So v tej satelitski državi Rusije sploh še mogoče demokratične spremembe oblasti?
Belorusija je demokracija le na papirju, številni oporečniki so v zaporih, resna opozicija je aktivna samo iz tujine, a ji je s spremembami ustave onemogočeno kandidiranje na volitvah. Tudi odvisnost in navezanost na Rusijo to 9-milijonsko državo na vse bolj zaprtih mejah z Evropsko unijo potiska v totalno diktaturo sovjetskega tipa z močnim kultom osebnosti. Kako je živeti in delati v Belorusiji, kaj pravijo oporečniki, kakšna prihodnost čaka to državo? Kakšna je in bo vloga Belorusije v rusko-ukrajinski vojni?
Bilo je poletje 1994. Aleksander Lukašenko je dopolnil 40 let in je prvič prisegel kot prvi predsednik Belorusije. Do tedaj je bil direktor državnega kmetijskega obrata. Lukašenko je že kot direktor vladal s trdo roko, znal je tudi fizično napasti delavce. Kot član vrhovnega Sovjeta je kot edini poslanec glasoval proti razpadu Sovjetske zveze. Po spremembah ustave je postal prvi in za zdaj edini predsednik samostojne Belorusije.
Kot novemu predsedniku Belorusije so se mu na Zahodu najprej dobrikali, saj je pod krinko demokracije uspešno skrival svojo pravo naravo in slo po neusmiljenem obračunavanju s kritiki in nasprotniki. Zahod je potem kmalu začel izrekati sankcije, a te so bile zelo selektivne. Zahodni politiki so namreč želeli Lukašenka imeti na svoji strani in ga zvleči izpod ruskega vpliva. Seveda jim ni uspelo.
“Nismo še Severna Koreja, vendar …”
Ekscentrični Aleksander Lukašenko, ki je v zadnji petletki svojega mandata med drugim za spopad s covidom priporočal savno, hokej in seveda vodko, si bo naslednje leto tako postregel še s sedmim mandatom. Na začetku leta je namreč podpisal spremembo zakonodaje, ki ga ščiti pred sodnim preganjanjem in otežuje kandidaturo opozicijskim politikom. Po novem lahko namreč kandidirajo samo beloruski državljani, starejši od 40 let, ki v Belorusiji neprekinjeno živijo vsaj 20 let.
“Nismo še Severna Koreja, a režim ima nekatere nove značilnosti, ki vse bolj spominjajo na totalno diktaturo sovjetskega tipa s kultom osebnosti,” pravi Artjom Šrajbman, politični analitik iz Belorusije, ki že nekaj let živi na Poljskem. Več beloruskih prijateljev ima v tujini kot pa v domovini, saj je večina mladih in kritičnih intelektualcev emigrirala. Artjom, ki je pred desetletjem diplomiral na beloruski državni univerzi, se v domači Minsk raje ne vrača, saj bi ga zaradi kritike oblasti zelo verjetno aretirali, ga pa lahko, vsaj za zdaj, brez težav in posledic na Poljskem obiskujejo sorodniki.
Belorusijo je zapustil junija 2021, najprej je odšel v Ukrajino, po začetku vojne pa na Poljsko. Državo je zapustil, ko je njegovo ime na televiziji javno omenil eden izmed aretiranih aktivistov. Do dogajanja v Belorusiji je kritičen.
"Že štiri leta smo priča stalni represiji. Obravnavanih ali aretiranih je bilo okoli 50 tisoč ljudi, trenutno je v Belorusiji 1400 političnih zapornikov. To so številke, ki so znane organizacijam za človekove pravice, v resnici je tako ali drugače družbeno obglavljenih še veliko več ljudi. Politični zaporniki so zaprti ločeno od drugih zapornikov, nimajo pravice srečevanja z odvetniki, ne smejo komunicirati z zunanjim svetom. Za nekatere najbolj izpostavljene zaprte aktiviste tako ne vemo, ali so sploh še živi. Represija se je razširila tudi v manj politično angažiran del beloruske družbe. Ljudje izgubljajo službe, ker so s svojim podpisom podprli napačnega kandidata. Odpuščeni so bili iz državnih bolnišnic, šol, javne uprave. Po protestih leta 2020 je Lukašenko še bolj konsolidiral svoj režim, leta 2022 je spremenil ustavo, zdaj bodo volitve res samo še fasada za demokracijo, saj je opozicija popolnoma uničena.”
