bilo vprašanje za razpravo tedna povezano s koncem druge svetovne vojne, zavržen.

Ja, zdi se, da razprave o drugi svetovni vojni z vsakim letom, v katerem je živih manj ljudi, ki so vojno doživeli, postajajo bolj nadrealne; skoraj bi lahko rekli, da senilne … A k nadrealizmu in pa k vprašanju, zakaj je bila v zadregi celo redakcija časopisa die Tageszeitung (TAZ), ki je vendar pojem prezira diktata politične korektnosti in obenem produkt tistih, ki so najbolj radikalno obračunavali s prežitki nacizma v povojni Nemčiji, se vrnemo. Najprej gremo v vrste tistih, ki s praznovanjem konca druge svetovne vojne v Evropi nimajo težav …
Stala sta zraven enega izmed obeh orjaških klečečih vojakov; on je imel v rokah rdečo zastavo - brez srpa in kladiva, ker prave zastave pač ni našel -, ona je okoli vratu imela obešen plakat s citatom Ernesta Hemingwaya: "Ne misli si, da obstaja vojna, ne glede na to, kako nujna ali kako upravičena je, ki ni zločin." Njemu je ime Jurij in je Rus; eden od po uradnih podatkih več kot 300.000 Rusov, ki danes živijo v Berlinu. Ona je Nemka, Maren, in pravi, da ima tudi ona doma sovjetsko zastavo. Vendar je dolga skoraj tri metre in tako preveč nerodna za prenašanje naokoli. Zato jo raje doma uporablja kot okrasno zaveso. Na vprašanje, zakaj okoli vratu nosi plakat s sliko Ernesta Hemingwaya z njegovim citatom in s pripisom letnice 1985, odgovori, da je to pač plakat iz tistega leta in da je takrat prvič bila tukaj. Aha, tako preprosto.

Leto 1985, ki je Nemce 'osvobodilo'
Po tihem sem pričakovala kakšno bolj konkretno povezavo z letom 1985, ki je pač za sedanji uradni odnos ZRN do dneva zmage tako rekoč odločilen. Tedaj je namreč tedanji nemški predsednik Richard von Weizsäcker v govoru pred Bundestagom 8. 5. 1945 imenoval za dan osvoboditve: "(8. maj, op. P. B.) nas je vse osvobodil sistema nacionalsocialistične diktature, ki je zatiral vse človekove pravice. Prav zaradi te osvoboditve ne bo nihče nikoli pozabil, da se je za mnogo ljudi z 8. majem veliko trpljenje šele začelo. Ampak v koncu vojne ne moremo videti vzroka za beg, preganjanje in nesvobodo. Začetek vsega tega je vendar začetek diktature, ki je pripeljala do vojne. Nikakor ne moremo 8. maja 1945 ločiti od 30. januarja 1933. Očitno je, da nimamo razloga, da bi se na današnji dan udeleževali zmagovalnih slavij. Imamo pa razloge za to, da v 8. maju prepoznamo konec blodnega poglavja nemške zgodovine, v katerem se skriva tudi kal upanja za boljšo prihodnost. 8. maj je dan spominjanja."

Na Weizsäckerjev govor so se nemški politiki pozneje vedno znova sklicevali, ob 85. rojstnem dnevu nekdanjega predsednika pa je tedanji kancler Gerhard Schröder celo zapisal, da je prav ta govor Nemcem omogočil, da "so si ustvarili novo zgodovinsko identiteto /…/. Ta govor je dolgoročno vplival na naše razumevanje zgodovine in na kulturo spominjanja v Nemčiji; to je odprl (svetu, op. P. B.) in jo evropeiziral." V resnici bi bilo mogoče Weizsäckerjev govor in njegovo vedno vnovično citiranje razumeti tudi kot elegantno rešitev s položaja agresorja. Ja, bili smo krivi, ampak tudi mi smo bili krivi, ker smo bili žrtve.
Nemška krivda, kadar se zanjo opravičuje z artikulacijo tega nekdanjega oficirja, ki je malo pred koncem vojne dezertiral in se tako ognil 'postanku' v zavezniških taboriščih za vojne ujetnike, zveni manj grobo; dobi skoraj filozofske razsežnosti; in, ja, še nekaj let mine in lahko se začne razmišljati o tem, ali ne bi morda praznovali. In to skupaj z drugimi ...
V resnici je dva meseca pred Weizsäckerjem idejo osvoboditve Nemcev veliko bolj inteligentno in kritično formuliral pisatelj Heinrich Böll. Böll, čigar romani so menda veliko pripomogli k denacifikaciji Zahodnih Nemcev, je tedaj zapisal, da bo Nemce vedno ločeval na tiste, ki 8. maj razumejo kot dan osvoboditve in tiste, ki v njem vidijo nov začetek (Stunde Null). In o tem, ko je sam ta prelomni dan razumel kot točko nič v smislu točke popolnega niča (Stunde Nichts), je dal implicitno tudi vedeti, da govori o osvoboditvi namigujejo na poskus, rešiti se svoje odgovornosti. Kdor namreč govori o osvoboditvi, govori s položaja antifašistov, s položaja žrtve, to pa je pravzaprav privilegij, ki ga Nemcem pravzaprav ne bi smeli dovoliti. Tudi danes ne.

