SETI je institucija v Kaliforniji, ki prisotnost vesoljčkov v naši galaksiji išče z radijskimi valovi. Širša javnost je njihovo delo spoznala v filmu Stik (1997), kjer je glavno znanstvenico upodobila Jodie Foster. Predstavili smo nekaj številk, na pogovor pa povabili Setha Shostaka, ki je že desetletja prvi glas te ustanove. Vabljeni k branju krajšega povzetka, celotnemu pogovoru lahko prisluhnite na spodnjih povezavah.

Kratica SETI pomeni "iskanje zunajzemeljske inteligence". V vaši ustanovi je približno 140 zaposlenih, a le peščica jih v resnici išče zunajzemeljsko življenje. Kako to?
Vse je stvar denarja. V naši državi in najbrž v vseh, ki jih poznam, je iskanje zunajzemeljskega življenja financirano z zasebnim kapitalom, natančneje z donacijami. Država nam pri tem ne pomaga, a to ne velja za preostale znanstvenike, ki delajo pri nas. Zaposlenih imamo približno 80 znanstvenikov, trije ali štirje od njih so astrobiologi. Proučujejo torej življenje v vesolju, kot je na primer na Marsu in na kakšni od Jupitrovih ali Saturnovih lun. Oni pa so plačani iz vladnega denarja, večino tega prispeva NASA. Ampak SETI pri iskanju zunajzemeljskega življenje ne dobi nobenega državnega denarja. To je tudi razlog, da nimamo prav veliko denarja, zato je skupina ljudi, ki išče življenje, številčno res majhna.

V filmu Stik je Jodie Foster igrala SETI-jevo znanstvenico, ki ulovi radijske signale in razvozla sporočilo vesoljcev. Tako je bil SETI v filmu predstavljen leta 1997. Kako vaši znanstveniki delajo v resnici? Uporabljate 42 anten, kajne?
Tako je, uporabljamo antene, ki se imenujejo Allen Telescope Array. Ležijo v gorovju Cascade v Kaliforniji, približno 550 kilometrov severno od San Francisca. Tam imamo trenutno 42 anten, želimo si jih še več. Uporabljamo jih približno 12 ur na dan, takrat iščemo signale, ki bi dokazali, da je tam zunaj res nekdo. Naše delo je okvirno res podobno temu, kar je počela Jodie Foster v filmu Stik, razlika je seveda v drugačni opremi.

Pogledal sem več vaših govorov. Nekajkrat ste omenili, da ste morali prenehati uporabljati antene, ker niste imeli dovolj denarja. Kako pogosto se to zgodi?
V resnici smo jih prenehali uporabljati le enkrat, bilo je pred tremi ali štirimi leti. Razlog je bil v denarju, saj nismo imeli dovolj sredstev, da bi vzdrževali opremo. Nato smo se dogovorili z nekim podjetjem, ki se ukvarja z obrambo. Oni so želeli uporabljati našo opremo za svoje potrebe, ki se povsem razlikujejo od našega dela. Oni plačujejo za vzdrževanje opreme, s tem nam ni treba skrbeti za to breme, a hkrati to pomeni, da antene lahko uporabljamo le polovico časa. A samo stroški elektrike in vzdrževanja stanejo približno milijon dolarjev letno. To je za nas torej dokaj dober posel, polovico svojega časa smo zamenjali za stroške vzdrževanja.

Eden od ustanoviteljev SETI-ja je Frank Drake, ki še vedno dela pri vas. Pred leti je razvil enačbo, ki napoveduje število zunajzemeljskih civilizacij. A še vedno nismo našli niti ene. Kako si to razlagate?
Tega nihče zares ne more vedeti. Morda smo edina inteligentna vrsta v galaksiji ali morda celo v vesolju. Sam v to sicer ne verjamem, vem pa, da je v to prepričanih precej ljudi. Mislim, da je to preveč egocentrično. Vzrokov za pravi odgovor na vaše vprašanje, zakaj take civilizacije še nismo našli, pa je več. Prvič, v resnici še nismo pregledali prav veliko zvezdnih sistemov. Vzrok za to je spet finančne narave. A hitrost iskanja je z razvojem tehnologije vedno večja, zato sem optimističen. Drugič, pregledali smo precej zvezdnih sistemov, ki bi lahko skrivali vesoljčke, a občutljivost naših naprav ni dovolj dobra, da bi ujeli tak signal. Ne pozabite, vesolje je ogromno, zato morajo biti poslani signali res močni, da jih ujamemo na tako dolgi razdalji.

Raziskovalci imate gotovo precej razlogov za optimizem, omenjali ste razvoj tehnologije, dobro poznamo vpliv Moorovega zakona.
Točno tako, Moorov zakon je v bistvu pri nas v Silicijevi dolini ekonomski zakon. Pravi nekako, da je hitrost računalnika, ki ga kupite, podvojena približno vsako leto in pol. Pa reciva dve leti, vsaki dve leti je torej oprema, ki jo uporabljamo v SETI-ju, v povprečju dvakrat hitrejša. To pomeni, da bomo letos morda pregledali tisoč zvezdnih sistemov, čez dve leti že dva tisoč, čez deset let pa že precej tisoč v enem letu. Če se poigrate s številkami, bi morali nekje do leta 2035, 2040 pregledati milijon zvezdnih sistemov. To pa je že dovolj velik vzorec, da imaš precej možnosti, da ujameš signal, ki ga iščeš.

Napredek je opazen tudi na drugih področjih. Dolgo smo predvidevali, da obstaja še na milijone planetov, a prvi eksoplanet smo našli šele pred 20 leti.
Število planetov je prav gotovo primerno izhodišče, da iščemo življenje. Še pred 25 leti nismo poznali nobenega planeta zunaj našega Osončja. V zadnjih petih letih smo se naučili, da ima skoraj vsaka zvezda planete, vsaj velika večina jih ima. Še novejše raziskave pa kažejo, da naj bi imela vsaka peta zvezda planet, ki bi lahko omogočal razmere za razvoj življenja. Tega nismo vedeli še pred nekaj leti. To pomeni, da je število planetov, ki bi lahko imeli biologijo, na milijarde! In to samo v naši galaksiji. To pa je res visoka številka, težko si je predstavljati, da na nobenem planetu ne bi bilo ničesar.

Nekateri ljudje dvomijo o vašem pristopu iskanja radijskih signalov in metodo opisujejo kot zastarelo. Morda so druge civilizacije že poskušale vzpostaviti stik z nami, ampak naša tehnika ni dovolj razvita, da bi ujela signale?
To bi lahko bilo res. Morda imajo civilizacije omejeno dobo obstoja. Morda je pred milijardo let z Zemljo skušalo komunicirati več civilizacij, a so potem obupale. Lahko si izmišljamo take zgodbe, a to nam v resnici prav nič ne pomaga. Da dokončno odgovorimo na to vprašanje, moramo poskušati najti tak signal. S tem bi nekaj dokazali. Obstaja res ogromno zvezd in planetov, da je težko verjeti, da na nobenem ne bi oddajali signalov, ki bi jih lahko danes ujeli.

Poslušanje signalov je neke vrste pasivni pristop. Kaj pa menite o bolj aktivnem pristopu, kot je namerno pošiljanje sporočil v vesolje? Pri tem seveda ne mislim zgolj na televizijske signale, ki jih že dolgo nehote pošiljamo.
Obstajajo ljudje, ki si želijo tudi tega. Vsaj en gospod na SETI-ju si je tega želel, zdaj je poiskal drugo institucijo. Tako delovanje se imenuje "aktivni SETI", kjer ne samo poslušajo, ampak imajo tudi prižgan oddajnik, s katerim oddajajo signale v smeri bližnjih zvezd. V sporočilih pravijo, da "smo ljudje in da bomo odgovorili na vaša sporočila" … S tem pristopom nimam nobenih težav, to je povsem legitimno. Težava je v tem, da je večina zvezd precej oddaljenih. Na oddaljenosti 10, 20 svetlobnih let je le nekaj sto zvezd, največ nekaj tisoč zvezd. To pa je res majhna številka. Večina zvezd je precej bolj oddaljena. Če torej pošlješ neko sporočilo, odgovora ne boš prejel več sto let. To pa je res dolga doba, da dobiš odgovor.

V okviru SETI-ja ustvarjate radijsko oddajo Big Picture Science, gre za odlično izobraževalno oddajo. Popularizacija komunikacije znanosti narašča. Ali uživate, ko govorite o znanosti?
Res uživam. Na nekem nivoju to počnem vsak dan. Pravzaprav to počnem že vse življenje, tudi ko sem delal na univerzi na Nizozemskem. Ko je v mojem otroštvu kdo prišel predavat na mojo šolo o temi, o kateri še nisem nikoli razmišljal, mi je s tem spremenil življenje. Ne morem si zamisliti kaj bolj hvaležnega, kot obiskati učilnico in se pogovarjati z otroki, ki še nikoli niso razmišljali o astronomiji ali življenju v vesolju in jim predstaviti teme, nato pa odgovoriti na njihova vprašanja. Večina resda temu ne posveča veliko pozornosti, a pri enem od 20 ali 50 otrok se bo morda prižgala žarnica in s tem mu spremeniš življenje. To pa je res hvaležno.

