V podkast Številke smo ob tej priložnosti povabili Andreja Guština (Društvo matematikov, fizikov in astronomov). Vabljeni k branju krajšega povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Ste najbolj zaslužni, da smo tudi v Sloveniji dobili tekmovanje iz astronomije.
S tem smo začeli pred desetimi leti, tekmovanja iz znanja astronomije organiziramo za osnovnošolce in srednješolce. Nekateri pravijo, da je mogoče tekmovanj celo preveč. Naše društvo združuje matematiko, fiziko in astronomijo, zato se mi je zdelo smiselno, da tudi astronomija dobi svojo pravico v šolstvu. Med mladino za to vlada precej zanimanja. V društvu so idejo z veseljem zgrabili, od takrat to zgodbo uspešno peljemo.

Brez dvoma, ne nazadnje se lahko pohvalite z Aleksejem Jurcem, ki je pred dvema letoma postal absolutni zmagovalec olimpijade.
Aleksej je dosegel nekaj neverjetnega! Prvo mesto na astronomsko-astrofizikalni olimpijadi je za tako majhno državo zelo presenetljivo. Res pa je, da z našimi tekmovalci precej delamo. Z njimi se ukvarja posebna skupina, imamo dovolj talenta. Če se vse lepo uskladi, lahko pride do takega uspeha, ki ga pred tem še Rusi niso imeli. So nas kar malo postrani gledali, ker nam je uspelo zmagati prej kot tako veliki in zgodovinsko gledano astronomsko pomembni državi, kot je Rusija.

100 let Mednarodne astronomske zveze poteka pod geslom Pod enim nebom. Kdaj ste se sami zazrli v nebo?
Čisto natančno se tega ne spomnim, bila pa je posledica več zaporednih dogodkov. Pri babici sem lahko opazoval nebo, bilo je relativno temno nebo, ki je omogočalo opazovanje. To danes zaradi svetlobnega onesnaženja postaja vse večja redkost. Dobil sem tudi zanimivo knjigo o vesolju. Vsega seveda nisem razumel. V resnici še danes ne vem, ali že vse razumem. To me je spodbudilo k spoznanju, da je vesolje nekaj izredno zanimivega in privlačnega. Starši so mi kupili manjši teleskop, zgodba je šla naprej do študija. Pa še nekaj pomembnega se je zgodilo, Carl Sagan in njegove znamenite oddaje Cosmos, te so pripomogle, da je interes za astronomijo postal tako velik.

Pred nekaj leti je drugo sezono posnel Neil deGrasse Tyson. Ste si jo ogledali?
Nekaj delov sem si res ogledal, a novejše oddaje mi niso bile pretirano všeč. Morda so bile malce preveč "pop", če lahko uporabim ta izraz. Težava nastane, ko se popularizator znanosti preveč prilagaja publiki. Te teme načeloma niso lahke. Tisti, ki jih zanima, morajo pregrizniti to kislo jabolko, morajo se potruditi, da nekaj razumejo. To je mala past za preveč poenostavljeno ali bombastično pisanje. Všeč mi je serija Through the Wormhole, ki jo pripoveduje Morgan Freeman. Te teme so načeloma zelo zahtevne.

Sagan je imel morda prednost v tem, da ni imel veliko konkurence. Danes je na voljo preprosto preveč vsebin, ki nas bombardirajo na vsakem koraku. Je zato teže prenesti sporočilo?
Morda. Vsekakor obstaja medijski šum. V ta prostor moraš poslati neko informacijo, ki bo spodbudila nadobčutljovst ciljne publike. Zato pa uporabljajo bombastične besede, kot sta "krvava luna", za kateri smo slišali šele pred nekaj leti. Včasih je bilo dovolj, da smo temu preprosto rekli lunin mrk. Ne vidim pa take težave, če so stvari v nekem okolju dobro organizirane. V Sloveniji imamo tako Portal v vesolje, kjer objavljamo preverjene informacije o vesolju, informacije so primerne tudi za majhne otroke.

S tem pa pridemo do neverjetnega paradoksa. Obstaja ogromno podatkov, dokazov, na voljo imamo fotografije Zemlje, potem pa še vedno najdemo ljudi, ki trdijo, da je Zemlja ravna.
Res je to paradoks. Ti ljudje ne samo, da verjamejo, da je Zemlja ravna, to celo vedo (smeh). Moj hrvaški kolega že hodi po gimnazijah in razlaga dokaze, da je Zemlja okrogla, ker so se ustrašili, da bo to med najstniki postalo ekstremno popularno. A to ni edina težava. Vprašajte ljudi, kdaj se rodi največ otrok, dejali bodo, da okrog polne lune, čeprav je bilo že tisočkrat dokazano, da to ni res. Morali bi se vprašati o vlogi šolskega sistema. Mislim, da ta načeloma dobro opravi svojo nalogo, a za določene teme se je treba potruditi, treba je o njih razmišljati. Vprašanje, ali se to vsem ljubi početi. Laže je sprejeti neke ideje, ki so enostavne in trivialne.

Katero spoznanje vas je v zgodovini astronomije najbolj navdušilo?
Astronomi lahko s površja Zemlje izmerijo svetlobo neke zvezde in o njej lahko povedo praktično vse. Ta zvezda je lahko oddaljena 100 svetlobnih let, kar pomeni, da ji niti blizu ne moremo priti. Danes pa lahko z nekaj fotoni, ki se ujamejo v naše senzorje, povemo vse o temperaturi zvezde, notranji zgradbi, kemični sestavi ... To je fascinantno, da lahko s sorazmerno preprostimi metodami toliko vsega odkrijemo o vesolju. Razumemo lahko nastanek vesolja in njegovo zgradbo. Pred stotimi leti smo še verjeli Newtonu, celo Einstein mu je na neki način verjel, zdelo se mu je, da vesolje mora biti statično. Vsega deset let kasneje je Hubble odkril, da se vesolje širi, kar je pomenilo, da so se koncepti dramatično spremenili. Pred dobrimi 20 leti smo ugotovili, da se vesolje vse hitreje širi. To so izjemni uspehi opazovalne astronomije.

Ob pogledu v nebo vidimo skorajda nespremenljive stvari, zato je koncept pospešenega vesolja težko razumeti, saj ga zavestno ne izkusimo.
Kot posamezniki in kot civilizacija živimo prekratek čas, da bi te spremembe v vesolju tudi videli, v glavnem se dogajajo zelo počasi. Težko si predstavljamo, kaj je milijarda let. Pri komuniciranju tega nimajo težav le astronomi, najbrž podobno velja za evolucijske biologe. Težko si predstavljamo, kaj vse se lahko zgodi v milijardi let.

To je res ogromna številka, občutno večja od stotih let, kolikor precej zaokroženo traja človeško življenje. Zgodovina naše vrste je le malce daljša, a stvari, ki jih preučujemo in so starejše od 100 let, se nam zdijo kot antična zgodovina.
V znanosti to gotovo velja. Imamo zanimive pasti, proti katerim niso odporni niti nekateri znanstveniki. Danes vemo, da je vesolje strašno uglašeno. Če bi se za malenkost spremenila kakšna naravna konstanta (npr. gravitacijska), če bi bila kakšna osnovna sila za malenkost drugačna, bi bilo vesolje videti popolnoma drugačno. Male spremembe v tej uglašenosti bi morda pomenile, da zvezde sploh ne bi nastale, morda bi jedrske reakcije v njih tako hitro potekale, da ne bi živele dovolj dolgo, s tem pa ne bi mogli nastati planeti. Ta uglašenost kliče po antropični pasti, rad uporabim prispodobo "past zavedajoče se luže". Gre za staro zgodbo, na cesti je kotanja, začne deževati, voda napolni kotanjo, dobimo lužo, ki dobi zavest. Luža si reče: "Ta kotanja se mi popolnoma natančno prilega, z menoj je skladna." Nato začne sijati Sonce, luža se manjša, ker voda hlapi, luža pa še vedno ugotavlja, kako ji je kotanja skladna. Tudi v zadnjem hipu, ko zadnja kapljica izhlapi, se tej kapljici zdi, da se neverjetno ujema s kotanjo. Vemo, da je zgodba drugačna. Zdi se nam, da je vesolje tako idealno urejano z nekim razlogom.

Ta uglašenost je lahko argument, da nas je ustvarila neka božanska sila.
Absolutno. Drugi odgovor mi je zanimivejši, in sicer, da je vesolj neskončno. Potem imamo neko naravno selekcijo vesolj. Nekatera nastanejo z zakonitostmi in fizikalnimi količinami, kjer zvezde ne morejo nastati, a nekatera so drugačna, kjer nastanejo zvezde, planeti in na njih pride do življenje.

O tem smo na tem mestu že govorili, ko smo gostili Alana Gutha, očeta inflacijske teorije. Eden od stranskih produktov njegove teorije govori prav o mnogoterih vesoljih, a sam kot "trd znanstvenik" o tem ni želel preveč spekulirati.
Sam imam malce več svobode, ker nisem znanstvenik in lahko spekuliram. Želim si, da bodo to potrdili ‒ v kratkem. To pa lahko pomeni tudi 200 let. V znanosti se vprašamo, ali je neko trditev mogoče dokazati. Torej, ali je mogoče dokazati, da poleg našega vesolja obstaja še kakšno drugo. Veliko bi že pomenil dokaz, da je to mogoče dokazati. Je pa to gotovo smiseln odgovor na to neverjetno usklajenost našega vesolja. Drugi smiselni odgovor je ta, da eno figo razumemo našo fiziko in se nam stvari samo zdijo takšne, kot so. Torej smo mi kot luža, kar se je v zgodovini znanosti že večkrat zgodilo. Pogosto so znanstveniki prišli do zaključka, da so že vse odkrili, kar seveda ni bilo res.

Če obstaja n vesolj, je torej laže razumeti, da je eno tako lepo uglašeno, kot je naše, in omogoča tale najin pogovor.
Tako je, to je evolucijski moment. Zakaj so naše oči tako lepo uglašene z vidom? Ker je evolucija poskrbela in šla po tej poti. Če damo možnost mnogoterim vesoljem, potem je kakšno že takšno, kjer smo lahko nastali. Večje težave so naprej. Če jih je res neskončno, potem je še kakšno drugo vesolje, kjer midva sediva za isto mizo, le da imava drugačne puloverje, v nekem tretjem vesolju spet sediva v istem trenutku, a imava mogoče drugačne frizure. Te spekulacije so zanimive, koliko pa so znanstvene, pa je drugo vprašanje. Upam, da se bo v doglednem času pokazalo, ali je to res (možno dokazati).

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Andrej Guštin razmišlja še o precej drugih temah: o svetlobnem onasneževanju in kako to vpliva na opazovanje neba, Luni, 100. obletnici luninega mrka, ki je dokazalo Einsteinovo teorijo, 50. obletnici hoje po Luni, možnostih osvajanja vesolja (Mars), potrebah, da osvojimo druge planete, filmih, ki se dogajajo v vesolju ...