Sogovornik poudari, da na ozemlju Belorusije praktično ni več protivladnih aktivistov, ni neodvisnih medijev, ni organizacij za človekove pravice. Leta 2021 so prepovedali tudi nevladne organizacije. Šli so celo tako daleč, da so poleg družbeno aktivnih nevladnih organizacij, kot so na primer ekološke in feministične organizacije, izbrisali tudi vsa druga društva – na primer konjeniško ali kolesarsko.
“Država postaja vse bolj militarizirana, vse je podrejeno propagandi, tudi šolski sistem. Priča smo še dodatni gradnji kulta osebnosti, to je bilo lepo videti ob 30-letnici Lukašenkove oblasti. Lukašenko se prikazuje kot mesija, njegove knjige je nujno treba prebrati. Morda še nismo povsem totalitarna država, a smo na dobri poti k temu.”
Celotna opozicija je v zaporu ali pa živi v tujini. Realno imajo zelo malo možnosti, da kar koli spremenijo. Šrajbman pravi, da so v podobnem položaju, kot so bili sovjetski disidenti v sedemdesetih in osemdesetih letih. Ostane jim podpora diaspori, informiranje prek neodvisnih medijev iz tujine, zbiranje sredstev, podpora političnim zapornikom, lobiranje za večjo odprtost meja z Evropsko unijo. Trenutno organiziranje kakršnih koli protivladnih aktivnosti na ozemlju Belorusije pomeni aretacijo v nekaj urah.
Ko distopija zavzame življenje
Inga Lizingevič je beloruska novinarka in avtorica dokumentarcev. Deluje v Nemčiji. Na festivalu Prix Marulić na Hvaru je konec maja predstavila odmeven radijski dokumentarec o preganjanju drugače mislečih v Belorusiji. Naslov njenega dela je prosto po Orwellu: “Ko distopija zavzame življenje.”
V dokumentarcu je predstavljena tudi zgodba Natalije Duline, profesorice na Lingvistični fakulteti v Minsku. “Natalija Dulina je vzpostavila študij italijanščine v Belorusiji. Leta 2020 je bila v množici, ki je protestirala proti zrežiranim volitvam. Tam je bilo tudi veliko študentov, mnoge so tudi aretirali, profesorica Dulina se je aktivno zavzela zanje. Takoj je bila odpuščena s fakultete. Ko je dala intervju za enega izmed beloruskih medijev v izgnanstvu, so jo aretirali. V dokumentarcu predstavljam tudi zgodbe aretiranih študentov. Še posebej pretresljiva pa je usoda 16-letnega fanta, ki je po naključju šel mimo prizorišča protestov. Policija ga je pridržala in pretepla. Sprožili so postopke proti celotni njegovi družini. V zadnjem trenutku jim je še uspelo pobegniti iz Belorusije.”
Inga Lizingevič navede enega izmed sicer številnih ekscentričnih citatov predsednika Aleksandra Lukašenka, ki je nekoč izjavil, da predsednik ne postaneš, ampak da si za predsednika rojen. “Lukašenko rad samega sebe okliče za diktatorja. Kar tudi je. Je eden najmočnejših evropskih diktatorjev, konkurenco ima samo v Vladimirju Putinu, ampak glede na to, kakšen odnos ima do običajnih Belorusinj in Belorusov, je Lukašenko večji diktator kot Putin. Bojim se, da dokler bo Rusija tako močna, tudi v Belorusiji ne bo sprememb.”
Inga Lizingevič ni bila v Belorusiji že več kot pet let, če bi se vrnila, bi jo zelo verjetno aretirali. Poveden je tudi njen odgovor, ali jo je kljub na videz varnemu življenju v Nemčiji zaradi dolgih rok totalitarnih režimov morda vseeno strah za kariero ali celo življenje. Tako pravi: “Na to vprašanje ne želim odgovoriti.”
V Belorusiji se ne pogovarjajo o politiki
Jakob Čebašek je profesionalni košarkar, občasni slovenski reprezentant, ki je do maja letos igral v Belorusiji. Za klub iz prestolnice Minsk je nastopal v razširjenem ruskem prvenstvu, z ekipo je postal tudi državni prvak. “Odločitev za odhod ni bila lahka, ob prihodu v Minsk pa sem bil pozitivno presenečen. Klub je urejen na visoki ravni, ljudje so prijazni, o vojni in politiki se sploh ne pogovarjajo. Tudi v novicah teh tem sploh ni na programu.”
