Na podkastu Številke to sezono govorimo o ekstremih, tokratna osrednja tema so prehranjevalne težave. Gostja je vrhunska slovenska kolesarka Urška Žigart, ki se je na začetku srednje šole borila z anoreksijo. Težavo je premagala v približno dveh letih, pri tem procesu pa je hkrati spoznala svojo nadarjenost in ljubezen do kolesarstva. Prav pri tem športu je spoznala življenjskega sopotnika Tadeja Pogačarja. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Po šestih letih tekmovanja za (Ale) BTC Ljubljana ste zdaj prvo leto članica Team BikeExchange. Kako se je življenje v tem času spremenilo?
Ko sem začela kolesariti, sploh nisem vedela, kaj pomeni profesionalna ekipa. Čisto nekaj drugega je, ko se sam voziš na kolesu ali pa, ko greš na prvo dirko, takrat opaziš, da v profesionalnem kolesarstvu hkrati obstaja še sto drugih stvari. Vsako leto sem bolj spoznavala kolesarski svet. Letos sem odšla v BikeExchange, največja razlika je ta, da imajo tudi moško ekipo. Organizacijsko je to še na višji ravni. Ničesar te ni strah vprašati, za vse je poskrbljeno. To je res profesionalna služba.

Ali zaradi moške ekipe opravite več treningov tudi z moškimi?
Januarja smo bili pred sezono na pripravah v Španiji, kjer nismo skupaj trenirali, delali pa smo dolžine, ki jih je prejšnja leta s fanti prevozila Annemiek van Vleuten. Nabirali smo ure, ni šlo toliko za hitrost in moč. Skupaj smo bili v hotelu, imeli smo skupaj obroke. Ekipa ima v Belgiji najeto hišo, kjer smo prebivali v času belgijskih klasik. Tam smo bili člani obeh ekip. Skupaj smo, kolikor smo lahko. Moška ekipa je po mojem mnenju še vedno na višji ravni.

Sorodna novica Brajkovič razkril, da se je bojeval z bulimijo

Pred časom je Jani Brajkovič spregovoril o svojih prehranjevalnih težavah. Omenil je tudi dvoličnost ekip pri spopadanju s to težavo. Ali sami na ženskih dirkah opažate, da obstajajo težave s prehrano?
Ja in ne. Lahko vidimo, da zmagujejo res močne punce, preprosto potrebuješ moč. Vse smo pri kilogramih v nižjem rangu, zato se ne opazi razlika pri razvitih vatih. To je psihična bolezen. Lahko se ti razvije zaradi različnih vzrokov. Vzrok je lahko tudi šport, lahko pa imaš težave že od prej v podzavesti. Pri nekaterih puncah se to opazi ne le na videzu, ampak tudi pri odnosu do hrane, kadar smo skupaj v hotelih. Sama tako zdaj kot v času BTC-ja nisem imela nobenih izkušenj, da bi kdor koli koga silil, da bi moral shujšati. Pri nas je pomembno, da imaš čim več moči. Na ženskih dirkah skorajda nimamo enournih klancev, zato ni treba, da shujšaš do zadnjega kilograma. Sem pa slišala za določene športne direktorje nekaterih ekip. Nekatere punce iz njihovih ekip so prišle hudo, hudo suhe, kakšno leto so imele težave, da so prišle nazaj. To je težava, od ekipe pa je odvisno, kako se s tem spoprijemajo. Ne pa bi generalizirala, da velja prav za vse. Verjamem pa, da te pri moških (zaradi napačnega prepričanja, da je to le ženski problem) lahko gledajo postrani.

Vi ste imeli z anoreksijo težavo še pred kolesarsko kariero. Vam ni težko govoriti o tako osebni zgodbi in tabutemi?
Po eni strani mi je, po drugi strani pa si rečem, če s tem lahko nekomu pomagam, zakaj pa ne. Tisti, ki se s tem že dlje spopadajo, lahko vidijo, da je to težavo mogoče prebroditi. Če bom s tem pomagala samo enemu, da se bo njegovo življenje vrtelo še o čem drugem, kot pa o hrani in kaj bo naslednji teden jedel za kosilo, potem v zakup vzamem vse potencialne grde komentarje, ki se lahko pojavijo. Moram poudariti, da sama nisem šla skozi najhujšo obliko, nisem bila v centrih za motnje hranjenja. Dokaj hitro sem shujšala, v približno pol leta sem prišla s 50 na 40 kilogramov. Moji starši so hitro posredovali, tako da nisem zapadla v hujšo obliko anoreksije, fizično nisem bila šibka. Še vedno sem trenirala odbojko, lahko sem pretekla deset kilometrov. Nisem imela večjih zdravstvenih težav, ki s tem pridejo.

To se vam je zgodilo ob prehodu v srednjo šolo, ko ste začeli obiskovati gimnazijo v Mariboru.
Pri meni je šlo bolj za posledico tega, da sem perfekcionistka. V osnovni šoli mi je šlo na vseh področjih super, imela sem same petke. To je bil še en način nadzora. Tudi hrano sem želela imeti pod nadzorom. Vpisala sem se na 2. gimnazijo v Maribor. Prvo polletje sem imela tudi same petke. Želela sem vse impresionirati, še najbolj pa sebe. V začetku nisem vedela, da imam težavo. Rekla sem si 'super, danes sem pojedla točno to, kar sem si rekla, da bom, bravo Urška!' Pogledala sem se v ogledalo in ugotovila, da se nisem zredila. 'Bravo, Urška!' Človek, ki se s tem ni soočil, tega ne bo razumel. Doma smo se prepirali o eni zajemalki juhe. Prepričana sem bila, da tega ne bom pojedla, ker sem se že prej odločila. To je nadzor, ki ga želiš imeti.

Ali se ta nadzor povezuje z disciplino?
Prehranjevalne težave se lahko povezujejo z disciplino, a to čisto ne velja zame. Mogoče sem takrat ta del nadzora dala proč, to ni zdravo, ne moreš imeti vsega pod nadzorom. Če hočeš imeti neprestan nadzor, se ti prej ali slej zmeša ali pa doživiš stres. Sicer sem disciplinirana, a takrat sem se naučila, da ni najbolj pomembno imeti same petke, biti na vseh področjih najboljši, imeti ves dan splaniran do sekunde, kaj in kdaj boš jedel ... To pač ne gre.

Nekatere osebe, ki imajo težave s prehranjevanjem, ob pogledu v ogledalo resno mislijo, da so debele, vsem drugim pa je jasno, da je resnica ravno obratna. Je to veljalo tudi za vas?
Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem videla kot debelo, nisem pa videla problema. Rekla sem si, da imam končno suhe noge in sem videti visoka. Pri svojih 164 centimetrih nimam ravno dolgih nog. Videla sem se popolnoma normalno. Včeraj sem mami povedala osrednjo temo najinega pogovora. Spomnila se je tistega obdobja − v kopalnici me je videla v hlačkah in spodnji majici, ko sem si umivala zobe, takrat ji je šlo na jok, sama pa takrat nisem videla težav. Nisem se torej videla debele. Verjamem pa, da se nekdo, ki se s tem spopada dlje časa, lahko to še bolj potencira.

Mama je hitro posredovala in se dogovorila za sestanek s psihologom. Ta vam je povedal, da gre najbrž za anoreksijo, a vam prepustil žogico, da sami to raziščete.
Najprej smo šli k osebni zdravnici, da je preverila življenjske funkcije, če se mi je slučajno kaj poznalo na organizmu. Zdravnica me je nato napotila k psihologu, če ne bi pomagalo, pa bi me napotila dalje v Ljubljano. Spomnim se tistega popoldneva v Slovenski Bistrici, mama me je odpeljala k psihologu. Ne spomnim se več najbolje, ali je šla najprej ona k njemu in mu povedala, da sem inteligenten človek in naj me skuša 'prinesti okoli'. Če ti nekdo reče, da moraš pojesti to ali to, ali da imaš to ali to bolezen, bi se najbrž odzvala, da so vsi nori in da to ni res. Psiholog me je poklical k sebi, nekaj časa sva se pogovarjala, nato pa mi je rekel, da vidi, da sem čisto normalna punca, da je vse super. Malce mi je popihal na dušo. Nato mi je dejal, da morda že sama pri sebi vem, da je nekaj narobe. Čudno sem ga gledala, kaj bi šlo lahko narobe. Takrat sem mislila, da smo tam, ker sem presuha. Nato je nekaj napisal na rumeni listek in dejal, da bi vseeno rad videl, da bi nekaj poguglala in mi predal tisti listek. S svinčnikom je načečkal anoreksija nervoza. Res sem šla pogledat, kaj piše na spletu. Videla sem, da biti suh ni simptom, to je predvsem odnos do hrane in nadzora. Počasi sem začela brati in ugotovila, da delam določene stvari, ki jih sploh nisem opazila. Vzela sem recimo le pol čigumija, ker sem mislila, da ima cel čigumi preveč kalorij.

