Prejšnji teden se je vrnila 11. sezona podkasta Številke, v tirnico življenja, ki je rdeča nit te sezone, jo je utirila oblikovalka Teja Kleč, ki je govorila tako o svojem delu kot hudi bolezni. Teja je v terminalni fazi raka na slepiču, zato se je dotaknila tudi smrti in sprejemanja konca življenja.

Novost v podobi Dodatnih številk
V tej sezoni je petek med obema epizodama namenjen Dodatnim številkam, ki so posvečene vam in vašim vprašanjem, ki jih lahko pošiljate po poslušanju in/ali branju pogovora z gostom aktualne epizode.

Sorodna novica Čas pred smrtjo je lahko tudi poln veselja in sklepov, ki jih moraš narediti

Nima občutka, da je pogumna
Skupni imenovalec večine odzivov je bil beseda pogum. "Odzivi so me zelo presenetili. Pogovor je dosegel nepričakovano število poslušalcev. Vsem, ki so se oglasili, mi še vedno ni uspelo odgovoriti in se jim opravičujem. Večina piše o pogumu. Jaz pravzaprav nimam občutka, da sem pogumna. Zato niti ne vem, od kod bi ga črpala. Mislim, da sem ravno pravšnja mešanica radovednosti in naivnosti. Iz radovednosti se podam tudi kam, kjer mi morda sploh ni mesto, in nikoli ne predvidim, da me bo tam počakalo kaj neprijetnega. Včasih imam prav. Na pogovor sem šla iz radovednosti in se na koncu malo sekirala, da sem govorila samo o sebi in nisem povedala ničesar koristnega, pa sem si v tolažbo rekla, saj kdo mi bo pa sploh prisluhnil," se na to odziva Teja Kleč.

Smrt je v naši družbi še vedno tabutema, o kateri se ne pogovarjamo. "Vsak pogovor o smrti prinese veliko zadrego in žalost. Sama bi jo vizualno opisala kot temno, žametno in težko zaveso," je prejšnji teden razmišljala Teja. Poslušalko Mojca je zanimalo, kaj bi lahko vsaj malo odgrnilo tisto žametno zaveso.

Ljudje se zaradi besede smrt umaknejo
Oblikovalka je iz lastne izkušnje prepričana, da beseda smrt ljudi prestraši: "... potem pa so zaradi zadrege malo preveč zadržani ali pa se celo umaknejo. Kar pogumno lahko pristopite in nič ni narobe, če ne najdete pravih besed. Včasih jih ni. In tudi to je v redu."

Eden od odzivov je bila misel, da je živela iskreno življenje. Mojca ugotavlja, da ljudje v življenju običajno veliko odlašamo, ker mislimo, da smo večni, zato gostjo sprašuje, ali ji je za kaj žal. Teja pravi, da ni šla večkrat na pot, a dodaja: "Sem pa z izkupičkom zelo zadovoljna. Vse, kar sem si zadala, sem izpolnila. Zvenim kot prevzetna sošolka s samimi peticami, vem. Ampak res sem imela tudi izjemno veliko sreče."

Vonj železniške postaje
Veliko poslušalcev je dobilo občutek, da življenje zajema na polno z vsemi čutili. O najljubših razmišlja: "To je vonj železniške postaje, ko prideš na cilj, je najboljša stvar. Pa sploh ne maram potovati z vlakom. Samo v filmih so mi všeč. In ko izstopim, takrat se znajdem v novem filmu. In mogoče mi je zato ta duh tako ljub."

Poslušalka Andreja je delila svojo izkušnjo spremljanja mame in očeta pri umiranju, od obeh izkušenj se je veliko naučila. Sama nima otrok in se zato včasih sprašuje, kdo bo "poskrbel" zanjo in ji nudil čustveno in praktično oporo, kar je sama delala za svoje starše. Zato se na Tejo obrača z vprašanjem, ali jo je bilo kdaj strah, da bi ostala v obdobju pred smrtjo sama.

Sorodna novica Tri ženske na poti: Blodnik po Istri zdaj tudi kot zvočnica

Žal ji je, da drugim ne bo v oporo
"To, da bom odšla med prvimi, mi je celo zelo po volji. Prav zaradi tega, ker mi bo prihranjena bolečina ob odhodu bližnjih. Ker sem med prvimi, je teh, ki jih puščam tu, res veliko. Srečo imam, da so vsi izjemni in so radi v moji družbi, zato me ne skrbi, da bi ostala sama. Mi je pa hudo, ker jaz njim ne bom mogla biti v oporo, ko me bodo potrebovali," odgovarja Teja. Na vprašanje, česa pa jo je najbolj strah, pa je popolnoma kratka in jasna: "Zlobe."

Evtanazija kot možnost odločitve
Svojo zgodbo je prvič razkrila na omrežju X, bilo je ravno v času referenduma o evtanaziji. O njej razmišlja: "Smrti nas je strah, in ko ji zremo v oči, je dodaten strah, na primer ta, da te bodo za vsako ceno držali pri življenju, samo nepotrebno breme. Možnost odločitve o odhodu bi mi bila zdaj v uteho, saj me strah pred nepotrebnim trpljenjem precej tare tudi zaradi izkušnje, ko večkrat pri zdravnikih nisem bila uslišana, kljub temu da sem jasno in vztrajno pojasnjevala, kako hudo je. Sama mislim, da se za tak odhod, ko bo prišla ta ura, morda sploh ne bi odločila, a to, da bi imela možnost, bi pokazala tudi na zrelost družbe. Želim si, da bi se izdatno finančno podprla paliativna oskrba in tudi omogočila izbira terminalno bolnim državljanom, da svoje življenje prekinejo po lastni odločitvi zakonito, nadzorovano in varno."

Celotni pogovor s Tejo Kleč