"Nikoli nisem želel izgubljati. Tudi ko igram s svojimi otroki, hočem za vsako ceno zmagati," svojo zmagoslavno psihologijo pojasnjuje selektor slovenske rokometne reprezentance Veselin Vujović.

Chuck Norris, Zver ali preprosto Vujo … To so bili vzdevki, ki so jih navdušeni navijači vzklikali 196 cm visokemu mladeniču, ki je najprej zabijal gole in koše za rojstni Lovćen na Cetinju, potem pa dolga leta za Metaloplastiko iz Šabca. Leta 1988 si je prislužil naziv najboljšega rokometaša na svetu. Črnogorec, ki je po igralski karieri kot trener deloval v Skopju in Zagrebu, je letos popeljal Slovenijo do največjega uspeha v ekipnem športu – bronastega odličja na svetovnem prvenstvu v rokometu v Parizu.

Ali bo "inat" postal nova slovenska beseda?
Mogoče je. Slovenci do zdaj verjetno niso poznali te besede. A "inat" je nekaj, s čimer je vsaj v športu mogoče veliko doseči.

Vi ste Črnogorec z nemško disciplino. Kako to?
Ne vem. Sem vojaški tip človeka. Rad imam tisto, kar je treba spoštovati: čas, točnost, natančnost, prizadevanje. Moja druga stran, balkanska, to so šale, zafrkancija, pa je nekakšna mešanica. Vendar mislim, da je treba spoštovati sebe in nasprotnika.
Potomci hajdukov veljate za ponosne in trmaste ljudi. Koliko je to vplivalo na vašo športno kariero?
Veliko, tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. V pozitivnem smislu nikoli nisem želel izgubljati. Tudi ko igram s svojimi otroki, hočem za vsako ceno zmagati. Ko sem bil mlad, sem pretiraval, se zapletal v težavne položaje in zato dobival kazni. Ne sramujem se ničesar, kar sem naredil v življenju, ampak če bi lahko kaj spremenil, bi rad pozabil svojo slabo stran iz mlajših let.

Koliko vam je v poznejših letih pomagala izkušnja iz cetinjskega samostana?
Tam smo se v otroštvu igrali. To je redki del Cetinja, ki je dejansko dovolj prostoren za igro. Samostan mi je dal poseben občutek mirnosti, zbranosti. Pogosto se spomnim teh časov, kar mi pomaga, ko mi zmanjka moči in koncentracije.
To je bil čas prvih spopadov z otroki iz soseščine …
Bilo je obdobje, ko so se fantje skregali zaradi dekleta ali iz kakšnega drugega razloga. Če komu kaj ni ustrezalo, so težavo reševali na polju z golimi pestmi. Tam nihče ni potegnil noža ali pištole, kot to počnejo danes. Tisti, ki je bil bolj pogumen in večji frajer, je zmagal. To je bilo obdobje junaštva, to sicer še danes obstaja, vendar ga je veliko manj.
Hkrati ste trenirali košarko in rokomet. Kako ste spoznali Michaela Jordana?
Michaela Jordana sem spoznal v času olimpijskih iger v Los Angelesu. Takrat še ni bil slaven. Trenutek, ko sem ga spoznal, je bil zame nekaj posebnega. Trudil sem se, da bi v rokometu dosegel tisto, kar je bil on v košarki. Da bi bil ekipni človek, ki lahko spremeni potek tekem, kadar hoče.
Zakaj ste se na koncu vendarle odločili za rokomet?
Sarajevska Bosna me je klicala, da bi postal njihov član, igral naj bi za mladinsko rokometno reprezentanco Jugoslavije. Takrat so za reprezentanco igrali Radivoj Krivokapić, Zdravko Rađenović, Vlada Bojović, same legende. Šel sem pogledat, ali so to živi ljudje, hotel sem se jih dotakniti, jih spoznati. Takrat se je zgodil preobrat v moji karieri.
Ampak kar nekaj časa ste še naprej skrivaj trenirali košarko …
Res je. Pogosto sem za lokalni klub Lovćen igral košarko in rokomet. Takrat je bilo to mogoče, ker so bile tekme v različnih terminih, ob sobotah sem bil na rokometni tekmi, ob nedeljah pa na košarkarski tekmi. Težava je nastala, če sta bili obe tekmi naenkrat. Celo pozneje, ko sem bil že v Šabcu, sem prihajal igrat košarko, vse do trenutka, ko je predsednik kluba to ugotovil in mi zagrozil, da me bo izključil iz ekipe. Tako se je končala moja košarkarska kariera.
Kako so vas ujeli na laži?
Časopisi so pisali, da je rokometaš, reprezentant Veselin Vujović zagotovil zmago s košem v zadnji sekundi tekme. Ves čas sem trdil, da so Vujovići, čeprav je res igral tudi moj brat, nekakšni sorodniki.
Pred leti so vas slavili kot rokometaša, danes vas slavijo kot selektorja. Kakšni so bili navijači nekoč in kakšni so danes?
Tako kot nekoč so to tudi danes mladi ljudje, ki prihajajo bodrit igralce, vlagajo čustva v to. Morda imajo zdaj druge motive, toda – na splošno gledano – navijajo za nas in za naše ekipe. Želim si le eno stvar, da bi bilo čim več pravih navijačev in čim manj huliganov.
Kako gledate na razmere na Balkanu po razpadu Jugoslavije?
Če vzamemo konkretno Slovenijo – ta je bila pred vstopom v Evropsko unijo najbolj perspektivna država v Evropi, danes je v resnih težavah. Mislim, da so velesile z vstopom v Evropsko unijo dosegle tisto, kar jim ni uspelo z vojno, in sicer da nadvladajo nad manjšimi državami. Pred vstopom v Evropsko unijo so imele države določeno identiteto, vsaka je imela svojo valuto, kune, lire, marke, pezete, vsi so se zase borili in delali. Danes pa ti drugi narekujejo, kaj moraš delati, koliko moraš delati, koliko boš zaslužil in kdaj boš počival, to mi ni všeč.

Pravijo, da mora vsak Črnogorec poznati vsaj en Njegošev verz …
"Blagor tistemu, ki večno živi, imel se je za kaj roditi."
Kar 30 let ste že poročeni, postali ste dedek. Ste postali bolj popustljivi v življenju?
Mislim, da sem bil strožji do svojih otrok kot do vnukinje, strožji do svojih soigralcev kot do igralcev in strožji do svoje žene pred 30 leti kot sem zdaj. Zdaj sem samemu sebi bolj všeč kot prej.