Na podkastu Številke teden dni pred začetkom Dirke po Franciji gostimo najboljšega kolesarja z lestvice UCI Primoža Rogliča, ki se je razgovoril o svoji dosedanji karieri, razgrnil pa je tudi pričakovanja pred Tourom in olimpijskimi igrami. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (ki je bil posnet v začetku meseca) in branju spodnjega povzetka.

V Številkah imamo radi številke. Najbrž imate najraje številko 1?
Gotovo, ko končam dirko. V šoli pa ta številka ni bila najprijetnejša (smeh).

Vrhunski športniki imate radi točno določen načrt priprav in dirk. Kako uspešne so bile priprave od ardenskih klasik?
Vsi radi sledimo načrtom. Vsi smo sicer spoznali, da je težko kar koli planirati, saj smo bili pahnjeni v epidemijo. Za nas poteka vse po načrtu, to sploh velja za zadnje dni. Priprave so zelo uspešne, vse gre po načrtu, sem zdrav, kar je super.

Maj je bil precej hladnejši, kot je bilo običajno v prejšnjih letih. To je vplivalo tudi na izvedbo Gira, tudi sami ste iz Tignesa objavili sliko, kjer je bilo ogromno snega. Je to oviralo trening?
Predvsem v Alpah je res ogromno snega. Prej sem se pripravljal v Sierri Nevadi, tam je bilo precej bolj prijetno vreme, bilo je zelo vroče, včasih je bilo v dolini celo 35 stopinj Celzija, vseeno pa smo brez težav opravili vse treninge. V Tignesu res bolj zgleda zimsko, v resnici pa ni tako hudo. V gore počasi prihaja poletje in višje temperature, kar pomeni, da bo slej ali prej ves ta sneg izginil.

Je bilo treba kaj improvizirati?
Niti ne. Sem pa tja prilagodimo kakšne detajle, morda zamenjamo kakšen trening. Ni bilo nobene potrebe, da bi kaj bolj resno improvizirali. Po navadi je več improvizacije na samih dirkah.

Kolesarstvo je načeloma posamezen šport, hkrati pa ekipa predstavlja ogromni pomen. Tritedenske dirke so pravi maraton, vsak dan ste skoraj pet ur v pogonu, vedno se kaj zgodi, zato je treba biti pripravljen na improvizacije.
Pred dirkami sicer lahko načrtuješ, kako je treba nastopati, potem pa je popolnoma drugo, kako se vse razplete. Tekmujemo zunaj, izpostavljeni smo naravnim in vremenskim vplivom, to je res odprt šport. Hkrati nastopa tudi 200 drugih kolesarjev, ki imajo svoje načrte. Zelo je pestro in zanimivo. Skušaš priti skozi vse s čim manj nepotrebnimi težavami. Čim bolje je treba priti skozi vse situacije. Vsi si želimo, da bi na koncu dirke ali etape lahko na najboljši način pokazali svojo pripravljenost.

Vaša misel o 200 kolesarjih me spomni na Baskijo, kjer sem imel občutek, da vam je šlo že rahlo na živce, ko je velik del novinarjev poudarjal vaš obračun s Tadejem Pogačarjem, vi pa ste ves čas odgovarjali, da nista edina kolesarja na tej dirki.
Smešno se mi je zdelo, da se ukvarjajo zgolj z mano in Tadejem. Ko ste omenili, na progi je ogromno drugih kolesarjev. Tudi sama dirka in vse stvari, ki so večje od naju. Vprašanje 'kdo od naju bo na koncu dobil dirko', so iz prizme Slovencev zelo sladke skrbi. Vedno se čudim tem vprašanjem, ker si sledijo druga za drugim in se ves čas ponavljajo (smeh). Temu se lahko smejim, ampak vedno znova poudarjam vse te stvari − od široke konkurence do nepredvidljivosti.

