Podcast Številke je ta teden v središče postavil množično izumiranje vrst. Zemljo je doletelo najmanj pet tovrstnih obdobij, zdaj pa naj bi se znašli v šesti tovrstni dobi. Za to naj bi bil kriv prav človek. V osrednjem pogovoru je sodeloval Matjaž Kuntner z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Širša javnost vas je podrobneje spoznala, ko ste odkrili novo vrsto pajka, zaradi česar ste prišli tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Je to kaj spremenilo pri vašem delu?
Ne, to ni spremenilo mojega dela. Dogodek sem vzel kot stranski produkt znanosti, ki jo skušam voditi na visoki ravni. Pred tem je bilo res precej manj zanimanja, tista najdba je sprožila živahen medijski odziv pri nas in v tujini. Pajki so eksotična skupina živali. Če odkriješ nekega, ki je z naskokom največji med mrežarji, potem je bilo to odkritje opaženo. Guinnessova knjiga pa je še bolj stranski produkt. Brez moje vednosti so to zapisali. V knjigo smo prišli sicer dvakrat zapored z dvema različnima najdbama. Prvi pajek je izstopal po velikosti, drugi pa pletenju največje mreže.

Kako je množično izumrtje sploh opredeljeno?
Izumiranje je proces, ki se dogaja kontinuirano. Ne moremo reči, da to obstaja samo v nekem trenutku, sicer pa ne obstaja. To je antipod nastajanja vrst. Zato je bolje, da uporabljamo nedovršne oblike glagola - torej izumiranje. V literaturi velja, da so množična izumiranja tista, za katera velja, da po fosilnih ostankih domnevamo, da je prišlo do izumrtja približno 30 odstotkov vrst, ki so v tistem času poseljevale Zemljo. Te ocene prihajajo iz oceanov, ker so tam fosili bolje ohranjeni kot drugje. Ocena nastaja strogo na osnovi takih organizmov, ki se dobro fosilizirajo, se torej dobro ohranijo v sedimentih. Večina bitij se tako ne ohranja in za večino tako ne vemo, kako so nastajala in izumirala.

Ves čas najbrž operirate samo z ocenami, saj znanstveniki niti za ta trenutek ne morate povedati, koliko vrst obstaja. Različne ocene se gibljejo od 5 do 15 milijonov.
Vse so le ocene, približki, meritev enostavno ni. Premalo nas je, ki se ukvarjamo s taksonomijo. Ne zmoremo odkrivati vrst in popisovati biodiverzitete v času, ki bi nam to omogočal. Izumiranje vrst nas tako prehiteva, še preden jih lahko zapišemo. Morda ne bomo nikoli zanesljivo vedeli, koliko vrst je poseljevalo naš planet v tem trenutku. Poznamo samo to trenutno stanje, ki pa se nenehno spreminja. Poznamo samo kratko obdobje v zemeljski zgodovini, na preostalo sklepamo samo po fosilih.

V zavesti je najbolj znan primer izumiranje tisti pred 65 milijoni let, ko so izumrli dinozavri. Vzrok naj bi bil padec asteroida, kaj pa so vzroki za preostala obdobja?
To so težka vprašanja, strokovna literatura še ni prišla do zelo jasnih odgovorov. Pri zadnjem izumiranju se predvideva, da je bil glavni vzrok padec asteroida, ki je spremenil globalne procese, najprej klimatske, posledično pa tudi produkcijske, saj je spremenil prehranjevalno verigo. Za starejša množična izumiranja pa so vzroki še manj znani, čeprav obstaja kopica domnev. Med temi so dejavni vulkanizem, ki spreminja zemeljsko površino, klimo in ozračje. Druga obdobja naj bi bila povezana s klimatskimi spremembami zaradi drugih vzrokov (ali je šlo za nenavadno ohlajevanje/segrevanje Zemlje ...). Za vsako obdobje se dolgoročni stres okolja potencira z enkratnim dogodkom, kot je, denimo, padec asteroida.

Zdaj naj bi bili v šestem obdobju. Za prvih pet je bila kriva narava, za to pa človek.
Zadnje množično izumiranje spremljamo zdaj, tukaj si nimamo kaj zatiskati oči. Človek je zelo mlada vrsta, obstajamo v res, res recentni zgodovini Zemlje. Čas dinozavrov in prejšnja obdobja izumiranja so zelo oddaljena obdobja, kar se tiče nas kot vrste. V zelo kratkem času človeške vrste - govorimo o desettisočih let - v tem kratkem obdobju je človek tako močno posegel v naravo, da bo težko sanirati posledice. Človek je - kot ena vrsta - s svojimi posegi povzročil novo množično izumiranje organizmov, ki smo mu priča danes.

Nedavna raziskava je primerjala dejansko število izumrlih vrst z napovedjo izumiranja, če ne bi bilo vpliva človeka. Rezultati kažejo na res huda odstopanja.
Ljudje lahko še tako dvomijo, zato ravno potrebujemo take študije, ki ponudijo perspektivo v odstotkih. Tu ni nobenega dvoma, da to povzroča človek. To se dogaja s spremembo habitata, globalnim segrevanjem. Zemlja in organizmi se morajo prilagajati na spremembe, vendar ne tako velikim spremembam v tako kratkem času, ki smo jim priča od industrijske revolucije naprej. Kar delamo planetu, je neodgovorno in nezaslišano. Izumrtja določenih vrst so dobro dokumentirana. Človek bi se moral vprašati, ali je to pravi način ravnanja s planetom, imamo se za njegovega gospodarja. Ali pa bi bilo treba stvari globalno spremeniti. Temu planetu smo povzročili veliko škode, lahko pa vsaj na srednji rok poskušamo spremembe ublažiti in biti prijaznejši do narave.

Izumiranje je dolgotrajen proces, čas enega človeškega življenja pa je enostavno prekratek, da bi se človek zavedal sprememb, ki jih povzroča.
Ko govorimo o zadnjem (kredno-terciarnem) izumiranju, se to ni zgodilo v enem trenutku. Če gledamo celotno zemeljsko zgodovino, je bil to relativno kratek čas, a je trajal dolgo - morda milijon let. Ko govorimo o 6. množičnem izumiranju v režiji človeka, ne moremo govoriti, da bomo v enem trenutku, 100 letih ali dveh, treh generacijah priča množičnemu izumrtju. Vseeno gre za daljši proces. Smo pa prva generacija, ki se zaveda teh posledic, imamo znanstveno podporo. Pri vseh množičnih medijih in družbenih omrežjih, ki jih ljudje uporabljajo v vse mogoče namene, je to znanje jasno in zrelo. Vsi, ki to želimo razumeti, razumemo. Neumno in kratkovidno je, da tega procesa ne bi skušali ustaviti.

Tisti, ki imajo možnost ukrepanja, nič ne storijo, ker živijo tukaj in zdaj, ne pomislijo pa na potomce potomcev.
Tako je, ljudje vidijo svojo generacijo, morda še naslednjo, ker so to njihovi otroci. To je vseeno prekratko razmišljanje, morali bi razmišljati na dolgi rok in pustiti Zemljo v boljšem stanju za tisoče in tisoče generacij. Vsem spremembam, ki smo jim priča, pa se pojavljajo hudi dvomi, če bo človeštvo res preživelo tisoče in tisoče generacij. Kako bi? Populacija človeštva narašča popolnoma nesorazmerno s tem, kar Zemlja nudi. Hkrati z njo ravnamo kot slabi gospodarji. Vprašanje koliko tisoč generacij bo sploh še veselo razpravljalo o teh problematikah.

Bralci so lahko v napovedi za ta pogovor brali o razvoju števila prebivalcev na Zemlji, kjer gre res za eksponentno rast.
To je v tem trenutku verjetno eden izmed glavnih problemov človeštva. Težko je zavzeti neko moralno stališče in reči 'tu je meja. Mi smo že rojeni in poseljujemo ta planet, za toliko in toliko milijonov pa ni več prostora in jih ne smemo več rojevati'. To ni način, a tega problema populacije se je treba zavedati. Na določenih delih Zemlje se bo težko kaj drugega zgodilo, kot so prenasičenost, bolezni in vojne.

Vrste prihajajo in izginjajo. Človek je komaj prišel na ta planet. Je za vas realna napoved, da bo nekoč prišel konec tudi za našo vrsto?
Nobena vrsta ni večna. V zelo, zelo dolgih časovnih obdobjih verjetno tudi Zemlja in vesolje nista večna. Nihče ne sme dvomiti, da bomo tudi mi kdaj izumrli. Na kakšen način in kdaj, pa nihče nima odgovora. Najbrž bo to v precej oddaljeni prihodnosti. Jasno pa je, da človek ne bo najbolj dominantna vrsta na tem planetu - vsaj ne najdlje živeča vrsta, kajti še enkrat poudarjam - zgodovina gre v stotine in stotine milijonov let, človek pa obstaja nekaj 10.000 let.

Izumiranje vrst pa ima tudi en pozitivni vidik: ponudi prazen prostor, ki ga nove vrste hitro zapolnijo. Če dinozavri ne bi izumrli, se človek najbrž ne bi pojavil.
Tako je, izumiranje je proces, ki je bil vedno prisoten in vedno bo. Ko izumre ena vrsta, se poruši nekaj malega. Če pa izumre cela vrsta organizmov, kot večina dinozavrov pred 65 milijoni let, se ustvari neka niša, prostor. To omogoči drugim organizmom, da ga zapolnijo. Novi organizmi se lahko precej neovirano, morda celo hitreje razvijejo v nove in nove oblike. Sam potek evolucije je morda po takih obdobjih potenciran. Večina domnev, kako se je razvijala veja sesalcev, gre v tej smeri. Sesalci so bili v trofični senci večjih plazilcev. Ko so dinozavri izumrli, so se sesalci razvili v ogromno vrsto oblik, iz katerih smo se posledično razvili tudi mi.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Matjaž Kuntner še podrobneje govori o množičnem izumiranju, o vzrokih, zakaj so nekoč živele gigantske oblike živalskih vrst, kaj bi biologom pomenilo odkritje zunajzemeljskega življenja ...

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika, ki je bila izhodišče pogovora
- Odkritje pajka Nephila komaci
- Kuntner v Guinessovi knjigi rekordov