Ta pristop je bil učinkovit. Drugače je, če ti nekdo reče, da je 2+3=5, ali pa če to sam ugotoviš s premikanjem predmetov, se pravi v praksi.
Da. Ko si tako globoko v taki zadevi in ti nekdo govori, da nimaš prav, bi se najbrž samo obrnil stran. Zato je tako težko okrevati, sam pri sebi moraš spoznati, da imaš težavo ter da želiš pomoč in to premagati. Lahko imaš okoli sebe sto ljudi, ki ti bodo govorili kar koli, a ne boš šlo. Najprej moraš to razčistiti sam pri sebi.

Ko to razčistiš sam pri sebi, najbrž potem še bolj pomaga zaupanje staršev in prijateljev?
Imela sem veliko prijateljev in prijateljic, ki so vedeli, kaj se dogaja, niso pritiskali name. Vseeno je kar dolgo trajalo, da to premagaš. Ravno takrat sem začela kolesariti. Ne moreš že naslednji dan popolnoma obrniti lista in si reči, da boš jedel prav vse. To je bil kar dolg proces, da dobiš prva kilograma nazaj in se tudi obdržita, potem pa počasi pridobivaš vse več kilogramov.

Iz občutka 'slabe vesti' ste potem začeli voziti sobno kolo. Menda ste to počeli tudi po pet ur na dan in hkrati gledali filme. Kakšen žanr filmov vam je najbolj pri srcu?
Pet ur sem kolesarila le izjemoma. Če res nisem imela česa drugega početi, sicer sem praviloma kolesarila manj časa. Najraje gledam psihološke trilerje in dobre komedije (ne maram plehkega humorja). Na sobnem kolesu pa je bilo najlažje gledati bolj preproste komedije. Če imaš pulz okrog 150 ali 160, ne moreš ravno spremljati kompleksnih zgodb. Če pa sem si pogledala kakšnega bolj kompleksnega, si ga potem nisem prav dobro spomnila. Pomagala mi je tudi glasba, ne le film.

Vaša mama je poklicala Gorazda Penka in tako ste začeli trenirati v BTC Ljubljana. Mislite, da bi vseeno pristali v profesionalnem kolesarstvu, če tega ne bi storila?
To se je zgodilo dve, tri leta pozneje, vmes sem namreč že kupila specialko, tako sem kolesarila tudi zunaj, in ne le notri. Na Štajerskem se kolesarstvo zdaj malce bolj razvija, ko grem na trening, vidim več kolesarjev kot nekoč. Ko pa sem sama začela, na treningih nisem srečevala nikogar. Morda včasih, ko sem kolesarila popoldne, ni pa bilo to tako razvito. Takrat nisem nikogar poznala. Enkrat sem malce guglala in videla, da obstaja ženska ekipa BTC Ljubljana. Na njihovi strani sem videla kontakt in obrazec, trikrat ali štirikrat sem ga že izpolnila, a nisem bila prepričana, ali naj pošljem ali ne. Morda sem tudi poslala, a nisem dobila odgovora. Mama je rekla, da ima dovolj tega, da se sama podim s kolesom naokoli. Zakaj ne bi poskusila? Potem je res poklicala Gorazda Penka, poklicala me je čez 10 minut in rekla, da imam 22. novembra prvi trening. Tega se dobro spomnim, ker me je poklicala v šolo (smeh).

Kolesarsko kariero ste potem takoj začeli v članski konkurenci, kar je tudi svojevrstni ekstrem.
Ravno prejšnji teden sem dobila sporočilo od neke punce iz okolice Monaca. Pisala mi je, da me srečuje na cesti in spremlja mojo kolesarsko pot. Stara je že 23 let, zanimalo jo je, kako sem se sama začela ukvarjati s tem športom in kako bi s tem lahko začela tudi sama, če ni že prepozno za to. Spoznala sem, da sem imela srečo. Prvi dve leti sta res predstavljali šok. Želja na vsaki dirki je bila samo, da pridem do cilja. Nekoč sem se na Češkem vozila 20 minut za glavnino, neštetokrat zaviješ narobe in sploh ne veš, ali boš prišel do cilja ali celo domov. To je bil res neki ekstrem, vržen si v nekaj, česar ne poznaš prav dobro. Po drugi strani pa sem imela srečo. V velikih nacijah ne bi mogla pri taki starosti priti v profesionalno ekipo. Glede tega sem imela z BTC-jem res srečo. Njim gre res velika zasluga za ta začetek.

