov z 'vročo glavo'. Tovrstna pravila so se uveljavila še v drugih ligah onkraj Atlantika.
Na fotografiji pomotoma vrečka z marihuano
Veliko napako si je privoščil tudi nekdanji košarkar Miamija in zdajšnji soigralec Gorana Dragića pri Phoenix Sunsih, Michael Beasley. Ta je na Twitterju objavil fotografijo novega tatuja, ki si ga je omislil na hrbtu, a so na njegovo žalost uporabniki na fotografiji opazili tudi vrečko z zelenkasto vsebino, ki se je pozneje izkazala za marihuano. Beasley je tedaj postal tarča posmeha, prav zaradi tega je zaprl svoj profil in se pozneje celo prijavil na center za zdravljenje zasvojenosti z mamili.

Vedno isti izgovor: "Vdrli so mi v račun!"
Zanimivo je, da se večina športnikov, ki na Twitterju objavi neprimerno vsebino, oddalji od zapisa, zatrjuje, da ga ni napisala sama, pogosto je mogoče slišati izgovor: "Vdrli so mi v račun!" Seveda je to povsem mogoče, saj lahko nepridiprav prek ukradenega pametnega telefona dostopa do vseh socialnih omrežij, pa vendar se to športnikom dogaja nekoliko prepogosto. Še eden izmed takšnih je najboljši ostrostrelec v zgodovini Lige NBA, Ray Allen. Marca 2010 se je na njegovem profilu pojavil zelo ekspliciten zapis seksualne narave. Allen je takoj zatem objavil opravičilo in obrazložil, da so mu vdrli v račun, hkrati je spremenil tudi uporabniško ime. Toda mnoge ta izgovor ni prepričal - marsikdo meni, da je Allen želel opolzko sporočilo poslati svoji ženi ali kakšni drugi ženski in je po nesreči, namesto zasebnega SMS-a, zapis objavil na Twitterju, kjer mu danes sledil nekaj več kot 166 tisoč ljudi.
V slovenski športni sferi precej bolj mirno
Slovenski športniki so precej bolj umirjeni od ameriških kolegov. Žaljivih oziroma neprimernih tvitov pravzaprav ne objavljajo, vsake toliko časa morda dvignejo malce prahu le s svojo neposrednostjo ali pa zapisom o tekočih zadevah. Tako je slovenska javnost vselej rada prebirala tvite Tine Maze, ko so se pojavila nesoglasja s Smučarsko zvezo Slovenije, nekaj prahu je z neposrednostjo dvignil tudi kapetan slovenske košarkarske reprezantance Jaka Lakovič, ki je 14. januarja 2012 na Twitterju zapisal svoje mnenje o takratnem političnem stanju na sončni strani Alp: "Vsi vemo, kako ostro se mediji odzovejo na neigranje košarkarja za državno reprezentanco! Kje so zdaj vsi ti pogumni mediji in ostri odzivi na poteze naših državnih poslancev? Strah je k****, pravijo! Nekaterim prvakom strank je treba vzet slovenski potni list... #zaVirantje". Večina se je z njegovim zapisom strinjala, marsikomu pa se je odlični košarkar zameril.

Zapis o Polavderjevi ujezil tviteraše
Še najbolj je v slovenski tvitosferi na športno tematiko odmeval zapis Delovega kolumnista Marka Crnkoviča, ki je 31. julija lani, potem ko je Urška Žolnir postala olimpijska prvakinja, objavil zapis o Luciji Polavder in s tem razburil ogromno tviterašev ter blogerjev. Crnkovič je pozneje zapisal, da je bil le ciničen in da se rad poheca, kar pa naj bi bilo v Sloveniji včasih prepovedano.

Košir na Twitterju želi več nekdanjih športnikov
Kaj požene športnika na Twitter in kaj mu to socialno omrežje sploh lahko ponudi? Katere so bistvene prednosti in slabosti Twitterja? O tem smo se pogovarjali z nekdanjim slovenskim alpskim smučarjem Juretom Koširjem, ki se je Twitterju pridružil na začetku lanskega leta. Mojstrančan, ki je v sredo praznoval 41. rojstni dan, je velik ljubitelj ameriških športov, zato tudi dobro pozna tamkajšnjo športno tvitosfero. Kako gleda na Twitter in ali obžaluje, da tega socialnega omrežja ni bilo v času, ko je tekmoval tudi sam? Vabljeni k branju spodnjega intervjuja.

Kdaj ste prvič slišali za Twitter?
Prvič sem za Twitter slišal v povezavi s športom. Ameriški šport spremljam zelo podrobno, videl sem objave ter twitter-račune športnikov in potem sem šel raziskovati. To, da so vsi na Twitterju, je v Ameriki že kar ustaljena praksa.
Ste imeli na začetku kakšne težave z uporabo, ste razumeli, kako vsa stvar deluje?
Ja. Na splet sem šel prebrati zakonitosti Twitterja. Sicer pa sem se včasih teh družabnih omrežij kar malo izogibal. Enostavno nisem imel časa, morda so temu botrovale tudi neizkušnje. Toda zdaj sem že kar nekaj časa aktiven tudi na tem področju.

Mogoče veste, kdaj ste si na Twitterju odprli račun?
V bistvu me je vaš novinarski kolega in moj prijatelj Rok Grilec prepričal, da moram nujno na Twitter. To je bilo enkrat na začetku lanskega leta.
Ogromno športnikov se je odločilo, da si bo na Twitterju odprlo račun, prek katerega sporočajo praktično vse o svojem življenju. Kje po vašem mnenju tiči razlog za takšno odločitev?
Twitter je orodje, ki ti daje možnost, da poveš svoje mnenje. Za športnika se mi zdi zelo pomembno, da svoje mnenje deli s svojimi oboževalci, pa naj bo dejaven ali pa nedejaven. Super je, da izrazi svoja občutja in da predstavi stvari takšne, kot so, kajti v medijih so včasih stvari še vedno napačno interpretirane. Prek Twitterja lahko torej posameznik popravi vso zadevo.

Včasih si lahko o športniku kaj izvedel le v časopisih, prek radia in televizije, zdaj pa o športnikih izveš kar neposredno od njih.
Ja, tudi pomen tiskovnih konferenc in raznih izjav za medije je izgubil pomen oziroma veljavo. Zanimivo je, da nekateri po tekmi ali nastopu že takoj tvitnejo - in tu se morda poraja vprašanje, zakaj čakati na uradno izjavo, če je športnik že vse povedal zelo pristno. Primerov je ogromno. Recimo: ravno zdaj je zvezdnik Clevelanda (Cleveland Cavaliers, moštvo košarkarske Lige NBA, op. a.) Kyrie Irving, ki je bil po tekmi, ki so jo izgubili, zelo potrt, odvihral v slačilnico in se ni udeležil dogodka z navijači, na katerem bi, ker je bila to zadnja tekma sezone, delil majice in podobno. Pozneje je vse pojasnil na Twitterju.
Pa se vam zdi pametno, da si športniki odpirajo račune na Twitterju, kjer so velikokrat izpostavljeni tudi ostrim kritikam, ki jih morda ne bi želeli prebrati?
Tako bom rekel: na Twitterju se točno vidi, kdo je iskren in kdo sam ureja svoj račun. Pristni so zgolj tisti, ki to počnejo sami. So primeri, kot je recimo Wayne Rooney, ki je na Twitterju vrhunski. Prepričan sem, da je prav zaradi tega dobil ogromno oboževalcev, saj na zelo šaljiv način komentira veliko dogodkov, ne le športne. Spet drugi imajo kakšne druge osebe ali ekipe, ki jim urejajo vse te stvari - in takšnim po navadi ne sledim.

