Ljudje najraje vidijo sebe," je prepričana Dunja Klemenc.

Podcast Številke je ta teden v znamenju slovenskega filma. Portorož bo naslednji teden gostil 18. festival slovenskega filma, na katerem bo producentka Dunja Klemenc prejela Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Vse se začne s scenarijem in z denarjem
Rdeča nit oddaje so številke, s temi pa je v filmskem poslu še kako povezana tudi Klemenčeva: "Vsak film se najprej začne s scenarijem, takoj zatem pa pridejo številke. Ko berem scenarij, že približno ocenim možnost, ali se film pri naših omejenih financah lahko snema. Enako velja tudi za tuje filme, kjer so finance tudi omejene."

Pri študiju dobila široko paleto znanj
S filmom je povezana že 50 let, pred natanko pol stoletja je dokončala študij v Beogradu, kjer je pridobila veliko znanja: "Na akademiji v Beogradu so me naučili splošnega znanja. Vsi na fakulteti smo poslušali ista predavanja. Kot študentka sem tako morala igrati, delati v gledališču, na radiu, biti asistentka pri filmu, delati sem morala na igranem filmu, kratkem filmu ... Tako sem obvladala res veliko področij." Široka paleta znanja ji še kako pomaga pri delu producentke.

Glavna težava: Slabo plačani scenaristi
Nastajanje filma je dolg proces, vsaj moral bi biti. "Če smo iskreni, se filmi delajo v obdobju 5-8 let. Od prvih črk na papirju, dogovorov, prvega sladoleda in kave, ki jo popiješ z režiserjem, do velikih sprememb, ki nastajajo v scenariju. Pri nas imamo izjemno slabo plačane scenariste. Tega poklica ne vzgajamo, kar je ogromna napaka. Z napredkom tehnike režiserji celo sami snemajo. Več nalog, kot jih ima ena oseba v filmu, pomeni večjo verjetnost, da je film slabši. Ta oseba namreč nima kritičnega odnosa do tistih delov, ki so prav tako pomembni, a jih opravlja sam," je prepričana nagrajenka na FSF-ju.

Vsi filmi ne pridejo do gledalca
Ko se kolesje ustvarjanja filma začne, še ne pomeni, da bo tudi pripeljan do zadnje faze - gledalca. "Pri nas se veliko ljudi ukvarja s filmskimi poklici, za katere nimajo osnovnih pogojev. Včasih komisija podleže scenariju in ne razmisli, da začetnik ne more delati filma z veliko denarja. Potem se film ustavi, to je normalno. V Franciji na leto proizvedejo 250-300 filmov. V kinematografe pa jih pride manj kot 200. To, da film ne pride do končnega občinstva, je dejstvo in ni nič groznega. Seveda pa je grozno to, da izgine denar," razmišlja lastnica studia Maj.

Film pomaga pri promociji države
In v kakšni kondiciji je slovenski film ta hip? Vedra Klemenčeva pri tem vprašanju ni bila dobre volje: "Trenutno stanje v slovenski kinematografiji je popolnoma katastrofalno. Trenutna ministrica, ki je zdaj, bo naredila velikansko škodo. Tako se je odločila politika, ki ne ve, kaj je današnja država. Prehodila sem kopico festivalov, spoznala neverjetno znane ljudi. Vem, kaj pomeni, če rečem, da sem Slovenka, in kaj moram vse razložiti in koliko to pomaga v poznavanju naše dežele."

Najdražja koprodukcija - 30 milijonov dolarjev
V svoji karieri je pogosto delala v mednarodnih koprodukcijah. Pri tem ni imela nikoli težav: "Ko sem delala pri svoji najdražji koprodukciji - Zaročenca, po romanu Alessandra Manzonija - je leta 1988 proračun znašal 30 milijonov dolarjev. Takrat sem se ogromno naučila, saj so imeli tuji igralci neskončno zaupanje v naš del ekipe. Skoraj dve leti sem živela na relaciji Ljubljana-Milano-Rim. Zjutraj sem šla z avtomobilom iz Ljubljane, se usedla na prvo letalo za Milano, tam končala delo, odletela v Rim, se nato vrnila v Ljubljano in naslednje jutro že delala na televiziji."

Tanović prenašal premog in pisal scenarij
Najodmevnejši film, pri katerem je sodelovala, je bil Nikogaršnja zemlja, ki je pobral celo kopico nagrad, med drugim tudi oskarja. Dunja Klemenc pripoveduje, kako je spoznala režiserja in scenarista Danisa Tanovića: "S Čedomirjem Kolarjem sva kolega še iz študentskih časov. Danis Tanović je bil begunec iz Bosne, ki je živel v Belgiji. Preživljal se je z raznimi deli, tudi premog je prenašal. Po svojih spominih in razumevanju tistih nesrečnih časov je napisal scenarij, ki ga je prinesel Kolarju. Ta je imel v tistem času že nagrado iz Benetk. Scenarij je dal na mizo in odšel, Kolar pa je dal scenarij na stran. To se je večkrat ponovilo, Čeda je nato scenarij končno prebral na poti v Sao Paulo, kjer je bil filmski festival. Takoj je ugotovil, da je scenarij super. V Sao Paulu so bili v tistem trenutku Marco Müller, Cat Villers in vsi tisti, ki so bili potem koproducenti. Pisal je tudi meni, dejal je, da ima končno scenarij za naju."

Zaradi zavarovalnic je priložnost dobila Slovenija
Film je bil posnet v Sloveniji, producentka se spominja: "V tistem času nihče ni hotel zavarovati filma, da bi se snemal v Bosni. Vprašala sem našo zavarovalnico in tako smo dobili zeleno luč za snemanje v Sloveniji. Nato sem se dobila z Danisom, da bi videla, ali lahko skupaj delava. Na letališču sem videla mladega, čednega fanta, ki je bil popolnoma zbran in z ogromno želje, da naredi ta film. Imel pa je tudi ogromno znanja. Ko je nalagal premog in hodil v kino, se je dodatno izobraževal. Ko sem prebrala scenarij za Nikogaršnjo zemljo, se mi je zdelo, da tako dobrega scenarija že dolgo nisem imela v rokah. Na našo veliko srečo je bil odločilni dejavnik Filip Robert Dorin, ki je bil na filmskem skladu in je razumel, da se s filmom mudi, ker je aktualen. Danisa sem spoznala oktobra, junija smo že snemali."

Več denarja je v snemanju oglasov
Slovenija je lepa, pestra, razgibana dežela, ki bi lahko bila idealna za snemanje tujih filmov. Zakaj je teh tako malo? Dunja Klemenc odgovarja: "Zaostajamo za nečim, kar so vse okoliške države že naredile. V Sloveniji ne moremo dobiti sredstev, banke se bojijo. Sodelovati bi morale z ministrstvom za kulturo, a ni prave podpore." Slovenski ustvarjalci imajo veliko znanja, vzrok pa se skriva v oglasih: "V Sloveniji se snema ogromno oglasov, kjer je bistveno več sredstev. Kdor se tega zaveda, pri produkciji oglasov najame najboljše ljudi, s tem se vzgajajo novi, sposobni ljudje."

Kateri žanr ji je najljubši? Odgovor Badjurove nagrajenke je preprost: "Dober. Vsi filmi in žanri so lahko dobri. Iz profesionalnega razloga mi je žal le, da nisem sodelovala pri snemanju serije Santa Barbara. Prva nadaljevanka je imela tri igralce, mislim, da je bila posneta v dnevni sobi. Če se je kamera malo premaknila, si videl, da zadaj ni nič. Pri stoti epizodi so napredovali do stanovanja, pri 200. epizodi so že imeli hišo z nadstropji, vse skupaj pa se je končalo v Parizu, gledal jih je ves svet. Iz tega se da kaj naučiti. Ko sem utrujena, gledam kaj zabavnega. Imam privilegij, da kot članica evropske filmske akademije dobim zaradi ocenjevanja 50 najboljših evropskih filmov. Evropski film mi je popolnoma jasen, z ameriškim pa imam probleme."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Dunja Klemenc govori še o različnih vidikih producentskega dela, spominja se anekdote z Albertom Sordijem in sarajevskega festivala, kako poteka delo v žirijah in katere zgodbe so danes vredne, da se prenesejo na filmska platna.

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika, ki je bila izhodišče pogovora
- Zanimivost: Gibanje obiska slovenskih kinematografov
- Razmerja: Dunja Klemenc in Zvezdana Mlakar