Na podkastu Številke to sezono govorimo o besedi osebno. Tokratna gostja je Tadeja Brankovič, izvrstna biatlonka, ki pa se je po koncu kariere spopadla s popolnoma drugimi težavami (ločitev, rak) in jih popisala v knjigi Peta olimpijada. Vabljeni k branju spodnjega povzetka in seveda poslušanju celotnega pogovora.

Vas je šport zanimal, še preden ste postali športnica?
Vprašanje je, kaj razumemo pod besedo šport. Odraščala sem v zelo aktivni družini. Nobeden od mojih prednikov sicer ni bil vrhunski športnik, smo se pa kot družina veliko gibali. Mladost sem preživela na vasi, dvorišču, v vasi in okoliških travnikih. To je bila zelo dobra osnova za pot v šport. V šoli sem se vključila v vse mogoče športne krožke. To je bila moja samoiniciativna želja. Udeleževala sem se res v različnih športnih dejavnostih. Piko na i je dodal brat Anže, ki je začel trenirati smučarske skoke, potem sem sama doma 'težila' toliko časa, da so me vpisali v smučarske teke.

Ki pa so osnovna točka za biatlon.
Tako je. V Cerkljah sem tekla že doma po travnikih z eno res staro opremo. V šoli smo imeli tudi krožek smučarskega teka, ampak to je bilo vse bolj za zapolnitev prostega časa. Pri nas je bil znan cerkljanski maraton, tako da smo imeli dobro tradicijo. Zime in druge okoliščine žal več ne dopuščajo tega, da bi to še ponovili. Smučarski tek pa je jasno osnova za biatlon. V Sloveniji nimamo tako velikega bazena otrok, da bi šli takoj v biatlon. Slovenski biatlonci se zato rojevajo iz teka na smučeh. V Nemčiji pa se − malce karikirano seveda − otrok rodi že skoraj s puško na rami.

Vaš nekdanji kolega Tomas Globočnik v prenosih na TV Slovenija pogosto omeni, da na Norveškem (kjer blestijo v teh dveh športih) zelo dolgo pri mladih niso v ospredju rezultati, tam gre pri smučarskih tekih res bolj za kulturo. V Sloveniji pa se pogosto zgodi (ne glede na šport), da so starši hitro nezadovoljni, če otroci že v mladih letih ne prikažejo rezultatov.
To je pereča tema slovenskega športa. Na Norveškem je smučarski tek res kultura, otroci tam hodijo v šolo s tekaškimi smučmi. Na cestah vidiš prometne znake 'tekač na cesti'. Meni je tam najlepše videti, ko gre družina za konec tedna vsak s svojim nahrbtnikom in se gredo sprehajat na sneg, potem se usedejo, zakurijo ogenj, spečejo klobase ali hrenovke in gredo naprej. To je njihova kultura. V Sloveniji se zavest potrebe po gibanju dviguje. Morda se bo slišalo grdo, a starši pri nas prevečkrat dajo otroke v šport, da si kupujejo prosti čas. Še vedno vztrajam pri tem, da si mora otrok sam izbrati šport, naj izbere tistega, ki ga veseli. V mladosti je potrebno to, da otrok uživa v gibanju, da spoznava prijatelje ... Ko bo v tej smeri našel zatočišče in se bo dobro počutil, potem bo tam vztrajal. Proces, da postaneš vrhunski športnik, pa je drug. Ni namen, da postaneš vrhunski šport, ampak da otrok dobiva delovne navade in organiziranost. Za dosego tega pa potrebuje vztrajanje in podporo staršev. Niso pomembni samo rezultati in medalje, ampak tudi, da premaga strah. Politika športa pri nas je taka, da je zelo pomemben rezultat. Društva in klubi pritiskajo na rezultate, ker se iz tega financirajo. Potem pa se zatakne. V smučarskem teku smo dosegli, da se do 10. leta ne tekmuje na rezultate. V Skandinaviji to velja do 14. leta, sicer imajo tekme, otroci se jih udeležujejo, niso pa pomembni izidi in čas na štoparici. Poudarek je predvsem na druženju.