Kaj pa, ko športnik zapiše kaj neprimernega? V zadnjem času je ogromno takšnih primerov, predvsem v Ameriki.
Tudi to je znak iskrenosti. Včasih ga polomiš, kakšno 'blekneš'. Tudi meni se je že zgodilo, da kdaj kaj napačnega napišem. Vseeno se mi zdi, da na tak način tisti, ki ti sledijo, začutijo, da si iskren in da si, tako kot vsi, krvav pod kožo. Ravno zaradi tega je Twitter zanimiv.
Ko športnik objavi neprimeren tvit oziroma napiše nekaj, kar dvigne veliko prahu, po navadi takoj sledi zgodba, da so mu vdrli v račun. Zanimivo, da se to športnikom pogosto dogaja. Verjamete temu?
To je 'lame excuse' (prev. 'beden izgovor'). Treba je stati za tistim, kar napišeš. Če prek družabnih omrežij pokažeš nek pravi jaz, potem domnevam, da nekaj navijačev izgubiš, lahko jih pa tudi veliko pridobiš. Toda bistveno je, da te vsi spoznajo takšnega, kot si. Vseeno pa se morajo ljudje, ne le športniki, držati tistih zadev, ki jih poznajo oziroma jih lahko komentirajo. Kajti včasih se smešno sliši, če komentiraš neke zadeve, ki jih niti ne poznaš. V redu, vsak ima pravico, da komentira karkoli, vendar pa včasih vse skupaj ne izpade najbolj simpatično.
V ZDA so športnikom že prepovedali tvitati med tekmo, prav tako ne smejo tvitati niti slabo uro pred tekmo in po njej. Se vam zdi to zadosten ukrep ali bi morali storiti še kaj?
Vsako moštvo v Ameriki ve, zakaj je bilo to pravilo sprejeto. Prav tako ima vsako moštvo svojo politiko, kako komunicirati z javnostjo. Pri nas je vse to še dokaj v povojih, tam pa točno vedo, kaj počnejo. Vsa ta služba za odnose z javnostjo je tam precej drugačno zastavljena, kot pri nas.
Vi ste zdaj, recimo, lastnik nekega moštva. Vaš igralec neprestano 'visi' na Twitterju. Kaj bi mu rekli?
Če dela škodo organizaciji, potem se je dejansko treba pogovoriti. Mogoče je to tudi znak, zakaj je nezadovoljen, tako da lahko to vse skupaj pomaga pri reševanju težav znotraj moštva. Lahko pa je kdaj resnično škodljivo, predvsem, če so tematike politične oziroma tematike, ki niso vezane na šport ali pa, če je igralec pretirano kritičen do svojih soigralcev in s tem radzira harmonijo v moštvu.
Bi rekli, da slovenski športniki tvitajo preveč ali premalo?
Mislim, da bi lahko še več. Twitter jim resnično omogoča brezplačno komunikacijo s svojimi navijači. Vprašanje je, seveda, kdo si sploh želi ustvariti veliko skupnost svojih sledilcev. Super je, recimo, Goran Dragić, ki objavlja redno, zares odličen je tudi Boštjan Nachbar, tudi Anže Kopitar, a od njega bi morda želel še nekoliko več - predvsem tviti o občutjih med tekmo, morda kakšen sladkorček. Saj pravim, vsak mora najprej pri sebi razčistiti, ali se želi s tem ukvarjati. Jaz na Twitter gledam kot na zapis svojega življenja, kot časovnico. Lahko pogledaš, kako si se v določenem trenutku počutil. Žal mi je, da tega ni bilo, ko smo tekmovali mi. Po eni strani mi je žal, ker bi lahko s svojimi privrženci komuniciral na boljši način, tudi s tistimi, ki niso moji privrženci, da bi jim lahko kaj razjasnil ob določenih trenutkih svoje kariere. Po drugi strani mi je pa v redu, da ni bilo računalnikov in pametnih telefonov, ker je bilo potem več prostega časa in tudi več družabnosti.
Pa mislite, da bi se takrat Twitter prijel pri športnikih? Menite, da bi Thomas Stangassinger, Thomas Sykora ali pa Alberto Tomba že takoj komunicirali prek njega?
Ja. Konec koncev so zdaj enaki ljudje. Prepričan sem, da so profili teh športnikov dokaj podobni. Moderna doba je sicer malo spremenila zadeve, ampak res ne vem, zakaj bi se ljudje tako korenito spremenili.
Moram priznat, da na Twitterju kakšnih sovražnih sporočil slovenskih športnikov nisem zasledil. Bilo je sicer nekaj takih, ki so dvignili malce prahu, a precej ostrejši so tviti, ki so posredno ali neposredno namenjeni prav njim. Še najbolj, denimo, izstopa tvit Marka Crnkoviča o Luciji Polavder.
Tisti tvit je bil res neposrečen, a mislim, da je bil z njim dosežen namen. Definitivno je bilo vse skupaj neprimerno. Ni bilo treba punco, ki je vrhunska športnica, na tak način ožigosat. Je pa res, da tudi jaz kdaj pogrešam bolj izrazita oziroma jasna mnenja športnikov o določeni temi - in s tem ne mislim raznih žaljivih sporočil ali kaj podobnega, saj lahko vedno svoje mnenje izraziš na kulturen način.
Pričakujete, da bodo tudi slovenski športniki na Twitterju postali neke vrste velike medijske osebnosti oziroma da bodo sivino pretrgali s tviti, ki bodo dvigali veliko prahu - morda tudi z neprimernimi ali žaljivimi vsebinami?
Prav gotovo. Tega bo vedno več. Tudi, če se pogleda število sledilcev, jih imata Anže Kopitar in Tina Maze ogromno - sploh, če se gleda 'per capita'. Treba je vedeti, da imata ona dva kar precejšnje število tujih sledilcev. Prepričan sem, da se bo v prihodnosti tudi kaj takega zapisalo, kar bo pozneje odmevalo v medijih.
Na Twitterju imate več tisoč sledilcev. Vas preseneča, da jih imate toliko?
V bistvu me preseneča. Zdaj jih je že skoraj štiri tisoč, kar je po mojem mnenju največ med neaktivnimi športniki. Ravno zadnjič sem gledal 'top 10' zapis slovenskih športnikov. Prvih deset je aktivnih, potem sem pa kot penzionist na seznamu že nekako jaz. Sem vesel in hvaležen vsem, ki mi sledijo. To je nek dokaz, da jih kljub vsemu še vedno zanima, kaj počnem. Prek Twitterja poskušam predstavljati, kaj počnem in kje sem - tudi prek fotografije, saj čez zimo dosti potujem. To je nek zapis zame in za vse tiste, ki jih zanima, kaj počnem.
Ste na Twitterju sklenili kakšna nova prijateljstva?
Tudi. Vsekakor imam kontakt z ljudmi, s katerimi dolgo časa nisem imel stika. Facebook je podoben, a tam nisem tako aktiven. Tam imam sicer 'fanpage', kamor se objavljajo moji zapisi s Twitterja. Moram reči, da mi je Twitter bolj simpatičen. Zdi se mi, da se na njem bolje znajdem, je bolj neposreden. Sporočila so krajša in je tudi bolj odziven.
Koga od tujih športnikov bi si še želeli videti na Twitterju?
Dobro vprašanje. Sem velik pristaš ameriških športov, zato sem bil zelo navdušen, ko je na Twitter prišel Phil Jackson (legendarni trener Los Angeles Lakers in najboljši trener v zgodovini Lige NBA, op. a.). Je zelo zanimiv, o njem sem tudi prebral že nekaj knjig. Charles Barkley je vsekakor človek, ki bi moral začeti tvitati!
Pa od slovenskih športnikov?
Zanimivo bi bilo na Twitterju spremljati starejše športnike. Nekako nisem zasledil nobenega. Marka Miliča moram spraviti na Twitter, kajti on je zagotovo oseba, ki ima veliko za povedati na zabaven način. Srečko Katanec bi bil definitivno enkraten. (smeh)
Morda Branko Oblak?
Morda. Vseeno sem bolj za Srečka Katanca kot za Branka Oblaka. Branko bi bil najbrž zanimiv zaradi neposrednosti, a včasih so njegove izjave preveč negativistične. Načeloma nisem privrženec tega. Moral bi dobro razmisliti, koga bi najbolj želel spremljati na Twitterju. Prav gotovo jih je veliko. Več jih bo, bolje bo - in večja bo žurka.