Del vaše oddaje je posvečen skeptičnemu mišljenju, v katerem kritično razmišljate in skušate razkrinkati t. i. slabo znanost. Živimo v informacijski dobi, vsak dan smo bombardirani z ogromno količino podatkov. Ali je običajni človek premalo kritičen pri sprejemu informacij?
Ne vem, kaj pomeni premalo kritičen. Mislim, da človek ni dovolj kritičen. V ZDA večina ljudi ne razume, kako deluje znanost. Ne razumejo, kaj je potrebno, da se znanstvenik »odloči«, da pozna odgovor na neko vprašanje. V naši državi ena tretjina prebivalcev verjame v leteče krožnike, NLP, in da so med nami vesoljci. To so zelo pogosta prepričanja, moram priznati, da to velja tudi za Evropo. Z njimi se seveda ne strinjam, ker dokazi niso dovolj prepričljivi. Seveda nikomur ne škoduje preveč, če, denimo, želi verjeti, do vesoljci letijo nad področjem Češkoslovaške. To nikomur ne škodi, je pa povsem drugače, ko znanost zanikamo pri drugih temah, kot sta medicina in podnebne spremembe. Na teh področjih je treba razumeti, kaj znanost želi sporočiti. Ti razlogi niso politične narave. Znanost se običajno ukvarja z naravo in jo želi razumeti.

Malo ste me presenetili. Vedno sem mislil, da so Američani v primerjavi z Evropejci veliko bolj dovzetni, da verjamejo v obiske vesoljcev.
Vem, da večina Evropejcev želi verjeti v to (smeh), ampak mislim, da to ni res. Iz glave res ne morem potegniti kakšne raziskave, a spomnim se, da sem pred leti bral raziskavo, ki je pokazala, da je odstotek Evropejcev, ki verjame v obiske vesoljcev, približno enak odstotku Američanov. Enako velja za Avstralce in Japonce. Približno tretjina ljudi verjame, da so nas vesoljci že obiskali. Pomislimo le na Britance, kjer imajo glasno skupnost ljudi, ki verjamejo v NLP. Ne samo to, v Veliki Britaniji je veliko ljudi prepričanih, da so vesoljci na njihovih žitnih poljih pustili različne znake. Ne vem, zakaj vesoljci obiskujejo le Britance.

Predpostaviva, da boste v naslednjih dneh sporočili, da ste našli signale, ki jih iščete. S tem bi bila končana osnovna misija SETI-ja. Kaj bi bil za to organizacijo naslednji korak, poleg tega seveda, da bi nazdravili s šampanjcem?
To je zelo dobro vprašanje. Veliko ljudi o tem premišljuje. Kaj bi se zgodilo, če bi res našli signal? Približno teden dni bi trajalo, da bi se prepričali, da smo res našli signal zunajzemeljskega izvora. Veliko stvari gre lahko narobe s tehniko. V tem tednu bi bil pravi vrvež, klicali bi druge observatorije, če bi lahko potrdili naše ugotovitve. V tem času bi prav gotovo imeli veliko klicev medijev. To se je namreč že zgodilo, ko smo imeli nekaj lažnih alarmov …

… Torej se vaša vlada ne bi trudila prikriti dogodka?
Ne, ne, nobenega skrivanja ne bi bilo. Upal sem, da bi se to zgodilo, ker bi to pokazalo na to, da vlado vsaj zanima naše delo in bi nas financirali … Ampak ne, vlada nikoli ni pokazala takega interesa. Prav gotovo pa obstaja interes medijev. V času razmaha interneta bi vsi uporabljali družbena omrežja. Pri nas vsekakor nimamo nobenega šefa, ki bi nam v primeru najdenega signala prepovedal sporočiti javnosti to novico. To ni naša politika. Po potrditvi verodostojnosti signala bi najbrž vsi, ki imajo ustrezno opremo, začeli preučevati ta signal. S tem bi najbrž tudi rešili problem financiranja naše organizacije.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Shostak razmišlja še o drugih temah. Pogovor aktivirate s klikom na spodnjo sliko (tu pa dobite povezavo do pogovora v angleščini).

Glasbeni izbor Setha Shostaka: Antonin Dvořak - Simfonija številka 9