Pravite, da si starši kupujejo čas. Moj prvi stereotip o starših bi bil sicer, da morda skušajo izživeti lastne nedosežene želje in sanje.
Se podpišem tudi pod to izjavo. Zelo težko gledam starše, morda to še bolj velja za ekipne športe, ko sem šla navijat za otroke prijateljev, tam vidim starše, ki na neki neprimeren način spodbujajo svoje otroke oziroma jih še učijo, kaj naj naredijo tekmecu, da ga bodo premagali, ne gredo se ferpleja. Ni dobro, da se otroci tega učijo. Starši smo prvi vzor otrokom, kako se bodo sami odražali. Pogosto karikiram − če starš doma leži z daljincem v roki, otroka pa ven pošilja, naj se gre gibat (toliko pa se le zaveda, da je gibanje za otroka pomembno), to ni najboljši vzor, vprašanje je, kaj bo iz tega otroka. Starši se moramo zavedati, da če otrokom vsiljujemo svoje ambicije, to otroku prinaša veliko stres. Nekaj časa vse to še lahko prenaša, a izkušnje kažejo, da se otroci na neki točki uprejo ali pa se jim šport zagnusi, kar pa gotovo ni namen staršev.

Obstaja pa še en vidik pri mladih športnikih. Včasih se jim šport lahko zagnusi tudi zaradi preveč avtoritativnih in strogih trenerjev.
Avtoriteta je še vedno potrebna. Tako kot jo potrebuje učitelj v šoli, jo mora imeti tudi trener. S to doslednostjo ne vidim nobenih težav, ampak samo pluse. Večja težava se pojavi, ko starši ne dovolijo, da je trener avtoriteta. Prvi pogoj je, da je trener dober pedagog. Starši so odgovorni, da vedo, kam otroka pošiljajo, kdo ga trenira in kako se vede do otrok. Zelo dobro je imeti zdravo avtoriteto. Starši morajo vedeti, da je to dobra odskočna deska za nadaljnje življenje. Morda nekateri trenerji izgubijo občutek, kje je zdrava meja. Grozno težko mi je gledati na primer nogomet, ko otrok komaj dobro shodi (spet karikiram), trener pa od njega zahteva, da preigrava in na vsaki tekmi zabije gol. Če otrok potem ne izpolni teh zahtev, pa je potem trener zelo glasen in se dere na otroka. To mi je skrajno nedopustno. Če starš zaupa trenerju, potem gotovo otrok dobro trenira tudi na treningu.

Seveda mora avtoriteta biti, v mislih sem imel predvsem skrajne primere, obstajajo raziskave, ki kažejo, da nekateri otroci ravno zaradi teh ciljev pretirano zahtevnih trenerjev na tekmah igrajo polni strahu in zato se lahko prenehajo ukvarjati s športom.
To se zelo pogosto dogaja tudi v Sloveniji in je skrajno nedopustno. S tem otroci izgubljajo veselje. Kdo pa bi rad videl, da se derejo nanj. Mora obstajati zdrava mera avtoritete. Morda je še boljša beseda spoštovanje, torej nujno je treba imeti spoštovanje do dela trenerjev.

V biatlonu ni ravno veliko zvezdnikov, ki bi precej presegli okvirje tega športa. Pred desetletji sta tekmovala izjemna biatlonca Ole Einar Björndalen in Raphael Poiree, ki sta bíla epske boje in postala obraz tega športa. Kako je karavana gledala na njiju?
Tudi sama sem ju občudovala z velikimi očmi. Oba sta bila velika perfekcionista. Björndalen je bil perfekcionist do zadnje drobtinice. Še vedno pa je bil prijazen človek, vedno se je bil pripravljen pogovarjati. Morda je na televiziji deloval bolj nedostopno, kot je bil v resničnem življenju. Bila sta velika tekmeca, a bila sta še vedno prijatelja. Ne vem, ali sta hodila na kavo, ampak Poireejeva žena je bila Norvežanka, veliko so skupaj trenirala. Nikoli v biatlonski v karavani nisem zasledila, da bi se med seboj grdo gledali. To so bili pošteni boji, v zakulisju sta bila prijatelja, na tekaški progi pa najhujša sovražnika (smeh).

Omenjena žena je bila Liv Grete Skjelbreid Poiree. Biatlon je eden redkih športov, kjer moški in ženske nastopate na istih prizoriščih ob istih koncih tedna. Je bil to za vas športnike kakšen poseben dejavnik?
Res je, biatlon je eden redkih takih športov. Še danes reprezentance potujejo skupaj, tekme so na istih prizoriščih v istih terminih. Tega smo se navadili in je bilo super. Za male države, kjer obstaja en servis za obe ekipi, je to iz finančnega vidika precej bolj ugodna različica, sicer bi morala imeti moška ekipa z npr. le dvema tekmovalcema svojo ekipo, prav tako pa ženska svojo ekipo, ker bi nastopali na različnih krajih. Gotovo je bilo vse bolj družabno, zaradi tega se je spletlo veliko (romantičnih) zvez, a žal jih prav veliko po koncu kariere ni obstalo. To pa je slaba plat tega (smeh). Takrat pride realnost, ker je življenje po karieri popolnoma drugačno kot v času tekmovanja in življenja po hotelih.

Na velikih tekmovanjih niste osvojili medalje, v svetovnem pokalu ste bili šestkrat na stopničkah. Kako po koncu kariere gledate na športne številke?
Ta del mi res manjka, nisem osvojila medalje na največjih tekmovanjih. Zdaj, v tem stanju oziroma z glavo, ki jo imam zdaj, se vprašam, kaj bi bilo drugače. Stanje ne bi bilo bistveno bolj drugačno. Zdaj me bolj novinarji spominjate, koliko je bilo stopničk. Rezultati so mi nepomembni v smislu, koliko si količinsko nekaj dosegel. Moja kariera je bila dolga 18 let, oziroma 20 let z uvodom. Kaj potegnem iz športa? Naučil me je vztrajnosti, da se je treba pobrati v težavah. Na kakšni tekmi si nastopal slabo, ti res ni šlo, si bil razočaran, a naslednji dan te je čakala nova tekma. V eni noči moraš vse predelati in se naslednji dan postaviti na start, kot da se ni nič zgodilo. Spomnim se dveh zmagovalnih trenutkov in krika veselja, to je moje, tega mi res nihče ne more vzeti. Medaljo mi lahko vzamejo, skrijejo ali ukradejo, to je 'pleh', neka dejanska stvar, ki jo lahko primeš v roke. Teh spominov in občutkov pa ne moreš prijeti v roke, to imam v sebi, nihče mi tega ne more vzeti. Ko mi je danes težko, se spomnim prav na ti tekmi in si rečem: 'saj mi gre'.

V slovenskem biatlonu je najbrž skrajen primer tega pristopa 'pozabi čez noč' Jakov Fak. Spomnimo se le prejšnjih olimpijskih iger in vsega zapleta z zastavo, slabih uvodnih tekem, nato pa je ustrelil medaljo.
Jakov Fak je res fenomen. Imela sem to čast, da sem z njim trenirala in tekmovala. Enkrat sem šla na tekmo in sem ga vprašala, ali ga je kaj strah pred tekmo. Pa me čudno pogleda in reče: 'Strah, pa česa me naj me bo strah?' Pa sem nadaljevala, ali ga kaj skrbi, pa mi je odvrnil, da ga skrbi le, da bi ga zeblo v prste na roki. Ima namreč občutljive prste. Sploh se ni ukvarjal s strahom in tremo. Pogosto sem mu rekla, da je dovolj sproščen in da se ukvarja z drugimi stvarmi in se fokusira le na svojo stvar. Pri tem je res vrhunski. Vsem je dal vedeti, da včeraj lahko odmisli in ni več pomembno. Upam in želim si, da to pokaže tudi v Pekingu.

Sami ste nosili slovensko zastavo na slovesnosti ob odprtju OI v Torinu 2006. Kako se spominjate tega?
Šele zdaj doživljam ponos, bolj kot pa takrat, ko sem jo nosila. Bila sem v najožjem krogu favoritinj za medaljo. Na tekme sem šla izključno s ciljem osvojit medaljo. Le to bi me takrat zadovoljilo. Spomnim se, ko sem ležala v sobi, dobila sem klic, ali bi nosila zastavo. Na prvi dan iger nisem imela tekme in sem rekla: 'Ja, bom. OK'. Res sem bila presenečena in vesela. Ves čas sem imela v mislih, ali bom dobro hodila, kako bom vihrala z zastavo. Kar neke skrbi so se pojavile. Ta del me je mogoče tako čustveno izpil, da mi je zmanjkalo čustev, da sem bila na tekmi čisto poražena in razočarana. Domov sem se vrnila z dolgim nosom.

Z dolgim nosom se je s teh iger vrnila tudi Petra Majdič, ki je bila v dobri formi, a ni imela najboljših smuči. Bila je zelo zaslužna, da ste izdali knjigo. Poleg istega prvega športa pa vaju druži še to, da sta obe pisali športni dnevnik. Kaj ste si zapisovali?
S Petro sva bili zelo dobro prijateljici v smučarskem teku. Skupaj sva začeli na tekmovanjih nižje ravni, potem sem hitro presedlala v biatlon, zato so se najine poti hitro razšli. Vsaka disciplina je imela svoje prizorišče. Sva pa ves čas površinsko ostajali v stiku. Po koncu kariere pa sta se najini poti spet združili. Prave zveze ostajajo, zdaj pa sva v rednem stiku. Bila pa je res pobudnica za knjigo. Športni dnevnik je zelo pomemben v času kariere. Sama otroke spodbujam, da pišejo dnevnik. To je zlata knjiga. Sama sem ga začela pisati, ko sem delala z ruskim trenerjem Vladimirjem Korolkevičem, ki je to zahteval. Gre za dnevnik, zvezek ali blok, kamor smo zapisovali, kaj smo trenirali, jutranji in večerni pulz, občutja, koliko časa smo trenirali, kakšen je bil povprečen pulz, telesna teža ... Sčasoma ugotoviš, da se v določenih obdobjih in stopnjah treninga pojavljajo iste težave čez leta. Če imaš to zapisano, lahko to spremljaš in pogledaš, kaj je bilo narobe. Morda je bil trening preobremenjen in imunski sistem pade. Zapisala sem vsa športna občutja.

Sorodna novica Tadejo Brankovič v peti olimpijadi čakale težje preizkušnje kot na OI

Nastopili ste na štirih igrah, napisali ste knjigo Peta olimpijada, kjer popisujete tudi težave po koncu kariere. Imate raka, v kakšnem stanju je trenutno vaše zdravstveno stanje?
Največji del terapij sem dala skozi, zdaj sem na konju. Zdravljenje, kemoterapija, biološka zdravila in tri operacije, to sem prestala. Trenutno sem v okrevanju po operaciji, nič zelo zahtevnega, sama pravim, da grem proti cilju. V procesu zdravljenja bom najbrž še nekaj let, bodo zdravniki povedali glede na mojo obliko raka. Živim, zdaj pa se je treba naučiti s to boleznijo oziroma si življenje prilagoditi tako, da bom lahko funkcionirala. Moja naloga je, da ohranjam kakovost življenja na ravni, kot jo želim. Bolezen pusti posledice, a tega se je treba navaditi. Šport pa zelo pomaga. Sem vesela, da sem prestala, kot sem, in da sem blizu cilja. Čeprav je treba vedeti, da je to bolezen, ko nisi nikoli v cilju, mi pa veliko pomeni, da vidim ciljno črto.

Ste mladi, nekdanja športnica. Se kdaj vprašate, 'zakaj se to dogaja ravno meni'?
Verjetno sem se kdaj vprašala, bolj pa sem se spraševala, kaj me je bolezen (na)učila. Kaj je moja naloga v tem življenju? Kaj je moje bistvo? Česa se moram naučiti? To je lekcija življenja. Nisem pa si govorila, da se to dogaja samo meni. Bolj sem se spraševala, kaj je moja naloga in tukaj in zdaj, da potegnem najboljše za ta trenutek. To je bil dober plus za začetek terapije in zdravljenja. Bistveno je, kako se bomo odločili, da se bomo ... ne ravno borili, ker je to trda beseda, ampak kako to sprejeti in ozavestiti, da je to del mojega življenja in iti pogumno naprej.

To zadnje je bil potem tudi odgovor na vaše vprašanje, 'kaj je moja naloga'?
Ja, seveda. Morda še bolj to – ozavestiti stvari, kaj delaš narobe. Gotovo sem se prenizko postavila na lastno lestvico. Zelo veliko energije sem porabila za stvari, ki so bile nepomembne. Zdaj sem naredila rez. Kolega mi je pogosto rekel, da mi bo zmanjkalo energije. Kako? Nikoli mi je ne bo zmanjkalo. V športu neprekinjeno želiš ohranjati kondicijo, zavedam se, da me šport dviguje in na neki način sprošča. Vedela sem, da moram imeti več kondicije kot moja otroka, ki sta na tem področju dobro podprta. Vedno sem si rekla, da moram imeti več kondicije kot ona, da lahko zdržim vse napore. Šport sem si ob vseh obveznosti vzela še kot neko službo, da me bo dvigovalo. A takrat bi morala počivati, ko sem imela najtežje obdobje po ločitvi, bi se morala spočiti, pa sem šla raje teč. Potem sem imela dvojni stres, kar ni bilo v redu. Treba je poslušati svoje telo. Srce nikoli ne laže. Ustavi se, ko je še pravi čas, in ne, ko je prepozno.

Pomaga, da svoje težave delite s (pravimi) prijatelji, tistimi, ki jim najbolj zaupate?
Zgodbo sem delila s prijatelji. Povedala sem najožjemu krogu, ti so vedeli za mojo bolezen in zdravljenje. Javnosti tega nisem razkrila iz preprostega razloga: želela sem se posvetiti sama sebi, se umiriti. Čas pandemije mi je šel zelo na roke, vse sem naredila z manj obveznostmi, kot bi jih imela sicer. Res sem se posvetila sebi. Vedela sem, da ne obstaja čudežne palice in nekoga, ki bi me rešil. Govoriti pa mi ni bilo težko. Pred enim letom bi mi bilo morda težje. S svojo zgodbo in izkušnjami želim navdihniti ljudi, da taka bolezen ni konec sveta in da vedno obstaja upanje.

Sorodna novica Športne olimpijade so bile priprava na boj z rakom

Se je kakšen prijatelj umaknil?
Doživljaš tudi to. Od ljudi, od katerih bi pričakoval, da te bodo najbolj podprli. Ne govorim o ožji družini, tudi v tem obdobju točno ločim, kdo je prijatelj, kolega in kdo znanec za kavo. Občutki so neprijetni, o tem sem razmišljala, na koncu pa ugotoviš, da naredi to, kar zmore in zna. Najbrž imajo razlog za svoja dejanja. Ob najhujših boleznih, ki jih ljudje prestajajo, okolica pogosto težje sprejme ali pa se čudno odzove. Ljudi je strah, kako se sploh približati bolniku, ki ima raka, kaj mu sploh reči. Ljudje nismo opremljeni, kako sploh nagovoriti takega človeka. Vsak se želi pogovarjati in najbrž želi dobro. Človek, ki je tik po operaciji in komaj skrbi zase, ne ve, ali bo preživel, potem pa ti nekdo reče: 'Saj bo, saj si močna' (smeh). Takrat je dovolj samo to, da si zraven, zate, podpiram te ... Morda to več pomeni kot pa kakšna beseda.

Med težkimi preizkušnjami je bila tudi ločitev. Ta vas je še bolj prizadela kot bolezen.
Ločitev me je gotovo zaznamovala. Res sem rekla, da me je bolj prizadela kot rak, to velja iz čustvenega vidika. Ločitev me je čustveno popolnoma sezula, posledično sem se še telesno, nato pa je prišla še bolezen. Pri ločitvi sem težko razumela, da te nekdo na tak nak način ... Ne zapusti, to ni problem. V ta odnos sem dala celo sebe, telo in dušo. Potem pa se tako konča, sesulo mi je najbolj zlato celico, ki sem jo imela za sveto. To sem izgubila. Otroci bodo odraščali v ločeni družini. To so bili takratni občutki, danes sem za to neizmerno hvaležna. Vesela sem, da se je tako končalo. Vidim, kaj je življenje, kakšno je zdravo življenje in zdrav odnos. Takrat nisem imela te izkušnje, zato me je res prizadelo. Še danes mi je težko, ko se ljudje ločujejo.

Sorodna novica Znanje je trenutno težje dostopno, kot je bilo v moji mladosti

V rubriki Štafeta prejšnji gost zastavi vprašanje naslednjemu. Astrofizičarka Maruša Bradač vas torej sprašuje: 'Resnično sem fascinirana nad vašimi uspehi, še posebej življenjskimi. Ali vas je vrhunski šport naučil kaj, s čimer ste lahko zmogli prebroditi najtežje trenutke? Ali nam zaupate, kako lahko tudi sami pogledamo na svet bolj pozitivno?'
Cel najin pogovor je šel v to smer – kaj je dal šport. Nista medalja in pokal tista, ki te delata pomembnega. Športnik mora biti tudi človek, upoštevati ferplej in spoštovati pravila. Šport me je gotovo naučil, da padec ni neuspeh. Neuspeh se zgodi, ko obupaš in se ne poskusiš pobrati in iti naprej. Tekme in treningi so me naučili, da se je vredno pobrati in iti naprej. Vsak trenutek prinaša rezultate. Tudi ko mi ne gre (zdaj karikiram), ko doma hočem pokositi travo in ne morem vžgati kosilnice, zraven preklinjam, poskušam in rečem: 'OK, pa ne bom danes kosila.' A ne morem tako, bom še enkrat poskusila, mi bo že uspelo. In dejansko mi uspe. Pojdi še do naslednjega ovinka, morda je tam lepo. Morda tam najdeš tisto, kar iščeš. Prepričana sem, da tisto, kar si želiš, nekje čaka. Kako dvigati optimizem? Sama si pomagam, da delam stvari, ki me dejansko radostijo. Kar v tebi naredi veselje in žarek upanja. Vsak dan naredi eno tako malenkost, ki ti daje energijo. Ko pa je najbolj težko, se zavestno nasmejem in rečem: 'Tukaj sem, živim, nič mi ne manjka.' To so moje formule, ki jih uporabljam. Kljub vsem težavam še vedno živim in ljubim življenje. Vem, da je življenje lepo.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Tadeja Brankovič govori še o naslednjih temah:
− Ko jo prebudi ura, je takoj na 'obratih'.
− O novih biatlonskih formatih (zasledovalne tekme, skupinske starte, mešane štafete), ki so začeli nastajati ravno v času njene kariere.
− Kaj dobrega prinašajo mešane štafeta za manjše reprezentance.
− Tako imenovani 'biatlonski strel'.
− Ali je kdaj streljala v napačno tarčo.
− Kaj jo je naučil vrhunski šport.
− Ali čuti zdravstvene težave po koncu kariere zaradi treninga.
− Kaj pa ji je šport odvzel.
− Zakaj ji je všeč Tomaž Humar.
− #PohvalaNaDan.
− Odzivi po izdani knjigi.