Nekaj težav je njegova družina imela, ko so skušali iz Evropske unije vstopiti v Belorusijo. Zaradi zaprte meje s Poljsko so morali potovati čez Litvo, čakali so več ur, nazaj grede celo 13 ur. “Igralce sem malo potipal, kaj si mislijo o Lukašenku. Nekaj odzivov je bilo, da jim je pravzaprav všeč, da samo en človek vodi državo, da ni strank, da si ne mečejo polen pod noge. Tudi če ljudje niso zadovoljni, tega verjetno ne povedo, malo so se že sprijaznili z Lukašenkom, saj, kdo drug bi pa lahko sploh vodil državo.”
Veliko izbire, možnosti in tudi glasu javnosti pa v takšnem sistemu seveda ni. Tudi šport je organiziran zelo centralistično in je popolnoma pod patronatom države.
“Klub financira država in vodi ga košarkarska zveza. Oni tudi kadrujejo. Med sezono sta dva igralca odšla; ko sem vprašal, kje sta, so mi povedali, da so ju v klubu poslali v ekipo košarke tri na tri. Bil sem šokiran, njim pa se je zdelo to normalno. Predvsem mlajši igralci nimajo besede, kako naj poteka njihova kariera.”
Kot pripoveduje Jakob Čebašek, se v prestolnici Minsk živi zelo dobro, mesto je čisto in urejeno, opazil ni niti enega brezdomca. Na podeželju je že drugače, življenjski standard je slabši, plače so nizke. “Povprečna plača je nekje 500 evrov, razmerja cen glede na prihodke se mi zdijo podobna kot v Sloveniji. Gorivo je poceni, liter bencina stane 65 centov, poln rezervoar me je stal 34 evrov. V trgovinah je vse zelo poceni, hladilnik smo napolnili za 30 evrov. Vzdušje med ljudmi se mi ni zdelo slabo, lokali in restavracije so polni, tudi navijači so zvesto prihajali v dvorano, kljub temu da smo imeli slabo sezono.”
Plansko gospodarstvo je še vedno ključno
Šport pa je v obratni smeri, iz Belorusije v Slovenijo, pripeljal Denisa Manceviča. Rojen je bil v Minsku, kjer je živel do desetega leta starosti. Po razpadu Sovjetske zveze je njegov oče, pokojni plavalni trener Dimitrij Mancevič, skupaj z družino prišel v Slovenijo.
Denis Mancevič, ki deluje kot svetovalec in analitik, bil pa je tudi diplomat, zelo natančno spremlja in pozna aktualno družbeno in gospodarsko dogajanje v rodni Belorusiji. “Še vedno je prisotno plansko gospodarstvo, kjer igra država ključno vlogo. Nekaj malega je tudi zasebnih podjetij, a gre za manj ključne sektorje. Lukašenkov režim se hvali s polno zaposlenostjo državljank in državljanov, tudi mednarodne statistike kažejo, da brezposelnosti praktično ni. Tudi BDP je dober, a srečujejo se z velikimi težavami pri financiranju proračuna. Ker gre za plansko gospodarstvo, tovarne ves čas delajo, tudi če izdelkov sploh ne prodajo. Tako nastaja velika finančna luknja, ki jo pokriva predvsem Rusija.”
Slovensko-beloruski odnosi so politično ohlajeni, zanimivo pa je, da sicer razmeroma skromna poslovna menjava vseeno iz leta v leto vsaj nekoliko narašča. Lani je obsegala okrog 107 milijonov evrov, večinoma gre za izvoz slovenskih izdelkov, največ seveda farmacevtskih.
“Nekatere slovenske blagovne znamke so v Belorusiji dobro zapisane, še iz nekdanje Jugoslavije. Vendar to ni bil nikoli strateški trg za slovensko gospodarstvo. Obseg blagovne menjave pripisujem predvsem temu, da je še večjim sankcijam kot Belorusija podvržena Rusija. Trgovinske in gospodarske poti se zato prilagajajo, pri tem pa pomembno vlogo igrajo sosede Rusije,” pravi Mancevič.
Ukrajinsko zunanje ministrstvo je pred dnevi opozorilo, da Belorusija pod krinko vojaških vaj ob meji z Ukrajino kopiči večje število vojaških enot in opreme, med drugim tanke in sisteme protizračne obrambe. Med pripadniki oboroženih sil naj bi bile tudi beloruske sile za posebne operacije. Kakšna je resnična vloga Belorusije in kakšen je njen geostrateški položaj v kontekstu dogajanja v Rusiji in Ukrajini?
“Ne bi rekel, da je Belorusija tukaj vojni dobičkar, morda je to Lukašenko. Beloruski režim je vsekakor soagresor in sodeluje v vojni, a po drugi strani je Lukašenko tudi velik talec Kremlja. Ta je ključno pripomogel, da se je večni predsednik ob protestih leta 2020 obdržal na oblasti. Pomoč je bila z vseh strani, Rusija je celo poslala dve letali novinarjev, producentov in režiserjev, ki skrbijo za njihov medijsko-propagandni stroj. Geostrateško je Belorusija zelo pomembna. Če se razmere ne bodo demokratizirale, bo tudi ob morebitnem, vsaj začasnem, premirju v Ukrajini še vedno obstajala kot nekakšno tamponsko območje, prek katerega bo Rusija lahko še naprej izvažala konfliktne situacije. To stalno opažamo na mejah Belorusije s Poljsko in Litvo," še dodaja Mancevič.
Meje z Evropsko unijo so s strani Poljske in Litve vedno bolj zaprte, kar je tudi slabo sporočilo za običajne državljane Belorusije, ki so od zahodnih držav deležni vedno manj pozornosti: “Na Belorusijo so vsi pozabili. Dvoličnost je nedvomno prisotna.”
“Vsi imperiji nekoč padejo”
Tudi Artjom Šrajbman, beloruski analitik, ki živi na Poljskem, ima občutek, da Zahoda beloruski položaj v resnici kaj prida ne skrbi. Belorusija je aktivno sodelovala v eni največjih svetovnih izmenjav političnih zapornikov po koncu hladne vojne. Rusija in Zahod sta si konec julija v Ankari izmenjala 26 zapornikov, med njimi je bil tudi nemški državljan, ki je bil v Belorusiji obsojen na smrtno kazen.
“Izmenjava dokazuje, da Belorusija za zahodno politično agendo ni zanimiva. Nihče se ni zavzel, da bi izmenjali tudi kakšnega izmed 1400 beloruskih političnih zapornikov, čeprav se je Zahod očitno pogajal tudi z Lukašenkom in dosegel izpustitev nemškega državljana. Celo Poljska, ki je tudi sodelovala v izmenjavi, ni mogla v Washingtonu in Berlinu doseči izpustitve nekaterih zapornikov poljske narodnosti, med njimi je na primer novinar, obsojen na 8 let zapora,” pravi Šrajbman.
Beloruski režim je sredi avgusta, uradno zaradi zdravstvenih razlogov, vendarle izpustil okoli 30 političnih zapornikov, tako da je v ozadju morda šlo tudi za diplomatske dogovore, a to je le kaplja v morje popačene demokracije po Lukašenkovo.
Kaj torej sploh še ostane kritičnim beloruskim državljanom, ki tudi v tujini niso čisto brez skrbi za svojo varnost in življenje?
“Vsi imperiji nekoč padejo! Beloruski režim je v boljšem položaju, ker ima na svoji strani veliko sosedo z izpiljenim totalitarističnim režimom, Rusijo seveda. Lukašenku to omogoča politično in gospodarsko preživetje, je Putinov oproda in lahko s svojimi ljudmi počne, kar koli hoče. Putinov in Lukašenkov režim nista večna, prej ali slej bosta morala oditi. Takšni režimi vedno pustijo kakšno okno za spremembe, tudi če se zdijo vsa tesno zaprta. To se je zgodilo tako s starim ruskim imperijem kot s Sovjetsko zvezo, vendar pa so iz njih izšle tudi uspešne in demokratične države. Pred tremi desetletji se je to zgodilo z Litvo, Latvijo, Estonijo, tudi Ukrajino in še kakšno državo. Belorusija te priložnosti ni izkoristila. Morda jo bo naslednjič,” vseeno optimistično sklene Artjom Šrajbman.
Lukašenko jih dopolni 70
Je poletje 2024. Aleksander Lukašenko je verjetno te dni spet dobre volje. Predzadnjega avgusta je diktator, ki že tri desetletja vlada s trdo roko, dopolnil okroglih 70 let. Med prvimi mu je čestital Vladimir Putin in podpisal odlok, s katerim je Aleksander Lukašenko prejel najvišje rusko državno odlikovanje, red svetega Andreja za izjemne zasluge, ki prispevajo k blaginji, veličini in slavi Rusije.
Ulice Minska so bile ob predsednikovem jubileju mirne. Čisto drugače je bilo med množičnimi protesti leta 2020, ko so protestniki Lukašenku za takrat 66 let zapeli klasičen rojstnodnevni napev z besedilom: “Vse najboljše, podgana …” Odgovoril jim je s fotografijo, na kateri je imel v rokah brzostrelko in še tršo oblastno roko.
Štiri leta pozneje je Lukašenko morda tako trdno na oblasti, kot ni bil še nikoli.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje