Na podkastu Številke v tej sezoni govorimo o besedi osebno. Tokratna gostja je astrofizičarka dr. Maruša Bradač, ki predava na Fakulteti za matematiko in fiziko. Več kot 20 let si je znanje nabirala in predajala v tujini, zato lahko marsikaj pove o življenju v ZDA, kakovosti študija v Ljubljani, zelo aktivno pa je vpeta tudi v teleskop James Webb, ki je bil izstreljen ob koncu prejšnjega leta. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora ali branju povzetka.
Vabljeni k branju in poslušanju
V igri asociacij ste zapisali, da imate radi nasmehe ob jutranjem pitju kave. Pogovarjava se zjutraj, ste jo danes že spili?
Eno kavo sem že spila, ta prava pa me še čaka (smeh).
Ker sva ravno v oddaji Številke, koliko kav pa spijete v dnevu?
Dve, v najbolj stresnih trenutkih pa jih je bilo tudi sedem. Sem velika ljubiteljica kave. Zelo cenim dobro kavo, z veseljem grem v lokalno kavarno in spijem dobro kavo. Prav to mi je mogoče še najbolj manjkalo v ZDA, kjer te kulture nekako ne poznajo.
Koliko opazovanj opravite ponoči?
Astronomi, ki veliko opazujemo, imamo kar nekaj dela tudi ponoči. Prejšnji konec tedna smo imeli opazovanje na Havajih, pri meni je to sicer potekalo čez dan, saj je med Havaji in Slovenijo 11 ur časovne razlike, tako da se je to lepo uskladilo, da sem enkrat za spremembo lahko opazovala čez dan. Dela ponoči je kar veliko, marsikatero noč smo prebedeli pred teleskopi.
Več desetletij se ukvarjate z astronomijo. Tehnika je v tem času toliko napredovala, da opazujete lahko tudi iz svoje sobe in vam ni treba iti na Havaje, v kar ste sicer prisiljeni zaradi pandemije.
Seveda. Covid nas je prisilil, da smo se prilagodili, zdaj res veliko opazujemo od doma. Moram priznati, da je opazovanje zaradi tega morda malenkost slabše. Ne moreš primerjati s tem, ko si pri teleskopu, ko se lahko pogovarjaš z ljudmi, ki so poleg tebe in upravljajo teleskop. Veliko dobrih stvari smo naredili v času, ko smo opazovali pri samih napravah. Zdaj to počnemo od doma. Tudi tako nam tehnologija omogoča, da se povežemo neposredno z observatorijem in imamo pred seboj vse instrumente, lahko jih iz domačega računalnika krmilimo, kar je nedvomno plus pri takem delu.
Ko gledamo v vesolje, opazujemo preteklost. Ob vaši osebni zgodbi sem se spomnil na fizika in filozofa Saša Dolenca, ki je napisal knjigo Od genov do zvezd. Ne bom rekel, da je bila vaša prihodnost zapisana v zvezdah, je bila pa najbrž tudi v genih. Vaš oče je namreč fizik.
Res je, moj oče je fizik. Vsekakor ne bi rekla, da je bila toliko zapisana v genih, kakor je moj oče res tista figura, ki mi ogromno pomeni in po kateri sem se zgledovala. Fiziko in astronomijo mi je znal prikazati na način, da sem jo dobro razumela in vzljubila. Vse prihodnje generacije ne potrebujejo imeti stvari v genih, ampak imeti osebo oziroma figuro, ki jih navduši nad določeno stvarjo. Predvsem navdušenje je tisto, ki te lahko pripelje do uspeha v določenem poklicu.
Včasih rečemo, da je dober učitelj tak, ki pomaga učencu, da ga preseže. Ali zdaj kdaj pride do obratnega prenosa − da vi očetu kaj razložite oziroma ga navdušite?
Tudi sama očeta kdaj navdušim, čeprav moram priznati, da grem še vedno k njemu po nasvet. To velja predvsem za didaktiko, oče je izjemen didaktik, res zna poučevati fiziko. Še vedno ga večkrat vprašam za kakšen nasvet, kako študentom razložiti določeno stvar in podobno.
