V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo televizijskega in filmskega režiserja Matevža Luzarja, ki je svoj celovečerni prvenec poimenoval Srečen za umret. Govor je bil o različnih vidikih ustvarjanja. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.
Vabljeni k branju in poslušanju
Mediji vas največkrat opišemo z besedno zvezo filmski režiser. Katere besede bi pa sami še uporabili?
Zagotovo bi uporabil še besede scenarist, ljubiteljski šahist, nekdanji plezalec in knap oziroma Zasavec, vse to bi me nekako povezalo skupaj.
Našteli ste kar nekaj športnih tem. Imate radi šport?
Ja, zelo ga imam rad. So neka obdobja, ko me določen šport bolj zanima, od evropske evforije naprej bolj intenzivno spremljam košarko, tudi po zaslugi obeh sinov, ki igrata košarko, seveda pa sem tudi strašen fan Luke Dončića.
Pri nekaterih športnih zgodbah se nam zazdi, da so tako neverjetne, če bi jih videli na filmu, bi rekli, da so nemogoče. Ste kdaj pomislili oziroma si želite obravnavati kakšno športno temo?
Zagotovo, imamo veliko izjemnih športnih zgodb, ki bi lahko nastale tudi kot filmi. Ena je brez dvoma vzpon slovenskega smučanja, obdobje Roka Petroviča in Bojana Križaja ter vse, kar se je takrat dogajalo. To je taka izjemna zgodba, ki je povezana tudi z družbenopolitičnimi spremembami, to bi bila lahko osnova za film ali pa TV-serijo, ki bi lahko govorila o tem času in teh presežkih. Teh zgodb je seveda veliko, tudi sama osebna zgodba Primoža Rogliča, Zagorjana, Zasavca, ki še vedno traja, je vredna filmske upodobitve.
Film je le eden izmed medijev pripovedovanja zgodb. Kako pomemben element pri tem vam predstavlja element sreče?
Element sreče je seveda pomemben, po navadi gre v večini primerov dramaturgija zgodb od nesreče proti sreči, v bistvu je sreča kot neka katarza na koncu filma. To velja tudi, če pogledamo različne žanre, to velja za (romantične) komedije. S tega vidika sreča ni generator same zgodbe, ampak je prej katarza filmske zgodbe.
Že stari Grki so uporabljali rešitev 'deus ex machina'.
Se pravi božji motor. V filmskem pripovedovanju zgodbe bi rekel, da je to prej napaka, ko višja sila poseže v sam svet zgodbe in predvsem likov. To so zgodbe, ki jih gledalci nimamo radi. Raje vidimo, da si naši glavni junaki sami izborijo svojo srečo oziroma cilj. Raje vidimo, da ta sreča oziroma konec zgodbe pride iz njih samih.
Če tega ne marajo gledalci, potem najbrž to še toliko bolj velja za ustvarjalce?
Gotovo, tovrstni princip se v sami scenaristiki velikokrat obravnava kot napaka.
Kje ima filmski ustvarjalec večjo srečo, da se lahko ukvarja s filmom: pri nas ali v Hollywoodu?
Najprej bi rekel, da je to preferenca vsakega posameznika, kaj oziroma kateri film mu je bližje: ameriški, evropski ali slovenski. Glede na to, da živim tukaj in sem Slovenec, želim delati slovenski film. Film ima to moč, da ne potrebuje, da ga delaš v neki državi, da bi lahko nagovarjal gledalce po vsem svetu. Marsikateri film je to že dokazal, tudi marsikateri slovenski film lahko nagovori gledalce tako v Ameriki kot tudi na Kitajskem ali pa kjer koli drugje. Seveda pa je drugače delati film v Sloveniji ali v evropskem prostoru kot v ameriškem. To ni povezano samo s financami, ampak se preprosto na drugačne načine delajo filmi, tako kar se tiče financiranja filma kot nato distribucije. V evropski kinematografiji je precej več raznolikosti, tudi v slovenski kinematografiji je zelo veliko raznorodnih filmov, ki si jih različni gledalci lahko ogledajo. Pri ameriškem filmu (vsaj pri mainstreamu) pa imam občutek, da smo v neki krizi, kjer gledamo v bistvu samo filme, ki temeljijo na določenih stripih, zdaj celo na igračah, zato se mi zdi, dosti zanimivejši ameriški neodvisen film.