Sami ste to nepredvidljivost dobro občutili v prvi polovici te sezone. Izjemno ste dirkali na Pariz−Nica, pa vam je padec odvzel zmago, doživeli ste tehnično okvaro pred zadnjim klancem na Amstel Gold Race, pa tista raztrgana elastika v Baskiji.
Zanimivo, ne? To je tisto, kar šport dela privlačnega tudi za vse navijače in gledalce. Stvari se dogajajo, konec koncev je to največji čar športa. Dokler se dogajajo v tvojo korist, je vse dobro, a take stvari se dogajajo tudi proti tebi. Tudi to je neke vrste čar, kako na koncu iti čez vse, se naučiti in stremeti k naslednjim dirkam.

Martin Hvastija je v podkastu SOS-odmev večkrat poudaril, da ste zaradi skakalne predzgodbe izpustili kolesarsko osnovno šolo in takoj naredili fakulteto. To naj bi bil razlog, da se vam je morda v kolesarski karieri pripetil kak padec več.
Gotovo (smeh). Povedal je, kakor je. Vsi vedo, da do 22. leta kolesa sploh nisem imel. Izkazalo se je, da sem se v kolesarstvu hitro prebil med najboljše. Zdaj se lahko peljem tudi z najboljšimi. Definitivno pa se mi sem in tja dogajajo določene neprijetne stvari. Padci se dogajajo vsem. To je sestavni del našega športa. Manj padcev kot jih utrpim, bolje je. Predvsem sem se moral zelo hitro učiti. Še vedno sledim tej poti, da sem iz vseh napak ali neprijetnih stvari skušam naučiti čim več. S tem lažje nadaljujem.

Vprašanje vam je zastavil tudi voditelj SOS-odmeva Toni Gruden. Zanima ga, s koliko kilogrami nameravate začeti Dirko po Franciji ali so taki podatki načeloma skrivnost?
S čim manj kilogrami (smeh). Nikoli ni prav malo, vedno rečem, da sem med 60 in 70 kilogrami. Recimo pa, da je moja teža 65 kilogramov.

65 je načeloma tudi tista številka, ki jo analitiki uporabljajo za računanje W/kg pri zahtevnih klancih. Vam to razmerje kaj pove ali je to bolj zanimivo za kolesarske spremljevalce in navijače?
Odvisno od vsakega posameznika. Mene prav veliko ne zanima, bolj me zanimajo vsi tekmovalci okrog mene. Če so hitrejši, očitno ne grem dovolj hitro in takrat noben W/kg ali kaj drugega ni dovolj dobro (smeh).

Koliko pa sicer spremljate zapise v medijih o sebi?
Vse skupaj spremljam zelo malo. Konec koncev iz takih zapisov težko kar koli potegnem. Morda se res malo distanciram od vseh teh stvari, to velja predvsem za tritedenske dirke, in res ne spremljam, kaj se dogaja okrog mene, in skušam spremljati samo, kar se dogaja v dirki.

Nisem presenečen. Pred leti sem delal raziskavo prav na to temo in našel obratno korelacijo − najbolj vrhunski športniki svetovnega ranga (kot ste seveda tudi vi) medijskih zapisov ne spremljajo. Najbrž je potem ena večjih motivacij družina?
Res je. Lora in Lev predstavljata moje življenje, brez dvoma mi dvigata motivacijo. Sta moja prva in največja navijača.

Vaš prvi šport so bili smučarski skoki. Mnogi interpretirajo, da je bil tisti padec v Planici kriv, da ste prenehali, meni pa se sicer zdi, da je bilo bolj krivo spoznanje, da ne morete krojiti vrha v tem športu in ste zaradi tega odšli drugam.
Dobro ste sestavili tole zgodbo (smeh). Res je. Sam sem ugotovil, da v smučarskih skokih nisem bil več mladinec. Dobro, dosegel sem nekaj dobrih rezultatov, nisem bil ravno najslabši smučarski skakalec. Nikoli pa nisem bil svetovni ali olimpijski prvak. Treba se je pogledati v ogledalo in sprejeti neko odločitev. Odšel sem na popolnoma novo pot.

Svetovni prvak ste sicer bili (v ekipni mladinski tekmi). Ko ste začenjali novo pot, ste odšli na testiranja k Radivoju Miliću. Se tega še spomnite?
Seveda! Te stvari so bile zame pomembne kot dirka. Prišel sem iz popolnoma drugega športa, vse v kolesarstvu je bila zame nova stvar. Spomnim se teh testiranj, predvsem se spomnim zadovoljstva in navdušenja ter vsega nadaljevanja z Adrio.

Sorodna novica V kolesarstvu vladajo avstralsko-angleški lobiji

Rekel vam je rekel, da ste sposobni voziti z najboljšimi v svetovni seriji. Ste si predstavljali, kaj vse ta potencial prinaša? Tudi zmago na tritedenski dirki?
Sem si predstavljal. Vsak, ki se začne ukvarjati z nekim športom, sanjari, da bo nekoč najboljši, da bi dosegel največje stvari v tem športu. Komentiram lahko tudi sebe v vlogi skakalca, gotovo sem si želel biti najboljši. Več kot očitno to ni bil šport, ki bi mi bil najbolj pisan na kožo, ki bi šel najbolje z mojim telesom in glavo. Na koncu se je izkazalo, da je pravi šport kolesarstvo, res mi super ustreza. Ko ti stvari gredo dobro, je potem res super fino, nato pa je treba vse le še nadgrajevati, nadgrajevati in nadgrajevati. Danes dosegam stvari, ki so res neverjetne. Težko sem si vse to predstavljal, gotovo pa v tem uživam.

Nihče ni stroj in ne more ves čas zmagovati. Vsakega človeka (ne le športnika) porazi potrejo. Pri vas pa je vedno opaziti, kako vas ti porazi hkrati izrazito motivirajo.
Ja! Pri vsaki stvari je dobro imeti konkurenco, s tem se dviga raven tekmovanja. Naj izpostavim Tadeja, ki je res izjemen. Zelo, zelo sem srečen, da kolesarim v tej dobi in skupaj z njim. Tudi on poskrbi, da sem še boljši, kot bi sicer bil.

Sorodna novica Gospod šprinter z 2. mestom še povečal prednost pred ključno etapo

Lani po Touru se je v vas zgodila neka sprememba, kot da ste se res odločili, da ne boste več prepuščali daril. Na Vuelti ste prišli do štirih etapnih zmag na štiri res različne načine. V spominu mi ostaja razplet 16. etape, ko je v cilju šprintala srednje velika skupine. Portugalec Costa je malo spremenil smer, osvojili ste drugo mesto, videti ste bili zares jezni. Ste takrat sprejeli namensko odločitev, da v primeru možnosti napadete prav vsako zmago?
Vsak se skozi celotno kariero uči novih stvari. Na Vuelti sem res želel biti vsak dan najboljši. Res sem želel postoriti vse, da na koncu to pokaže tudi rezultat. V tej etapi, ki jo omenjate, sem bil na koncu definitivno res malo besen. Če bi začel malo hitreje zaključni sprint, bi lahko dobil tudi to etapo. Vse te izkušnje so koristne. Pri sprintih je včasih malo tvegano. Včasih zmagaš, včasih pač ne.

No, teh včasih je bilo kar nekaj. Malo pred Vuelto ste dobili Liege−Bastogne−Liege, s tem ste postali prvi Slovenec z zmago na kolesarskih spomenikih. Kolegom iz Jumba Visme ste potem pri večernem druženju s pivom v roki rekli: 'Pa sem vendarle nekaj zmagal.' Ta stavek ste prej ponovili tudi novinarjem, kar je bilo seveda malce hecno, ker je bila to za vas takrat že 42. zmaga. Čutite ves čas potrebo po stalnem dokazovanju?
Kaj pa vem (smeh). Spomnim se predvsem, da sem bil res izjemno vesel. Že prej sem rekel, da včasih zmagaš, včasih izgubiš. Ogromno stvari se dogaja. Res ni konec dirke, dokler ne greš čez ciljno črto, pa še takrat včasih odloča fotofiniš, ko je bilo lani v Liegu. Zame je bila tu super zmaga, ki sem jo bil res vesel.

Sorodna novica Že za uvod cilj v klanec, v 11. etapi dvakrat na Mount Ventoux

Pred nami je Dirka po Franciji, ta je letos malce bolj 'klasična', z več sprinterskimi etapami in manj ciljev v klanec. Vam ta trasa bolj ali manj ustreza kot lanska?
Težko je reči, kaj ti bolj ali manj ustreza. Moraš biti pripravljen in imeti prave noge. Ko si dober in na svojem najboljšem nivoju, je vseeno kakšen je klanec – ali je malce bolj ali manj strm, ali je krajši ali daljši. Če si dober, takrat ni težav in ti gre. Če pa nisi dober, imaš potem z vsakim klancem težave. Meni je glavno samo to, da se res optimalno pripravim, potem pa startam na letošnji Tour.

Lani ste na Touru kolesarili s preverjenim gorskim vlakom, letos po besedah športnega direktorja želite kolesariti malce bolj nepredvidljivo. Kakšnega Jumba Vismo bomo videli na Touru?
Definitivno upam, da čim boljšo verzijo obeh (smeh). Kako dobra verzija pa bo, bomo morali počakati na začetek Toura.

Bralka Irena je opazila nekaj vaših objav s kronometrskim kolesom. Občutek ima, da ste se dobro ujeli s tem kolesom.
Ima pravilen občutek. Letos sta na Touru dva precej dolga kronometra, oba sta dolga približno 30 kilometrov. Lani sem bil na koncu malce omejen, na Dirki po Dofineji sem padel, do Toura nisem mogel nič trenirati kronometra. Letos vse poteka po načrtu. Upam, da bodo vsi kronometri potekali v letošnjem slogu.

Sorodna novica Roglič dan po zmagi prekolesaril oba kronometra z letošnjega Toura

Oba kronometra ste prevozili že nekaj ur po zmagi na Baskiji. Kako pomembno je poznavanje cest v vožnji na čas?
Kronometer je precej specifična disciplina. Gotovo je dobrodošlo, da poznaš traso in veš, kako zahtevna je. Letošnja kronometra nista prav tehnično zahtevna, odločal bo znani rek − tisti, ki bo imel najboljše noge, bo imel daleč najmanj težav.

Koliko pa vas zanima olimpijski kronometer? Slovenija ima v tej disciplini le eno kvoto, dobro pa ga vozite vsaj trije kolesarji.
Definitivno me zanima. Prav je, da pošljemo najboljšega. Na koncu bomo videli, kdo bo tam. Na to bo vplival tudi razplet Dirke po Franciji.

Kolesarstvo je v Sloveniji v zadnjih letih tudi po vaši zaslugi doživelo velik razcvet. Kako to doživljate iz prve vrste?
Počaščen sem, če sem s svojimi rezultati malo prispeval k temu. Zdravo je iti s kolesom do trgovine ali pa se malo zapeljati naokrog. Vedno je veselje, ko vidim ali slišim, da mlajša generacija skoči na kolo. Če sem pa sam razlog za to, je pa to najlepše, kar lahko slišim. Želim sporočati načela, ki bi prav prišla mlajši generaciji, predvsem to, da nikoli ne smejo obupati, boriti se morajo za svoje sanje in dosežke! Iz napak se je treba učiti in gledati v prihodnost.

Rdeča nit te sezone so ekstremi. Kaj vam pomenijo ali predstavljajo ekstremi?
Verjetno je moje življenje ekstrem (smeh). Kakor koli pogledam, v njem lahko najdem ogromno ekstremov. Prestavljamo meje mogočega, kako hitro gremo lahko v klanec. V zasebnem življenju pa je ekstrem to, da poskušam biti navaden Primož, navaden človek.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Primož Roglič govori še o naslednjih temah:
– Ali je res poslal Loro na klance, kjer je načrtoval napad.
– Kaj vpliva na to, da ima v določenem trenutku 'prave noge'.
– Razočaranju na letošnji dirki Liege−Bastogne−Liege.
– Ali bere kolesarske knjige.
– Ali v današnji karavani obstaja kolesar tipa Lance Armstrong.
– Kaj se je dogajalo na Giru 2019 v odnosu z Vincenzem Nibalijem.
– Kaj mu pomeni, da je podrl rekord Sagana po številu tednov na 1. mestu lestvice UCI.