Vaša mama je pravnica. Če se pri pravu drži nekih pravil, na podlagi katerih prihajaš do sklepov, potem sklepam, da je v vas tudi del pravnice. Zgoraj opisano načelo namreč velja za vso znanost.
Pri znanosti gre za zelo začrtano pot, ki jo uporabljaš, upoštevati moraš vsa pravila in samo z upoštevanjem vseh pravil lahko pravilno raziskuješ. Če mi je to prinesla mama? Mogoče. Pri pravnih zadevah pa sem zelo 'bosa', ko moram kaj pravnega narediti v življenju, se vedno obrnem na mamo.
Ko opisujete očeta, me spomni na precej gostov Številk, ki so imeli v otroštvu/mladosti nekega vzornika, ki jih je znal navdušiti nad določenim predmetom zanimanja.
Tu je vpliv okolice dosti večji, kot pa samo (genske) predispozicije. Dvojčki se lahko zanimajo za popolnoma različne stvari. Tukaj gre za neko pot v življenju. Vedno pravim, da lahko uspeš, če imaš zanimanje. Če te nekaj resnično veseli, potem boš lahko uspel na tem področju. Dosti mladih se morda mogoče malo lovi. Morda berejo te besede in si mislijo, da pri sedmih niso imeli ideje, kaj bi počeli v življenju. Tudi to je prav. Zaradi tega se ne smejo počutiti manjvredne ali misliti, da ne bodo uspeli. Slediti je treba viziji in poiskati tisto, kar vas res veseli, potem pa se spustiti v to. Nikakor pa ne brezglavo reči 'zdaj bom to delal, ker služba od mene to zahteva'. Ne se ustrašiti, mogoče je tudi zamenjati kariero, tudi to lahko pripelje do odličnih rezultatov. Sama večkrat rečem, da sem ozko usmerjena. Če ne bi dosegla tega, kar sem, bi bilo morda hudo, ker nimam neke širine. Nekdo, ki ima širino in ga zanima več stvari, je na boljšem.
Pri sedmih letih je to res hitra odločitev, a zelo realno stanje je, da marsikdo pri 15 ali 19 letih ne ve, kaj bi počel, ko se odloča za naslednji izobraževalni korak.
To je zelo normalno, s tem ni nič narobe. Naj ti mladi absolutno ne obupajo! Življenje naj peljejo po poti, ki se jim zdi pravilna. Dosti mladih se ukvarja z vprašanjem, kateri študij izbrati, da bodo dobili službo. To je morda napačni pristop. Stvari se spreminjajo, pri 19 letih greš študirat, štiri leta pozneje se stvari lahko toliko spremenijo, da ta služba morda niti ne obstaja več. Naj sledijo svoji intuiciji, veselju in naj raziskujejo, naj to vzamejo kot nekakšen raziskovalni projekt. Naj poskusijo več stvari, ena stvar se bo že prijela, takrat bodo vedeli, da so na poti, po kateri želijo stopati.
Ko ste bili sami na križišču ob vpisu na fakulteto, ste omahovali med računalništvom (ki ste ga opisali kot donosnejšega) in fiziko (ki vam je bila ljubša). Na koncu je zmagalo srce in pristali ste na FMF-ju. Ali pri vaših odločitvah večkrat zmaga racionalni premislek ali srce?
Dostikrat se zgodi, da se ti izbiri med seboj zelo prepirata. Pri sprejemanju odločitev se potem dogajajo ene in druge stvari. Če imam dovolj poguma, potem zmaga srce. Takrat je bila to odlična odločitev. Verjetno v računalništvu ne bi nikoli tako uspela, ker s srcem nisem bila pri tem.
Po dveh letih študija v Ljubljani ste najprej za en semester odšli v Bonn. Tam so bili tako navdušeni nad vašim znanjem, da so vam ponudili nadaljevanje študija in štipendijo. Ali je bilo znanje plod študijskega programa v Ljubljani ali ste se sami še dodatno pridobivali znanje?
