saj sem le jaz manjši od njega."

Tako se dolgoletni direktor teniškega turnirja v Umagu Slavko Rasberger šali na račun svoje nizke rasti, ki pa je bila morda prednost pri privabljanju pomembnih gostov. "Leta 1990 je prišel (zdaj že pokojni) Fred Perry, leta 1998 je bil med gosti Julio Iglesias. Franjo Tuđman je bil trikrat na tribunah, celo desetletje je turnir obiskoval Stipe Mesić, leta 2001 sta mu družbo v finalu delala Milan Kučan in še predsednik Kazahstana. Mislim, da je to edini turnir na svetu, na katerem so finalni dvoboj spremljali trije predsedniki držav. Ko je bil premier, nas je obiskal Janez Janša, pri nas pa so bili tudi številni športni asi, recimo Bojan Križaj, Brane Oblak, Ivo Daneu, Dražen Petrović in Janica Kostelić."

Za prihod Nadala je bil zaslužen Carlos Moya
Morda je bila tudi majhnost istrskega turističnega mesteca prednost, da je dobil organizacijo ATP-turnirja, o čemer Slovenci za zdaj lahko le sanjamo. "Januarja leta 1990 so v New Yorku odločali o štirih novih turnirjih. Bilo je 36 prošenj in le štiri mesta so uspela: Estoril, Moskva, Peking in Umag. Uspelo mi je z le nekoliko lobiranja in sreče, ki sem jo imel tudi pri podeljevanju posebnih povabil. Spomnim se, kako me je poklical Carlos Moya in me prosil, naj dam 'wild card' Rafaelu Nadalu. Takrat sem prvič slišal zanj. Ko sem spomladi gledal polfinale Monte Carla, je 17-letni Španec prišel do polfinala. Šel sem v pisarno pogledat, komu sem jeseni podelil 'wild card', in res - to je bil Nadal. Prav v Umagu je leta 2003 prvič zmagal na ATP-turnirju, in sicer med dvojicami, medtem ko ga je med posamezniki v polfinalu izločil Moya."

Moya skorajda zaljubljen v Rasbergerja
Carlos Moya je kar petkrat zmagal v Umagu, z Rasbergerjem sta postala prijatelja. "Če bi bil ženska, bi si želel, da bi bil Slavko moj mož," je po zadnji zmagi leta 2007 povedal Moya, ki je na turnirju užival v prijetnem morskem ozračju, na večernih zabavah in tudi ob lepih dekletih. Rasberger se je vedno dobro zavedal, da je treba igralcem in obiskovalcem ponuditi več kot le ogled teniškega dvoboja. "Vsi so se mi smejali, ko sem razlagal, da bo nepomemben Umag gostil takšen turnir, toda s pomočjo prijateljev sem pripeljal vrhunske igralce, obiskovalcem pa smo ponudili še možnost zabave in druženja pozno v noč."

Po zmagi na Roland Garrosu še v Umag
Rasberger je ponosen, da so v Umagu igrali vsi kralji peščenih igrišč, poleg Moye in Nadala še Thomas Muster, Sergi Bruguera, Guillermo Coria, Juan Martín del Potro in Juan Carlos Ferrero. V smehu med šampione doda še Blaža Kavčiča, za katerega je prepričan, da bo kmalu med 50 na svetu, spominja pa se, kakšne težave je imel, ko je Kavčiču podelil 'wild card': "Njegov menedžer in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič sta imela veliko zaslug, da je Blaž dobil povabilo. Sploh ne veste, kaj pomeni, če dam tujcu 'wild card', če seveda ne gre za Nadala ali Moyo. Blaž takrat ni bil med 80 na svetu in bilo je precej nezadovoljstva, zato pa je bilo toliko večje moje zadovoljstvo. Nikoli prej in nikoli pozneje tribune niso bile tako polne kot takrat, ko je igral na grand standu."

Ivanišević odpovedal sodelovanje ob 10-letnici
Kljub vsem bleščečim trenutkom pa je imel Umag eno šibko točko - Gorana Ivaniševića. Hrvaški as je igral le na prvem turnirju in v finalu izgubil proti Goranu Prpiću, nato pa kljub mamljivim ponudbam ni več prišel. Vzrok je zlasti peščena podlaga, na kateri se Ivanišević ni najbolje znašel. Ob jubileju Umaga je bilo vseeno že vse pripravljeno, da se turnirja udeleži tudi "Zec": "Njegova agencija je vedno postavila takšno ceno, za katero so vedeli, da je ne morem plačati. Ko je bila desetletnica Umaga, sem ponudil rekordni znesek in vse smo bili dogovorjeni. Šest tednov pred turnirjem me je Ivanišević poklical iz Londona in rekel: 'Poslušaj, Slavko, ne bom prišel. Imam seznam igralcev, ki pridejo v Umag, 18 Špancev in Južnoameričanov. Povej mi enega, proti kateremu lahko dobim dve igri! Oprosti, ne bom prišel, da ne bom delal sramote vam in sebi.'"

Bogovi so bili Goranu leta 2001 naklonjeni
Rasberger takrat niti najmanj ni zameril Ivaniševiću. O njem ima najlepše mnenje: "Ima veliko srce, bil je izjemen talent, ki mu ni bilo težko delati, bil je zelo vodljiv. Če je bil z dobro družbo, je bil to najboljši fant na svetu, če je bil z mandrili, je bil največji mandril na svetu. Dalmatinci vedo, kdo je mandril. Falot ... On je tako dober fant ... ne znam vam povedati. Kako sem mu privoščil zmago v Wimbledonu! Če obstaja Bog, je bil tiste tri dni na koncu turnirja gotovo v Wimbledonu ter poskrbel za dež in prestavitev finala na ponedeljek. Če kdo, potem si je Goran zaslužil tisto zmagoslavje!"