Se morda spomnite trenutka, ko ste ob ogledu nekega filma pomislili, da bi se radi zapisali filmu, ko odrastete?
Moj prvi filmski spomin je bil film Moj stric Jacquesa Tatija. To je bil eden izmed filmov, ki me je nagovarjal že kot otroka, čeprav ga mogoče nisem razumel tako, kot se me je pozneje dotaknil. Teh filmov je res veliko, zelo ljub film mi je Pobesneli bik Martina Scorseseja, spisek teh filmov je res gromozanski. Ne vem pa, ali obstaja točno določen film, ob katerem bi pomislil, da si želim delati film. Sem otrok generacije, ki je odrasla z videotekami. Najprej začneš gledati filme o Rambu in Terminatorju, potem pa nadaljuješ, dokler ne prideš do točke, ko se seznam videokaset, ki so bile na voljo, zmanjšuje in začneš posegati tudi po drugih filmih. Tako sem prišel do filma Sovraštvo Mathieuja Kassovitza. Najprej sploh nisem vedel, kaj je to, šele pozneje sem izvedel, da je zmagovalec Cannesa in je še danes zelo relevanten film. Ko naštevam filme, delam krivico drugim filmom, ki so me prav tako oblikovali, tudi po televiziji in kinu.
Vas popolnoma razumem, sam se spomnim, kako sem pri osmih letih videl film The Incredible Shrinking Man. To ni bil neki visoko umetniški film, a v tistem trenutku je bil to film, ki mi je pokazal vso magično moč, ki jo ta medij poseduje in posreduje.
Ko sem odraščal, smo s prijatelji gledali film Guniji (The Goonies, 1985), nato smo bili vsi ti mesece guniji, delali smo si 'gadgete' in se igrali. Takrat nisi mogel vsak večer gledati filmov, zato smo imeli pravilo, da je tisti, ki je videl neki film, naslednji dan vsej skupini predstavil celotno filmsko zgodbo, na ta način smo si pripovedovali filme. Stari smo bili osem, devet let, morda še manj. To je bila prav posebna fascinacija. Do akademije sem bil prepričan, da sem že videl Ples vampirjev Romana Polanskega. Ko sem si ga takrat ogledal, sem spoznal, da ga nisem, ampak mi je bil v mladosti pripovedovan v skupini prijateljev.
Lepa zgodba, ki kaže predvsem na razliko v dostopnosti filmov. Danes imamo na televiziji sto kanalov in več, pa se včasih ne moremo niti odločiti, kateri film bi si ogledali. Ali ta različna dostopnost vpliva na naše dojemanje filmov in njihovo magičnost?
Mislim, da res vpliva. Magična moč filma je bila včasih še močnejša prav zaradi manjše dostopnosti. Vsak film, ki si ga videl, je bila dragocenost in si ga videl tudi večkrat, vsaj zame je to veljalo, ko sem si izposodil videokaseto. Na ta način si tudi malo študiral o filmu, razmišljal o njem, kako je narejen ali pa si samo želel vstopiti v njegov prostor. Ko smo naše generacije gledali Indiana Jonesa, smo vsi želeli biti arheologi (smeh).
Pravite, da si tako lahko študiral film. No, vaš prvi študij pa je bil teologija. Česa ste se pri tem študiju največ naučili, kar lahko zdaj uporabljate pri ustvarjanju filmov?
Moj izbor teologije je bil pogojen s tem, da najprej nisem bil sprejet na AGRFT. Teologija se mi je po kurikulu zdela, da je mogoče lahko ponekod tudi zelo blizu filma, tukaj predvsem mislim na filozofijo, sociologijo in psihologijo. To so teme, ki so me v tistem trenutki zanimale, a o njih nisem imel dovolj znanja. Študij teologije mi je pripomogel, da danes najbrž ne bi delal tovrstnih filmov na ta način, če ne bi imel te izkušnje. Življenjska pot vsakega posameznega ustvarjalca je zelo pomembna in se odraža v filmih. Študij teologije mi je širil obzorja v teme, v katere se prej nisem poglabljal.