Tukaj je šlo absolutno za odlično podlago, ki sem ji pridobila na FMF-ju v Ljubljani. Še zdaj trdim, da je naš študij na vrhunski ravni. Ko gledam študente v ZDA, ne pridejo niti približno s tako dobrim predznanjem, kot ga imajo študentje v Ljubljani. Tukaj je šlo za izjemno podlago, znala sem precej fizike. Res so bili navdušeni, ponudili so mi štipendijo in sobo v študentskem domu. Šlo je za splet okoliščin. Odšla sem za samo en semester. Nekako se nisem mogla odcepiti od doma, težko se mi je bilo odločiti, da bom dve ali tri leta v tujini. Miselnost, da grem samo za en semester, mi je pomagala, da sem se opogumila in sploh šla.
V tujini ste potem ostali kar 23 let, večino časa v ZDA, na univerzi Davis ste bili zadnjih 12 let profesorica fizike in astronomije, prvo priložnost pa ste dobili na Stanfordu.
V Bonnu sem nato doktorirala, potem sem iskala službo. Spraševala sem se ali ostati v Evropi ali pa se preseliti v ZDA. V mojem življenju se pogosto dogaja podoben scenarij − če sem pogumna, potem sledim srcu. Tale pogum vedno naredi neko zgodbo, da si potem res upam. Tudi na Stanford sem namreč odšla z mislijo v glavi, če mi ne bo ustrezalo, se po šestih mesecih vrnem domov. To sem imela prav napisano v pogodbi, da to lahko storim (smeh). Takratni mentor je mislil, da morda nisem resna, a potrebovala sem nekakšen izhod v sili, da sem se potem sploh odločila za odhod čez lužo.
Za življenje v ZDA pogosto slišimo, da je kraj priložnosti in uresničenih sanj, kar so vas ob vrnitvah v domovino spraševali tudi prijatelji, sami pa ste opozarjali tudi na druge težave (sociala, zdravstvo ...). Vaš sklep je bil, da 'imamo v Sloveniji morda premalo samozavesti in mobilnosti, sicer bi lahko ugotovili, da ima sosedova trava veliko plevela.' Ali tako razmišljate tudi zdaj?
Vsekakor. To je tudi razlog, da sem se vrnila − spet je zmagalo srce. Vsi mi pravijo, da sem bila pogumna, čeprav tokrat nisem potrebovala izhoda v sili, ampak sem se preprosto odločila, da v Slovenijo prihajam za vedno. Življenje v Ameriki je vsekakor drugačno, kot ga poznamo iz filmov. Ko sem se selila tja, me je predvsem skrbelo zaradi kriminala in da ne bom mogla brezskrbno hoditi po ulicah. To se je pozneje izkazalo, da sicer obstaja, a v nekaterih mestih je tega precej manj in se naučiš biti previden. To ni toliko vplivalo na moje življenje. Sčasoma pa sem spoznala druge stvari − odnosi med ljudmi niso tako pristni, kot so pri nas. Pogrešala sem domačnost, da poznaš soseda, da si ljudje med seboj pomagajo, da se ne le pozdravijo. Američani so res prijazni, vsak te res lepo pozdravi in te vpraša, kako si, nihče pa noče resnično vedeti, kako si. Če ne odgovoriš s standardnim 'v redu sem', potem kar ne vedo, kaj narediti. Pri nas pa te vsi povabijo na kavo in ti skušajo pomagati. To domačnost sem v resnici pogrešala. Bila sem utrujena biti tujka, to v resnici ni preprosto. Ljudje bi se morali tega zavedati, ko sprejemamo tujce v našo državo. Ni enostavno biti tujec.
Američani so res pri prvem stiku izrazito prijazni in vljudni, dajejo neki občutek topline, a pogosto se zgodi, da ostanejo na tej ravni in odnosi ne gredo v globino.
Zelo redko gredo v globino, so zelo individualisti. Ves čas sem imela občutek, da ne pripadam njihovi družbi. Tam sem živela 17 let, zdaj pa je napočil čas vrnitve.
Se morda niste bali, da bi imeli zdaj manj priložnosti za raziskovanje?
Imela sem te pomisleke. Verjetno bi se že prej vrnila, če me to resnično ne bi skrbelo. Vsi mi govorijo, da v Sloveniji ne bom imela tako visoke plače, kar je absolutno res, ampak tudi življenjski stroški niso tako visoki. Na koncu denar ni pomemben, res pa mi je bilo pomembno, da si zagotovim raziskovalno delo, kot sem ga imela v tujini. Selitev se ni zgodila čez noč, eno leto sem že bila na izmenjavi, tako da sem zadnje leto že delala na FMF-ju, kjer sem napisala projekt, ki je bil v Sloveniji sprejet, dobila sem sredstva za raziskovanje in lahko naprej peljem svoje projekte. Zdaj bom imela celo boljše možnosti, kot sem jih imela v Ameriki. Sodelovala sem z veliko ljudmi iz Evrope, sodelovanja bodo zdaj mnogo lažja. Veliko sodelavcev imam v Rimu, Trstu in Pisi, te razdalje so zdaj precej krajše, kot so bile v ZDA. Vsi govorijo o koroni in delu od doma, a pristni stiki in pogovori, ko ob kosilu ugotoviš, kaj bi se še dalo storiti in dobiš odlične ideje, to mi zdaj manjka. Prav veselim se, da se bo ta kriza končala in bomo lahko spet normalno potovali in se obiskovali.
V rubriki Štafeta prejšnji gost postavi vprašanje naslednjemu. Pred dvema tednoma je gostovala Anita Ogulin, ki vas sprašuje: 'Ob zavedanju, da je študij v tujini povečini silno drag in s tem težje dostopen tistim, ki nimajo sredstev, imamo v Botrstvu zares veliko prizadevnih in uspešnih mladih, ki sanjajo tudi o študiju v ZDA. Ta naj bi jim omogočil večji dostop do znanja kot doma, boljše pogoje študija, v smislu tesnejše povezanosti med študenti in profesorji, lažji dostop do nazivov, večje možnosti raziskovalnega dela in lažji dostop do dobro plačane zaposlitve. Zato sprašujem: Kakšne so vaše izkušnje študija, raziskovalnega dela in zaposlitve v ZDA in kaj bi svetovala mladim na poti do cilja?'
Ne strinjam se, da je kakovost študija v tujini boljša, strinjam pa se, da so po koncu boljše možnosti. Ko primerjam študija, v ZDA je bilo v prvih dveh letnikih na predavanjih 400 študentov. Stika z mano kot profesorico jih je imelo izredno malo, samo tisti najvztrajnejši so prišli do mene in po predavanju izkoristili pet minut ali pa so prišli na govorilne ure. V Sloveniji so mžnosti za študiranje neprimerno boljše. Sama sem bila na študiju v Nemčiji, tam je študij še vedno brezplačen. Ljudem ne bi svetovala, da gredo neposredno v ZDA, sploh ne na študij prve stopnje. Doktorati in magisteriji pa so v Ameriki precej cenjeni. Vsekakor pa podpiram, da gredo študentje na izmenjavo v tujino, da gredo v tujino študirat na višji stopnji, tako si pridobiš izkušnje in si tudi zanimivejši na trgu dela. Kako pa to doseči? Sredstva, ne samo za tiste, ki nimajo denarja, ampak tudi tiste, ki so dobro situirani, so absolutno previsoka. Na Stanfordu si moral za eno leto študija plačati 40.000 dolarjev, kar je dobrih 30.000 evrov. To so res velike številke, ki so danes verjetno še višje. Tu se sicer da pridobiti štipendije, če imaš zelo dobre akademske sposobnosti, tiste najboljše sprejmejo s štipendijami in jim študija ni treba plačevati. Pred odhodom v tujino zato priporočam, da se preveri, kje je mogoče dobiti štipendije. Z dobrimi priporočilnimi pismi se da pridobiti štipendijo. Tudi sama je ne bi dobila brez odličnih priporočilnih pisem iz FMF-ja. Mogoče je celo lažje, če bolonjsko stopnjo opravijo v Sloveniji in se pozneje posvetijo tujini, kjer je raziskovalno res več možnosti, več profesorjev in različnih tem.
Ali vas je presenetilo to, da v pol stoletja od osvojitve Lune človek ni storil koraka dlje?
Ne, to me zagotovo ne preseneča. Znanost s potovanjem na Luno neposredno ni veliko pridobila. Bolj je šlo za prestiž, na drugi strani nam je potovanje na Luno prineslo nekaj drugega. Takrat je bila ustanovljena NASA, prvi pogoj pa je bilo financiranje takih znanosti. Lahko se samo zahvalim temu potovanju na Luno, da sem danes tu, kjer sem in lahko počnem, kar počnem. Brez tistega vložka denarja in ustanovitve NASE in nadaljnjega financiranja ne bi bilo teh uspehov, ki jih imamo danes. Sama misija na Luno je bila, znanstveno gledano, predraga. Prav veliko znanstvenih dognanj tam nismo naredili. Misije so dosti cenejše, če zraven ne pošiljamo ljudi. Ko človeka dodaš v tovor, je treba vse predimenzionirati in tehnologijo razviti do neskončnosti, kar vse skupaj precej stane. Po eni strani je to zapravljen denar, če gledamo eksplicitno, kaj je to v resnici prineslo znanosti.
Tako imamo v resnici paradoks, saj je v zadnjih letih človek prišel le 'malo nad tla', kjer že od leta 1998 kroži Mednarodna vesoljska postaja, a na drugi strani pa se tam dogaja precej več zanimivih stvari na področju znanosti (o čemer je v tej oddaji govoril tudi Chris Hadfield).
Vsekakor. A tudi te raziskave, ki jih imamo na Mednarodni vesoljski postaji, bi v resnici lahko opravljali roboti. Določene stvari se da narediti dosti ceneje in samo s tehnologijo. Tudi vesoljska postaja sama je bila velik finančni zalogaj. Tu gre za varnost, ko pošlješ človeka nekam, je potem potrebna čisto drugačna matematika kot brez njega. Govorim seveda o denarju.
V popularni kulturi so zanimive teorije, ki govorijo o cikličnosti, večvesolju ali podobnem. Nekaj podobnega je v tej oddaji že pripovedoval Alan Guth. Za laično javnost je to zelo vznemirljivo, kaj pa za znanstvenike?
Tudi pri znanstvenikih so te teorije zelo priljubljene. Teorije ne moremo ovreči niti potrditi. Je pa verjetna teorija, zato ni nič narobe s teorijo več vesolj. Znanstveniki moramo imeti odprte oči. Če pogledamo v zgodovino, smo nekoč mislili, da smo sami, pozneje, da imamo samo eno galaksijo, kar je zelo egocentričen pogled na vesolje. Še pozneje se je izkazalo, da to niti približno ni res. Ne smemo si zatiskati oči, da smo morda edino vesolje v tem morda večjem vesolju. To je tudi za znanstvenike zanimiva in možna tema. Kar nekaj znanstvenikov se ukvarja, kako bi lahko dokazali obstoj večkratnega vesolja.
S proučevanjem oddaljenih galaksij gledate daleč v preteklost, znanost pa lahko pove marsikaj tudi za naprej, daleč daleč v prihodnosti bodo umrle vse zvezde, ostale bodo le še črne luknje, ki pa bodo tudi izparele. To bo precej žalostna smrt. Ostalo bo prazno vesolje, kjer ne bo nobenega dogajanja.
Precej dolgočasna smrt (smeh). Preden pa bralci padejo v depresijo, je treba povedati, da gre za ogromno časovno obdobje – za 10100 let, kar je ogromna številka. Če bi napisali 10100 črk na list papirja, bi tak list segal do konca vidnega vesolja. To je res ogromno število let, ki nas še čaka. Že naše Sonce bo umrlo dosti prej, čez šest milijard let. Kar nas mora skrbeti, pa je naš planet in kako skrbimo zanj. Tu gre resnično za stvari, ki nas morajo skrbeti, kako temačna je prihodnost z vsemi stvarmi, ki jih počnemo na našem planetu, s podnebnimi spremembami na čelu.
Seveda bo vsega konec že veliko pred smrtjo Sonca, čez milijardo let na Zemlji naj ne bi bilo več vode, a to je še vedno velikanska skala, a kar sami opozarjate, si lahko že za časa nekaj generacij zelo otežimo življenje na tem planetu.
Jaz bi rekla, da smo si življenje otežili že zdaj. Poglejmo le vse spremembe, ki jih doživljamo od poplav do požarov. Prišla sem iz Kalifornije, kjer smo imeli ogromne požare, zdaj imamo velike količine snega, ljudje so bili po 10 dni brez elektrike in ogrevanja. Spremembe nam že zdaj krojijo življenje. Pomisliti moramo, da smo tik pred zdajci, preden bomo stvari obrnili v napačno stran.
Podobno govori tudi sporočilo filma Don't look up. Velika večina znanstvenikov opozarja na te spremembe, pa smo kar slepi.
Slepi smo za marsikatero stvar. Prav žalosti me, ko vidim, da je zaupanje v znanost vedno manjše. Ljudje, ki verjamejo, da je Zemlja ploščata, imajo svoje gibanje. Medmrežje je poskrbelo, da se marsikatere teorije razvijajo, ki sploh niso resnične. Veliko takih informacij je tudi v resnih medijih, pozneje se izkažejo za napačne. Tega v moji mladosti ni bilo, mladim ne zavidam, ko morajo navigirati skozi poplavo informacij in ugotavljati, kaj je resnično in kaj ne. Upam, da se bodo stvari malo obrnile in da se bodo ljudje zavedali, da znanstveniki za seboj nimamo agende kapitala. Denar nam je zadnja motivacija, če bi bilo tako, bi šli študirat kaj drugega. Upam, da se bo to popravilo, žalostno je namreč videti, kako uničujemo svet, ljudje pa mislijo, da imamo za seboj agendo. Mi bi samo radi opozorili, da obstaja resnična nevarnost. Asteroidov se ne bojim. Verjetnost, da bi nas kakšen obiskal, je izjemno majhna, pri globalnem segrevanju pa samo odprite svoja vrata in boste videli, kaj se dogaja.
Kar je ironično, saj se znanje nabira. Danes vemo precej več kot naši predniki, znanje je tudi bolj dostopno. A vse te naprave hkrati z znanjem prinašajo tudi past dezinformacij.
Preden znanje uporabiš, ga moraš najprej presejati in ugotoviti, kaj je pravo znanje in kaj ni. Včasih si odprl ugleden časopis ali televizijski kanal, kjer so preverjali informacije. A tudi ti so danes padli, včasih tudi ti objavijo kakšno neresnično novico. Da o zapisih na družbenih omrežjih, ki jih objavljajo tvoji prijatelji, niti ne govorim. Težko je najti pravo znanje. Rekla bi, da je znanje trenutno težje dostopno, kot je bilo v moji mladosti.
Sodelujete pri teleskopu James Webb, ki je bil izstreljen ob koncu lanskega leta. Izstrelitev je bila večkrat prestavljena, tudi za več let. Kako težko vam je bilo sprejemati novice o preložitvah?
Po eni strani je bilo kar težko, saj sodelujem neposredno s tem teleskopom. Po drugi strani pa sem pomagala pri razvoju raziskovalne skupine za eno od kamer, zato sem boljše razumela, zakaj so te prestavitve pomembne, zakaj je, inženirsko gledano, to ogromen zalogaj in se moramo prepričati, da bo izstrelitev šla, kot mora. Če bi ga izstrelili leta 2015, bi šlo morda kaj narobe in bi ostali brez teleskopa, zato smo raje počakali nekaj let. Zdaj imamo teleskop, ki je na poti do končne točke, kamor bo prišel čez nekaj dni. Res se zelo veselimo, vse poteka po načrtu, v bistvu še bolje, kot smo pričakovali. Teleskop je razprt, sončni ščit, ki nas je najbolj skrbel, je razprt, tudi zrcala se veselo premikajo.
Ob izstrelitvi je bil govor o 30 dneh groze in negotovosti, sami ste na enem predavanju omenili 15 dni. Glede na vaše besede so torej vse največje nevarnosti mimo?
Največji strah je bil, da bi se kaj zgodilo že ob izstrelitvi. Prvi dan je bil res najpomembnejši, takrat smo bili vsi na trnih, podobno je bilo naslednjih 15 dni, ko se je razpiral sončni ščit, zrcalo se je odpiralo. Teh stvari še nikoli nismo opravljali v vesolju, nismo natančno vedeli, kako se bo teleskop obnašal. NASA ima pripravljene vse možne scenarije, imeli so jih kar nekaj, kaj vse bi lahko šlo narobe. Res smo bili na trnih, vsa odpiranja so bila res problematična. Zdaj smo v 25. dnevu, kmalu bo prišel do končne krožnice, zdaj samo premikamo zrcala, kar smo delali tudi že pri drugih teleskopih in satelitih. Tu smo vedeli, da velikih napak ne pričakujemo, zato je drugih 15 dni dosti bolj mirnih. Seveda gre vedno lahko kaj narobe, lahko se kaj pokvari, a zdaj smo v trenutku, ko vemo, kaj je treba narediti. Naslednja pomembna časovnica bo, ko bomo prižgali kamero, kar se bo zgodilo čez nekaj dni. Potem pa vidimo, kako deluje.
Vsi z vznemirjenjem čakamo na prve podobe, kar bo sicer še trajalo, saj bo postopek umerjanja potekal pol leta.
Prvi podatki, ki jih bomo dobili, bodo zelo megleni in neostri. Če je kdo kdaj pogledal skozi daljnogled, je na začetku videl zelo megleno sliko, potem je sfokusiral pripomoček in dobil ostro sliko. Naš postopek tega početja bo pri Webbu trajal šest mesecev. Imamo namreč 18 zrcal, ki jih je treba natančno umeriti, zato bo sprva ogromno neostrih slik, ki ne bodo zanimive za javnost. Ne gre za skrivanje, da ne bi želeli deliti podatkov, ti pač najprej ne bodo zanimivi za javnost. Ko bo slika ostra, bomo najprej objavili posnetke za javnost in jih takoj delili.
Teleskop bo opazoval ogromno različnih objektov. Na katerem področju pričakujete največ prebojnih spoznanj?
Zagotovo bomo naredili ogromno prebojnih spoznanj. Že Hubble nam je pokazal, da v določenih primerih ne poznamo dovolj stvari, na primer, kako so nastajale prve zvezde in galaksije. Ne vemo, kaj sestavlja atmosfere planetov zunaj našega Osončja. Infrardeča svetloba nam bo pomagala opazovati elemente, ki so pomembni za življenje (metan, voda ...). Vemo, da bomo naredili preboj na vseh teh področjih. Kar pa je najzanimivejše, so preboji na področjih, na katerih si še nismo postavili niti vprašanj. To je pri vsaki misiji najbolj zanimivo. Hubble je naredilo najzanimiveje to, da je odkril ogromno novih galaksij, ki so zelo daleč stran od Zemlje, tega prej nismo vedeli. Hubble niti ni bil narejen za raziskovanje tega, nismo imeli možnosti vedeti, da ti objekti obstajajo tako daleč. Najbolj se torej veselim tistih vprašanj, na katera nismo pomislili, da sploh obstajajo.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Maruša Bradač govori še o naslednjih temah:
− Kako si znanstveniki 'delijo' čas pri upravljanju teleskopov.
− Ali kakšen njen sogovornik zamenja astronomijo z astrologijo.
− Pravo (in dogovori) o/v vesolju.
− O 'usodnem' nočnem sprehodu po Slovenski Bistrici.
− Odgovarjala je na vprašanje bralcev in poslušalcev.
− Varčevanje staršev v ZDA za študij otrok.
− Kaj je temna snov, tudi ta tvori svoje galaksije.
− Velikanske razdalje med galaksijami.
− Veliki pok in merjenje, kaj je bilo pred njim.
− Naše vesolje ni ciklično.
− Razlike med Hubblom in Jamesom Webbom.
− Fotografije pri Webbu ne bodo ostrejše.
− Zakaj se je pričakovana življenjska doba Jamesa Webba že zdaj podvojila.
− 11. februar: mednarodni dan deklet in žensk v znanosti.
− Ljubezen do smučanja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje