V podkastu Številke to sezono govorimo o ekstremih. Gostja dr. Deja Crnović je pred kratkim izdala knjigo Politika kot medijski performans, ki je nastala na podlagi njenega doktorskega dela. V tem je skozi spol analizirala šest slovenskih politikov, njihovo moškost/ženskost in reprezentacijo v medijih. Hkrati ugotavlja, da je v političnem prostoru vse več depolitizacije, vse večja pa je prisotnost osebnih lastnosti in zvezdništva. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju povzetka.

Dobršen del sociologije je namenjen proučevanju vsakdana. Koliko pa je namenjen proučevanju ekstremov?
Ekstremi v sociologiji so nekaj, kjer se najprej vprašaš, glede na kaj obstajajo ekstremi in koliko so časovno pogojeni. Neke stvari, ki so se včasih zdele ekstremi, to niso več, velja pa seveda tudi obratno. Vedno gre za pogajanje in iskanje soglasja ter premikanje navideznih meja, kaj je ekstrem in kaj je normala. Če pogledamo zadnje leto, kako recimo skrbimo za higieno, umivanje rok ali kaj drugega, vidimo, da je to zdaj postalo normalno, pred pandemijo pa bi bilo označena za ekstrem ali celo motnjo. Zdaj pa se to od nas pričakuje na vsakodnevni ravni. Sociologija se ukvarja z ekstremi, a ne tako v smislu dobro–slabo, ampak v smislu na neko referenco in zakaj prav zdaj.

V svoji knjigi Politika kot medijski performans analizirate šest slovenskih politikov, povod za tako obliko dela pa je bila predsedniška kampanja Boruta Pahorja leta 2012.
Šlo je za prilagoditev teme, v vsakem primeru bi se ukvarjala s performativnostjo spolov v politiki, se pravi, kako se spol uprizarja v politiki. Najbrž bi se bolj posvečala političnim ženskostim, leta 2012 se je potem zgodila predsedniška kampanja, kar sem opisala v znanstvenem članku. Nato se je izkazalo, da ponuja veliko materiala, ki bi ga bilo dobro analizirati in postaviti v neki kontekst in ugotoviti, kaj se sploh dogaja.

Pri Pahorju ste najbolj opazovali prehod iz t. i. kozmopolitskosti do domačijskosti, ko je opravljal serijo različnih poklicev.
Nekdo, ki celo življenje deluje v politiki in nima praktično nobenih drugih delovnih izkušenj, je začel kar naenkrat opravljati fizična dela. Ob teh delih je nastalo veliko slikovnega gradiva, s čimer mu je uspelo skoraj popolnoma nadomestiti 'besedilo'. Nihče natančno ni vedel, kaj je geslo njegove kampanje, za kaj se zavzema. Govoril je o skupnosti, nič pa ni bilo konkretnega. Kljub odsotnosti konkretnega sporočila je bil ves čas po medijih, njegove fotografije so bile povsod. O njem se je lahko ves čas poročalo. Priskrbel je ogromno materiala, s tem je bil ves čas po medijih.

Ampak, ali ni bilo to takoj jasno? Na eni strani je morda res izpostavil določen poklic, njegov položaj in morda problematiko, po drugi strani pa je bilo jasno, da je to njegova vstopnica v medije, mar ne?
Tu ni bilo nobene prevare, vsi smo vedeli, kaj dela. Tudi takrat je bilo ogromno kritik, ogorčenja in posmeha, a stvar je delovala. Ta strategija je bila uspešna. Iz tega se odpirajo nova vprašanja: zakaj smo to sprejeli? Zakaj nam je to všeč? Zakaj to nekomu uspe, drugemu pa ne?

Omenili ste, da je bil ves čas profesionalni politik. Vajen je bil tudi mednarodnih parketov, kar je še bolj veljalo za njegovega protikandidata Danila Türka. S to preobrazbo je vzpostavil večjo ločnico med njima, kot morda obstaja v resnici.
Če bi Pahor uprizarjal moškost, ki jo je že pred tem, bi si bila verjetno preveč podobna. Mediji bi se morali potem ukvarjati z nekimi detajli, političnimi vsebinami in prepričanji. S tem pa se je vzpostavila ogromna razlika, kako se prikazujeta. Türk je izpadel kot aristokrat, kar je samodejno pomenilo, da obstaja ogromna distanca med njim in volilnim telesom. Pahor pa je to distanco umetno manjšal. Türk je imel prej kariero v Združenih narodih, kar je v tem kontekstu postala težava. Ni v stiku z nami, živi daleč od tujini, kako potem lahko razume naše težave.

Podobno razmerje smo videli že pet let prej, ko je ob Türku kandidiral Lojze Peterle, ki je veliko bolj pristno domačijski kot Borut Pahor. Zakaj to pri Peterletu ni delovalo?
Obstaja več razlogov. Slovensko politično telo je bilo takrat bolj levo naravnano. Peterletova domačijskost takrat v medijih ni bila prikazana kot nekaj pozitivnega. V Sloveniji je po finančni krizi leta 2008 prišlo do večje depolitizacije prostora. Vsa odgovornost in krivda se je začela prelagati na tuje dejavnike. S tem se je še bolj personaliziral politični prostor. To, kar je počel Pahor, je bilo leta 2012 bolj sprejemljivo, prej se je več ukvarjalo z neko aktivno politiko, prostor je bil drugačen. Gre za več dejavnikov, zakaj je pri Pahorju delovalo, pri Peterletu pa ne. Ko danes gledam Peterletove posnetke igranja orglic v Evropskem parlamentu, se mi danes to zdi normalno, ko pa se je takrat zgodilo, je bilo sprejemanje tega bolj ogorčeno.

Je imel Peterle torej "smolo", ker je kandidiral prezgodaj, ko razmere zanj še niso bile tako ugodne, kot bi bile morda danes?
Težko rečem. Peterle predstavlja politiko, ki ima relativno nižjo podporo. So se razmere že tako depolitizirale, da je vseeno, iz katere stranke si? Ne verjamem, verjamem pa, da bi imel danes večje možnosti za boljši rezultat.

Kakšno vlogo pri depolitizaciji prostora je imela sama gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008?
Depolitizacija v svetovnem kontekstu traja že dlje časa. Na mestu, kjer se je včasih govorilo o politiki, danes prihaja diskurz trga. Vedno več je politikov in strank, ki pravijo, da niso ne levi in desni, veliko več ljudi v javnem prostoru političnost označujejo za negativno, to se jim zdi odveč. S tem se vzpostavlja nova normala, kot da smo vsi ves čas na trgu, govorimo o tekmovanju idej, o povpraševanju in ponudbi, tudi politika je postala trg. Ko je prišlo do finančne krize, je bila najvarnejša politična strategija, da se čim bolj distanciraš od vsega, se pravi, nisi kriv za nič, vse slabega zgodi se zaradi svetovne krize, EU-ja ali drugih mednarodnih organizacij. Ko si enkrat na tej točki, ko zanikaš svoj vpliv, potem ne ostane več veliko. Ta prostor je treba potem zapolnjevati z drugimi stvarmi, v tem trenutku potem pride personalizacija, zvezdništvo, osebne lastnosti, dogodki, na katerih lahko nastane medijski material.

Ni naključje, da so se v času depolitizacije razmahnila družbena omrežja.
Družbena omrežja ponujajo pri tem pomoč, vsako omrežje ima svojo arhitekturo in pravila, kaj je uspešno in kaj ne. Na Instagramu gre za podobe, ki se nalagajo in morda označujejo neki trenutek v času. S tem se gradi skupna podoba. Twitter je bolj instantni medij, kjer se odziva na dogodke in zapise v medijih. Ponujajo različne možnosti, a moramo vedeti, da so to omrežja zasebnih podjetij. To ni javni prostor kot tak, v omrežjih veljajo pravila trga, vidnost je odvisna lahko tudi od tega, koliko sam plačaš. Nisem proti dejavnosti na teh omrežjih, a zavedati se moramo, da to enakovredno realnim razmerjem stanja v družbi.

Kakšne so največje razlike moškosti in ženskosti v slovenski politiki?
Kot velja na skoraj vseh področjih, ima moški širok spekter možnosti, kako lahko uspešno upravlja svoje delo, ženske pa kar koli naredijo, gre lahko vsaj na začetku vse narobe. Šele s časom je lahko to sprejeto kot normalno. To se je pokazalo tudi v moji raziskavi. Najbolj tradicionalne oblike ženskosti, kot jih ima Ljudmila Novak, so bile v medijih najmanj problematizirane. Dve političarki, ki sta predstavljali poudarjeno ženskost, sta bili z vsako potezo kritizirani zaradi videza, kaj sta imeli oblečeno ... Spomnimo se prispevkov o Katarini Kresal in njenih dragih oblačilih. Obleke Alenke Bratušek nikoli niso bile primerne, ali so bile dolžine kril prekratke, vzorci preveč živalski ... To ni nič govorilo o njunem političnem delovanju.

In družine. Zelo redko slišimo, da bi moškemu politiku očitali pomanjkanje časa za družino.
Da, a novo očetovstvo se pojavlja tudi v političnem diskurzu. Pri moških v politiki to že postaja neka pozitivna točka − prikažejo se kot skrbni očetje, kot nekdo, ki si vzame čas za družino. Ko si bo moški vzel čas za družino, bo to predstavljeno kot nekaj dobrega, pri ženski pa bodo rekli, da nima nikoli časa za družino, vzela si ga je le v tem primeru. Ko nam je nekdo ljub, bomo marsikaj interpretirali drugače. Preseneča me, kako ljudje, ki so načeloma na manifestivni ravni feministi, ob prihodu političarke z desne strani pa komentirajo, da je 'grda ali debela'. Preseneča me tudi, da je nekdo pripravljen podpirati političarko samo zato, ker je ženska, in ne zaradi tega, kar predstavlja.

Sorodna novica Let nad kukavičjim gnezdom (1975)

Vprašanje ženskosti in moškosti ste se lotevali že v diplomskem delu, kjer ste analizirali filmsko klasiko Let nad kukavičjim gnezdom.
Študirala sem komunikologijo, na vsak način sem želela imeti diplomsko nalogo iz filma. Nastala je neka mešanica vsega, analizirala sem film skozi teme, ki so me zanimale: performativnost spola in odnos do normalnosti v družbi preko spola. Da sem to združila z dejansko smerjo študija (tržno komuniciranje), sem potem analizirala v trženju tega filma. Predstojnik katedre se je držal za glavo, kaj sploh hočem pisati (smeh). Ko sem srečala koga iz komisije, so se čudili naslovu. To je bila moja trma.

Kaj je bilo temeljno spoznanje?
Sestra Rachet ni ultimativno zlo, kot ga je film prikazal. V knjigi ima večji poudarek lik predstavnika avtohtonega prebivalstva, ki ne govori. Knjiga in film govorita, kako družba sankcionira izstopanja in ekstreme, kaj je v nekem trenutku normalno in kaj ne. Film kaže, da ženska predstavlja zlo, kar je bil najbrž tudi odziv na feministično gibanje, ki je še danes predstavljen kot grožnja. Pri trženju filma se je to poznalo, da se je določeno branje filma izpostavilo.

Torej se moški bojijo ženske, ki je na položaju in je uspešna?
To je v tem filmu najbolj jasen motiv. Pred kratkih je bila posneta serija Ratched, v kateri spet želijo najti razloge, zakaj je ta sestra tako grozna in pooseblja zlo. Grozno je, ker je predvsem birokratka, drži se pravil, na podlagi priporočil izvaja avtoriteto, vsaj v filmu izpade kot neusmiljena. Zdi se mi to bolj stvar časa filma, v katerem je nastal.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Deja Crnović govori še o naslednjih temah:
- nova normalnost, ki jo je prinesla pandemija,
- sodelovanje pri snemanju novega filma Marka Šantića,
- kaj se sprašuje moške v politiki in česa ne,
- nastopa žensk v javnosti,
- romantičnih komedijah,
- scenaristki Nori Ephron,
- slovenskem filmu,
- determinizmu,
- svojemu ustvarjanju v novinarstvu,
- kaj v njenem življenju predstavljajo ekstremi.