Ne poznam številk, a zdi se mi, da je AGRFT najbrž tista fakulteta, kjer je vsak študent v povprečju največkrat zavrnjen pred vpisom, kar manifestira željo filmskih ustvarjalcev po tem izražanju.
Tako je. Vztrajnost ni pomembna samo ob vpisu na fakulteto, ampak je to ena od ključnih lastnosti vsakega filmskega ustvarjalca, še posebej režiserja. Vsak film je tek na dolge proge, vsak film je maraton, ki včasih traja nekaj let, da prideš do dokončanega filma. Tudi v tujini so podobne zgodbe, to je pač neko sito, kjer se izkažejo vztrajnost pa tudi zrelost in talent.
Kako pa gledate na režiserje brez izobrazbe, ki so prišli iz igralskih vod? Te dni se veliko govori o Bradleyju Cooperju in njegovem Maestru. Pravi velikan tega prehoda je seveda Clint Eastwood.
To je zelo naravna pot. Ti igralci so igrali v veliko filmih, kjer so v sebi mogoče začutili neko iskrico, da bi tudi sami režirali določen film. Seveda vsi ne začutijo te iskrice, ampak marsikateri igralec v svetovnem merilu se preizkusi tudi v režiji, eden od teh velikanov je prav Eastwood.
Zanj težko rečeš, katera kariera je boljša.
Točno to, res ima zelo raznolike filme. V tem trenutku snema svoj zadnji film, vsaj tako je napovedal, ampak bomo videli, ali je to res. Noben režiser ne bo nikoli rekel, da je to njegov zadnji film, ker vedno pride naslednji film.
Razen, če ti je ime Quentin Tarantino.
Ne verjamem, da bo ostal samo pri desetih filmih. Mislim, da je to ena tistih odločitev, ki se nato zelo velikokrat prekršijo. Tudi Steven Soderbergh je pred desetimi leti napovedal, da ne bo več režiral, pa je nato naredil nekaj izjemnih serij in filmov.
V vašem študentskem Vučku in nato celovečernemu prvencu Srečen za umret glavno vlogo odigra Evgen Car. V športu obstaja zanimiv odnos med trenerjem in športnikom. Ali lahko sorodno paralelo povlečemo tudi med režiserjem in igralcem?
Neka sorodnost obstaja, prav tako tudi razlike. Pri filmu lahko prideš do nekih presežkov, do nečesa, kar je drugače, kjer je potrebno sodelovanje, potrebno je tudi zaupanje. Trener ali režiser ni na igrišču, ni pred kamero in mora zagotoviti pogoje, taktiko oziroma navodila, da prideš do končnega rezultata. Pri športu je zelo jasno, kakšen je rezultat: zmaga ali poraz. Pri samem ustvarjanju filma pa je to zelo drugačno polje, kjer težko govorimo o zmagah in porazih. Film ima pač to moč, da te lahko nagovori drugače, kot bo mene. Tebi je film lahko izjemen, meni pa ne, in to je lepota filma.
V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostovala pesnica Anja Zag Golob, ki pravi, da je film Srečen za umret videla vsaj desetkrat. Prebrala je, da ste se pri tem filmu zavestno odločili delati z igralkami in igralci starejše generacije, zanima jo 'kakšna je bila vaša osebna izkušnja? Česa ste se naučili od njih, kar še vedno nosite s seboj?'
Zelo lepo je slišati, da je tolikokrat videla moj film, ker jo zelo spoštujem kot pesnico in komentatorko. Naučil sem se potrpežljivosti, naučil sem se veliko stvari, kako režirati. To so igralci, ki so v svoji karieri imeli veliko priložnosti, da so naredili marsikatero filmsko vlogo, tako Milena Zupančič kot Dare Valič in seveda tudi drugi. Ta izkušnja sodelovanja mi je dala veliko znanja. Res sem vesel, da sem imel možnost z njimi delati svoj prvi film.
Če poveževa Srečen za umret še z dvema umetniškima izdelkoma, ki ju imate radi (roman Starec in morje ter Mozartov Requiem), se mi ponuja zaključek, da ste sredi 20 let veliko premišljevali o smrti, vsaj to je moja asociacija.
To ni samo asociacija, to je bila res tema, o kateri sem takrat veliko razmišljal. Svoj prvi celovečerni film dojemam kot zaključek razmisleka na to temo. Film Srečen za umret gledam kot na film, h kateremu spadata oba moja kratka filma Prezgodaj dva metra spodaj in Vučko. Ideje, ki sem jih razvijal v polju kratkega filma, sem nekako združil v celovečercu, zato se tudi v prvi sceni filma Srečen za umret srečata protagonista oziroma igralca iz obeh kratkih filmov.
Omenili ste potrpežljivost, ta vrlina je res potrebna, če pomisliva le pri vašem zadnjem filmu, od ideje za Orkester do premiere je minilo približno sedem let.
Ustvarjanje enega celovečernega filma je pravi maraton. Hkrati pa je tudi obdobje, ko lahko zelo nadgradiš osnovne ideje in svoje izkušnje. To je raziskovanje, tako na terenu kot pri pripravi samega filma. Za Orkester sem se tako zelo veliko družil s pravim orkestrom, z njimi potoval, spoznaval možne situacije, ki so potem v filmu. V bistvu so navdihnjene po nekaterih realnih situacijah ali pa po pripovedovanjih, ki so se v resnici zgodila. Tudi liki v filmu imajo bazo v miljeju samega orkestra, in to je tisto, kar je prinesla ta izkušnja, vloženi čas oziroma ta potrpežljivost. Brez tega bi bil film lahko zelo drugačen. Obdobje sedmih let je hkrati boleče obdobje za ustvarjalca, ker je to povezano s samim financiranjem filma. Vmes se je namreč zgodila pandemija, bila je tudi blokada financiranja slovenskega filma. Ko posnameš film, ga želiš logično dokončati, pa ga zaradi odvzema financ ne moreš dokončati. To je neka posebna bolečina, ko si nestrpen in nesrečen, ampak če si potrpežljiv, je lažje prebroditi. Vsi si želimo, da bi v obdobju sedmih let vsak režiser naredil vsaj dva filma, in ne le enega.
Ko sva pri denarju, kako komentirate pavšalne ocene, kako dragi so slovenski filmi, ki jih potem v povprečju vidi (karikiram) 240 gledalcev.
Filmi v Sloveniji se delajo na enak način kot po celotni Evropi, se pravi vsi aplicirajo za sredstva na lokalnih filmskih fondih in potem najdejo partnerje v tujini, to so evropske koprodukcije. Slovenski film dobi sredstva v Sloveniji, dobi pa jih tudi v tujini in s tem obogati vložek države v film, ker na ta način prihaja kapital v Slovenijo. V zvezi društev slovenskih filmskih ustvarjalcev sta se naredili analiza in strategija za celoten avdiovizualni sektor do leta 2030. Pokazalo se je, da slovenski film ni samo umetnost, ampak tudi velika gospodarska priložnost. Vsak evro, ki ga vložimo v slovenski film, poleg tega evra prinese še dodatnih 80 centov, prinese deset delovnih mest v slovenskem filmu, ustvari še osem delovnih mest v drugih panogah. Naložba v slovenski film je tako naložba v slovensko gospodarstvo, turizem in navsezadnje v lokalne skupnosti. Kamor koli pridemo snemat film, pride številčna ekipa, ki mora nekje spati, se prehranjevati, ob prostih dneh gre tudi po lokalnih znamenitostih, in vse to je gospodarska priložnost. Študija je pokazala, da tuje produkcije, ki snemajo v Sloveniji, bogatijo slovensko gospodarstvo, ampak tudi slovenski film je naložba za gospodarstvo. Se pravi, to je panoga, ki v svetovnem merilu zelo spodbuja, ker je eden od ključnih gradnikov evropske ustvarjalne industrije.
Z Orkestrom ste šli na turnejo po Sloveniji. Običajno to besedo uporabljamo za glasbene turneje.
Sama distribucijska ideja je bila v tem, da gre film na turnejo. Ko sem pisal scenarij, mi je bilo zelo hitro jasno, da 'mora' orkester nekam iti, tudi sam sem potoval z njim v pripravah na film. Zato je v distribuciji naravno prišlo, da če gre orkester v filmu na turnejo, naj gre potem še film. Tako smo nekako prepotovali celo Slovenijo po odprtih kinih pod zvezdami in turnejo nadaljevali po vsem svetu, tako na Kitajskem, v Ameriki kot po drugih festivalih. Ko gradiš promocijsko idejo, kako film približati gledalcu in ga pripeljati v njegov domači kraj, je treba najti prave načine in tukaj gre zasluga producentki in distributerki filma Petri Vidmar, ki ki je bila pripravljena sprejeti to potezo, šli smo vsi na ta avtobus in se odpeljali po vseh ovinkih. Na žalost pa se mi zdi, da primanjkuje platen, kjer bi slovenski gledalec lahko gledal filme.
Bralec/poslušalec Igor Rakuša vas sprašuje, ali je Sveti Tomaž najlepši kraj, kjer ste snemali.
Sveti Tomaž je lep kraj, tam smo izjemno imeli. Za potrebe zgodbe smo ta kraj delno spremenili v Avstrijo in smo tam izjemno uživali. To je gotovo eden od treh najlepših krajev, dodal bi seveda še domače Zagorje in Bohinj, kjer smo snemali serijo Jezero.
Za Jezero ste dejali, da ste z njim lahko izživeli nekatere prijeme, ki jih v filmu sicer ne morete. Lahko poveste kak konkreten primer?
Najbolj očiten primer je dolžina snemanja, drugi pa vprašanje, kako v več epizodah pripovedovati zgodbo, graditi in razvijati like. To je tisto, kar je precej drugače kot pri filmu, ki je dolg dve uri, pri seriji pa imaš kar naenkrat šest epizod in je treba zgraditi osnovne dramaturške loke in voditi razvoj lika skozi več epizod. Pri Jezeru pa se mi je sicer uresničila še ena dolgoletna želja. Ko sem v kinu v Zagorju gledal Fargo, sem si želel, da bi kdaj tudi snemal na snegu, kar se mi je z Jezerom uresničilo. Seveda mi je bilo tudi žal, ker snemanje pri –15 stopinj Celzija do kolen v snegu prinese čisto nekaj drugega. Nekaj mesecev sem potreboval, da sem ogrel svoje kosti (smeh).
Večkrat ste poudarili, da vztrajanje v coni udobja pomeni umetniško smrt. Na kakšen način boste šli v bližnji prihodnosti iz te cone udobja?
Vsak dan se je treba 'zbrcati' iz te cone udobja (smeh). V zadnjih letih sem spoznal dve poti, ki me zanimata: to je naslednji film in delanje televizijskih serij. To sta polji ustvarjanja, ki me zanimata tako v scenarističnem kot režijskem smislu. Seveda si želim čim prej narediti svojo naslednjo serijo ali pa film. Kdaj bo to, je težko reči. Letošnje leto bo namreč posvečeno pisanju in ustvarjanju novih zgodb.
Za konec še isto vprašanje za vse letošnje goste: kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Najtežje vprašanje ste prihranili za konec (smeh). Sreča je nekaj najlepšega, je neka katarza. Najdem jo v tem, ko dokončam neko dolgotrajno delo. To je tisti trenutek, ki prinese katarzo.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), kjer je govor še o naslednjih temah:
− Delo mentorja pri pisanju filmskih scenarijev.
− Kako odprt je za sprejemanje napak in kritik.
− Vpliv umetne inteligence pri ustvarjanju filmov.
− Tudi ustvarjalci visokoproračunskih filmov morajo krčiti svoje proračune.
− Odnos do filmskih nagrad in kakšno motivacijo predstavljajo.
− V kateri fazi filma izbere naslov.
− Starejši igralci dobijo malo filmskih priložnosti.
− Kako je nastala scena s prižiganjem lučk v filmu Srečen za umret.
− Možnost improviziranja in nadgradnjo prizorov.
− #PohvalaNaDan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje