V teh dneh je v središču dogajanja slovenska nogometna reprezentanca, ki se bo mimo Ukrajine skušala prebiti na evropsko prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Francija. Temu dogodku pozornost namenja tudi podcast Številke.

"Na televiziji smo malo samovšečni"
Osrednji gost je Saša Jerković, ki je izjemno priljubljen, a se malo pojavlja v medijih. "Za nas televizijce velja, da smo samovšečni. Očitno to zadovoljim že na televiziji in ne čutim potrebe, da bi se bolj izpostavljal. Malo smo res samovšečni, a nekaj je mora biti v tebi, če se želiš izpostavljati na televiziji. Meja med zdravo in pretirano samovšečnostjo pa mora biti," je razložil.

Spomini: Vrhunec je bil ob prihodu domov
Slovenija je Ukrajino v boju za Euro izločila pred 16 leti, ko je Jerković v zasneženem Kijevu prvi prišel do Srečka Katanca in opravil intervju, v katerem je selektor gledalcem tako simpatično zaželel lepe božične praznike. Novinar se tega spominja: "To so bili pravljični časi, tudi zame kot novinarja so bili nekaj posebnega. Bil sem manj vešč, kot sem danes. Takrat sem bil predvsem nevešč ravnanja s telefonom. Dolgo sem se upiral rabi mobilnega telefona, takrat sem bil edini v redakciji brez mobilnega telefona. Nato sem se v prvem kadru vklopa v živo pojavil ravno s telefonom. Na ta način sem dobil znak, da lahko začnem, in opravil sem tisti pogovor s Katancem. Odlično je bilo, da smo šli lahko s kamero v slačilnico, gledalci se lahko spomnijo res pravljičnih posnetkov, ko je prišla kamera iz -10 stopinj v vročo slačilnico, objektiv se je takoj zarosil ... Ti posnetki so res prekrasni. Vrhunec je bil prihod na letališče, tega res nihče ni pričakoval."

Bil je prisoten ob vseh gostujočih tekmah
Še nekaj let prej je bila Slovenija od velikega tekmovanja oddaljena, kot je Zemlja od zvezde Alfa Kentavra. Torej blizu, a vseeno izjemno daleč. "Velikega tekmovanja se takrat nihče ni nadejal. A ko si enkrat na pragu, začneš v to verjeti. Še posebej, ko je prvič. Takrat je vse zelo romantično. Kar se nogometašev tiče, so bili takrat vsi prepričani, da se bo Slovenija prebila skozi Ukrajino," je razložil Jerković, ki je bil prisoten na prav vseh štirih tekmah slovenske reprezentance v dodatnih kvalifikacijah: "Vsakič je bila Slovenija v gosteh uspešna, tudi na Hrvaškem. Na povratni tekmi potem tega ni izkoristila. Mislim, da je pred Hrvaško celo prišel neki neuraden dopis z nogometne zveze, da bi bilo dobro, da bi šla na prizorišče ekipa Jerković in snemalec Milan Crnkovič, ker sta doslej prinašala srečo. In tako je tudi bilo."

Ukrajina po verjetnosti mora enkrat naprej
Kakšne so možnosti tokratnih Katančevih izbrancev? "Slišalo se bo zelo klišejsko. Slovenija je takrat, ko je zares morala nekaj odigrati, odigrala dobro. Ne vidim razloga, da tudi tokrat ne bi bilo tako. Ukrajinci so takšni, kot so. Če smo že pri številkah, me skrbi samo, da bi po verjetnostnem računu enkrat morali dobiti dodatne kvalifikacije, saj so izgubili vseh pet obračunov. Njihova reprezentanca je tista, ki nam v tem trenutku najbolj ustreza," je prepričan sogovornik.

Včasih je bilo tujcev manj, ker so bili ti omejeni
V primerjavi s preteklostjo je igralski kader bolj kakovosten, s čimer pa se voditelj ne strinja povsem: "Tu bi bil bolj previden. To, da danes en nogometaš igra v sorazmerno znanem klubu, ni več takšen dosežek, kot je bil nekoč. Danes klubi kupujejo, prodajajo, menjujejo ... Število tujcev (zdaj, ko smo v EU, tega termina sploh ne moremo več uporabljati) ni omejeno. Vsak si lahko vse privošči. Če klub torej pripelje tujca, še ne pomeni, da je ta res tako zelo kakovosten. Mislim, da je bila tista reprezentanca po znanju izjemno kakovostna. Po nogometnem znanju je marsikateri igralec prekašal današnje reprezentante, pa ni igral v velikem klubu. Takrat se je bilo res težko prebiti v velike klube, saj je bilo število tujcev omejeno."

Katanec nima veščine komuniciranja
Pred desetletjem in pol je imela nogometna reprezentanca več podpore. "Absolutno, razlogov je najbrž več. Prvega ne pozabiš nikoli, okoli tistega je vse romantično. Srečko Katanec takrat ni bil pretirano drugačen, kot je danes. Javnost mu je takrat vse odpuščala, marsikaj smo mu odpustili tudi novinarji. Danes je vse drugače, malo smo se nasitili, da gre Slovenija vsake nekaj časa nekam, to se nam zdi skoraj samoumevno (takrat se nam ni). Katanec je še enkrat dokazal, da nima veščine komuniciranja in javnega nastopanja, kar ga precej tepe," verjame Jerković, ki na RTV Slovenija deluje že 23 let.

Mi zmagujemo, oni izgubljajo
Kakšne pasti so pri športnem novinarstvu? Nekdanji veslač je pri tem odločen: "Športni novinarji pogosto delamo napako, da navijamo skupaj z našo reprezentanco, da uporabljamo prvo osebo množine. Ko igramo dobro, mi igramo dobro, ko pa nekdo zapravi 11-metrovko, je nismo zapravili mi, ampak on. Morali bi biti bolj objektivni in z nasmehom povedati, da se je Slovenija prebila na EP, ampak mislim, da ne bi smelo biti preveč čustev."

Žanri se znotraj hiše lahko prepletajo
Pred tedni je deloma skočil v razvedrilne vode, saj je postal eden od voditeljev kviza Vem, kar je razložil: "Dobil sem vprašanje, ali bi me to zanimalo. Morda je bil na začetku komunikacijski šum, ker nismo vedeli, na kakšen način naj bi to potekalo. Možnost je bila, da bi se odrekel športnemu programu. Ko smo se našli, ni bilo nobenega dvoma. To je nov izziv, nekaj drugačnega, kar mi ustreza - morda tega po prvih oddajah še ni videti. V Sloveniji smo glede tega omejeni, vsi mislimo 'enkrat zidar, do konca življenja zidar'. Poglejte le primer Igorja E. Berganta. Ne vidim nobenega zadržka, da se znotraj naše hiše ti žanri ne bi bolj prepletali."

Rad ima književnost in film
Saša Jerković je ljubitelj književnosti, rad pogleda dober film in posluša glasbo. Zelo ga zanimajo druge stvari po svetu, pri čemer se je spet vrnil na novinarstvo: "Posplošujem, a zdi se mi, da nas športne novinarje preveč ukalupljajo. Naj se ne sliši kalimerovsko, ampak športno novinarstvo pri nas ni cenjeno novinarstvo. Moji kolegi so izjemno izobraženi in razgledani. Mislim, da po razgledanosti marsikdaj prekašajo svoje kolege v dnevno-informativnem programu. Na aktualno stanje v državi in po svetu se spoznam bolje, kot se večina novinarjev v informativnem programu spozna na šport."

Od snoba do rockerja
Po duši je rocker, saj mu je všeč trša glasba. Takole je opisal svoj izlet v München, kjer je pred leti s kolegom Alešem Potočnikom obiskal koncert AC/DC: "Šla sva z organiziranim prevozom. Ko sva prišla na avtobus, so me vsi pogledali po strani, češ, poglej ga snoba. Bil sem namreč v beli srajci, črnem suknjiču in kavbojkah, ker je bilo rano jutro. Rockerjem, ki so bili v usnjenih jaknah, sem se zdel čuden. A štos je bil v tem, da sem se kasneje preoblekel, kavbojke sem zamenjal s kratko pristriženimi hlačami te iste obleke, oblekel sem črne nogavice, črne teniske, torbico in sem bil izrezan Angus Young, Aleš Potočnik pa se je preoblekel v Briana Johnsona. Na glavi sva imela rdeče rožičke, ki so se svetili, dobila sva jih na Tajskem. Ko sem se tako našemil, pa so vsi dvignili prst."

Zaradi smeha najbolj stresna noč v življenju
Javnost je dvigala prst tudi leta 2003, ko je pri branju prispevka o nošenju žena padel v neobvladljiv smeh. A sam se tega ne spominja tako rad: "Zame je bila to izjemno stresna in negativna izkušnja. Vso noč in še del naslednjega dne, dokler niso začeli deževati pozitivni odzivi, sem to doživljal travmatično. Ko sem bil v studiu, sem se krohotal v kamero, znotraj mene pa je bila groza. 'Saško, umiri se, kaj počneš,' sem si govoril. Ko so to ljudje pozitivno sprejeli, je bilo tudi meni občutno lažje."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Saša Jerković razloži, zakaj tokrat ne gre v Ukrajino, razmišlja o Zlatku Zahoviču, vlogi novinarja, prioritetah RTV Slovenija ...

Katanec zaželel srečen božič (1999)

Poročilo Saše Jerkovića o povratni tekmi v Ukrajini (1999)

Iz arhiva (2003): Prispevek o nošenju žena

Glasbeni izbor Saše Jerkovića: Led Zeppelin - Whole Lotta Love