Sorodna novica 10 let od trenutka, ko je Petro prešinilo: "F**k, sneg je bel"

Saj to je logično in razumljivo. V tej oddaji je gostovala Petra Majdič, rekla je, da je nekoliko pozneje začela teči. Na prvem treningu je (spet popolnoma logično) ogromno zaostala za drugimi tekači in v solzah prišla domov. A nato je vztrajala in nadaljevala, kar je najpomembnejše.
Na prvi dirki svetovnega pokala sem v drugem krogu naenkrat zaostala. Sploh nisem vedela, ali se lahko še vozim naprej. Po 40 kilometrih sem se ustavila pri ekipi in vprašala, kaj pa zdaj? Rekli so mi, da lahko vozim, če hočem, a najbrž me bodo ujele za krog. Malo sem sedela in razmišljala, zadel me je šok. Če so me vzeli v ekipo, najbrž nisem prav slaba. A to je bila čisto druga raven. Ni samo pritiskanje pedalov. Še danes imam težave z vožnjo po skupini (smeh). Po tej dirki sem najprej razmišljala, ali moram malo bolj trenirati. To je bila takrat dirka na najvišji ravni, nato sem šla na nekaj manjših, etapnih dirk. Vedela sem, da me ne bodo kar vrgli ven. Bilo mi je malce lažje, a bilo mi je nerodno, ko so se ob mojem prihodu v cilju nekatere sotekmovalke že preoblekle (smeh). Morda je prevladala želja po perfekcionizmu, da se hočem izboljšati in narediti najboljše, kar lahko.

Sorodna novica Pogačar za MMC: "Brez kolesa ne vem, kaj bi počel sam s sabo"

Pred časom je v oddaji gostoval vaš partner Tadej Pogačar. Neki bralec ga je vprašal, ali je med kronometrom razmišljal tudi o vas. Tadej je to potrdil, morda se sliši malo posladkano, vseeno pa je lepo slišati, da nekomu predstavljaš tako motivacijo.
Videla sem posnetke iz avta, za to je večinoma zaslužen Andrej Hauptman, ki je po radiu vpil 'dajmo, dajmo, za Urško'. Če imaš na kronometru dobre noge, ti lahko v uho berejo vremensko napoved, pa boš šel odlično. Če pa se 'ne obrača', lahko govoriš kar koli in ti bo šlo to na živce. Ko ima dobre noge, verjamem, da je pomislil tudi name. Če pa nima dobrih nog, pa gre vse skupaj na škrge.

Tadej je večkrat omenil pomen, da ima v ekipi ob sebi nekoga, ki ga pozna že od prej. Imate tudi vi koga takega?
Od prej seveda poznam Luko Mezgeca, a ne morem mu ravno napisati, da potrebujem nove hlačke (smeh). S puncami smo se zelo hitro ujele. Včeraj zvečer sem na primer dobila sporočilo od kolegice, ki ve, da poslušam rap. Napisala je rap za svojega fanta in komaj čaka, da pogledam to pesem. Res smo se ujele.

Tudi vi ste napisali pesem za Tadeja, tisti posnetek je bil res zabaven in prisrčen. Mu še kdaj kaj napišete?
Ne, že dolgo ne. Sodeloval je z Drillom pri videu. Tadej posluša veliko rapa, ne pa ravno toliko, da bi sam pisal in rapal. Poslušava rap od Monaca do Slovenije (smeh).

Ko sva pri glasbi, zelo dolgo ste vadili klavir. Še kdaj zaigrate?
Vedno, ko se vrnem domov, se usedem za klavir in malo zaigram in zraven tudi zapojem. V Monacu imam samo kitaro. Morda mi je malo žal, da se glasbi nisem malo bolj posvetila, ko sem imela še več časa. To je bilo res lepo obdobje, sedem let sem hodila v glasbeno šolo.

Prihajate iz Slovenske Bistrice, kjer živi ali je živelo res ogromno odličnih športnikov. Naj omenim le Sanija Bečiroviča, Klemna Prepeliča, Alena Šketa, brata Štern, Vida Jakopina, Reneja Mlekuža, Žana Tomazinija, pa številne judoiste ...
Klemen Prepelič je bratranec mojega soseda (smeh). Sama sem najprej trenirala atletiko. Na splošno se mi zdi, da se po šolah veliko trenira, sploh odbojka. Šport je res na vsakem koraku. Mi smo popoldne vedno hodili na 'plato', na igrišču smo igrali košarko, odbojko, nogomet ... Sama sem imela v osnovni šoli izbirni predmet nogomet. Skupaj s prijateljico sva bili edini med 30 fanti (smeh). V športu sem res uživala, očitno velja tudi za številne druge Bistričane. Nekaj se mora iz tega izcimiti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Urška Žigart govori še o naslednjih temah:
- Vožnji v dežju in vetru.
- Številu in načinu potovanj med dirkami.
- Odnosu do številk.
- Kako so jo povabili v Team BikeExchange.
- Padcih na ženskih dirkah.
- Kemiji in odnosu tekmovalk v ekipi.
- Dejstvu, da četrtina profesionalnih kolesark ne dobi plačila.