10.000 se jih je poklonilo 7.000 padlim
Sicer pa je bilo leto 1985 eno zadnjih let, preden je v diskurz ob majskih slavjih začel prodirati nadrealizem. Svet hladne vojne in obstoj Sovjetske zveze (pa tudi Jugoslavije) je tedaj še ohranjal 'standardno' naracijo o boju med fašizmom/nacizmom na eni ter zavezniki na drugi strani. Kdo je premagal koga in katera vojska je kaj osvobodila … vse to je bilo vsaj v javnih razpravah jasno. Še vedno je to jasno tisočim, ki so se 9. maja podali v berlinski park Treptower. Kar 10.000 jih je prišlo k temu ogromnemu, kar 93.000 kvadratnih metrov velikemu spomeniku, pod katerega so pokopali okrog 7.000 vojakov Rdeče armade, ki so padli v bojih okrog Berlina. Največ je bilo sovjetskih zastav; ali improviziranih sovjetskih zastav, kot je bila Jurijeva.

Nekaj je bilo ruskih, veliko ljudi, kot 'zloglasni' Nočni volkovi, ki pa so v množici skoraj izginili, je imelo okrog vratu ali pa pripete križe častnega reda svetega Jurija ali pa so vsaj nosili trakove z oranžno-črnimi progami. Nikogar ni motilo, da je bila tam stojnica, na kateri so zbirali prispevke za Ukrajince iz Donske regije in s Krima. Večina jih tako ali tako živi v Berlinu in vztrajajo pri tem, da je bilo bistvo Rdeče armade to, da je bila to večnacionalna armada. Tako Jurij kot nekaj drugih Rusov srednjih ali poznih let je poudarilo, da je ključna lekcija povojne Sovjetske zveze in pa Rdeče armade sožitje med narodi in internacionalnost, saj je bilo v njej zastopanih čez 100 narodov, ki so živeli v Sovjetski zvezi. Da je to tisto, kar bi se moralo ohraniti kot ključno sporočilo.
Najljubši ukrajinski bend berlinskih Rusov
In medtem ko so otroci lazili med rožami in fotografijami vojnih junakov, fotografijami staršev in starih staršev, ki so jih mnogi prinesli s seboj, in se – nekateri opremljeni s partizansko kapo - kotalili po pobočju grmade, na kateri stoji veliki vojak, so starejši sedeli ob robu; tam okrog 13.00 iz torb potegnili vloženo zelenjavo, kruhke in – seveda – vodko; nekateri so imeli s seboj zvočnike, iz katerih so predvajali posnetke ruskih (sovjetskih) vojaških zborov. Drugi so odšli na drug konec parka, kjer je ob stojnici s kruhki z belo slanino, čebulo in kislimi kumaricami za 50 centov in z berlinskim pivom Rdeči oktober za evro in pol nastopil trio Scho, priljubljena zasedba ruskih priseljencev v Berlinu. V bistvu so Scho Ukrajinci, ampak Rusov (Sovjetov) v Berlinu to ne zanima in enako so plesali na ukrajinsko skladbo o propadu tramvajskega sistema v Kijevu v tridesetih letih kot na sovjetsko približico tvista, ki je okužila moskovska plesišča v sedemdesetih letih.
Sovjetski, pa tudi malo srbski in francoski spomenik
In pravzaprav je tudi sam spomenik padlim sovjetskim vojakom v parku Treptower internacionalni spomenik. Mož, ki je oblikoval veličastne skulpture, vključno z velikim vojakom, je bil po rodu Srb. Malo pa tudi Francoz. Ja, Jevgenij Vučetić se je leta 1908 v Volgogradu – torej poznejšem in zdaj nekdanjem Stalingradu – rodil Srbu, rojenemu v Črni gori, in materi, ki je bila po rodu Francozinja. Njegov oče je bil po oktobrski revoluciji na strani belogardistov in kar nekoliko nenavadno je, da je čistke po koncu državljanske vojne preživel in da družini niti ni bilo treba v izgnanstvo. No, sin je bil veliko bolj politično 'konstuktiven'.

Po nekaj letih na fronti druge svetovne vojne, kamor je odšel kot prostovoljec in kjer je od navadnega vojaka mitraljezca napredoval do čina podpolkovnika, je Vučetić postal del ekipe arhitektov in umetnikov, ki je načrtovala veliki Stalinov načrt rekonstrukcije Moskve; ki je razvila tisti slog, ki mu v Berlinu v povezavi s Karl-Marx-Allee pravijo Zuckerbäckerstil, saj naj bi sovjetski monumentalni historicizem zaznamovali miniaturni okraski, kot bi jih izdelal oblikovalec finega peciva. No, Vučetić je postavil še nekaj znamenitih spomenikov, kot sta Mati domovina v Kijevu in Mati domovina v Volgogradu in seveda je za svoje delo prejel vrsto nagrad in odlikovanj; tudi red velike domovinske vojne; drugega reda sicer.
Palestina, nemški komunisti ... vse to je bilo na programu
Danes ime Jevgenij Vučetić malokomu kaj pomeni. Prav tako tudi večina obiskovalcev ne ve, da sarkofagi ob osrednji osi spomenika predstavljajo 16 sovjetskih republik, reliefi na njih pa prizore iz velike domovinske vojne. Vučetić je umrl leta 1974, nekaj mesecev pred znamenitim Arafatovim govorom v agaeneralni skupščini OZN-a, ki je kot eno glavnih točk svetovne politike postavila vprašanje Palestincev. In Palestina je bila tudi ena od tem, o katerih se je govorilo v soboto v parku Treptower.

Več skupin aktivistov, ki si prizadevajo za rešitev palestinskega vprašanja, je bilo tam in opozarjalo na strukturne podobnosti izraelskega odnosa do Palestincev z nacistično ras(istič)no politiko. Prišle pa so tudi skupine nemških aktivistov, ki podobno kot Heinrich Böll v diskurzu o nemški osvoboditvi 8. maja 1945 vidijo oportunizem in z lažjo utemeljeno lažjo pot iz zadrege. Predvsem pa jih moti to, da zaradi še vedno aktualne strategije diskreditacije socializma kot možnega družbenega sistema nemške zgodovinopisne knjige nikjer pravilno in pravično ne ocenijo dela domačega, predvsem komunističnega in socialdemokratskega odporniškega gibanja. V parku Treptower so tako tudi navajali citate iz nemških šolskih zgodovinskih knjig, ki o nemški komunistični partiji in njeni vlogi v drugi svetovni vojni pišejo predvsem to, da so se njene vrste uspešno infiltrirali nacisti in tako uničili njeno odporniško naravo.

Komaj čakamo 10. maj ...
Očitno lahko tudi še v Nemčiji pričakujemo ideološko utemeljene razprave o (resnični) vlogi teh ali onih skupin. In očitno se bodo razvnele, ko bodo nekdanji borci že mrtvi in ko bodo zato lahko še bolj nadrealne od sedanjih; utemeljene na 'senilnem' zgodovinskem spominu … Morda bi morali preprosto sprejeti dekret o prepovedi razprav o krivdi in spravi. V bistvu so jih bolj ali manj vsi naveličani. Tudi novinarji ne vedo več, kaj še bi lahko napisali. Rezultat tega je tudi bila zgoraj omenjena razprava, na katero sem naletela na svoj prvi dan prakse, ki jo ta mesec opravljam v uredništvu časopisa Die Tageszeitung (TAZ). Tudi 'mi' smo potem imeli posebno prilogo, tudi TAZ je objavil nekaj spominov veteranov, nekaj esejev in nekaj bolj zabavnih kratkih notic o izumih, ki nam jih je prinesla druga svetovna vojna, vključno s Fanto in kulijem.
Zgodovinar v Bundestagu proti politično motivirani instrumentalizaciji 2. svetovne vojne
Ampak v bistvu je večina res naveličana razprav o vojni; razen tistih, ki želijo iz nje izvleči politični dobiček. Zato bi moral – v slovenski kontekst prevedeni – govor ene največjih avtoritet med nemškimi zgodovinarji Heinricha Augusta Winklerja veljati tudi pri nas. V petek je na slovesni seji bundestaga med drugim dejal: "Vsaka z dnevno politiko motivirana instrumentalizacija poboja evropskih Judov je banalizacija tega zločina. Odgovoren odnos do zgodovine pomeni ustvarjanje razmer za odgovorno delovanje v sedanjosti. Iz tega ne sledi, da bi moralo opazovanje njihove lastne zgodovine Nemce hromiti. In obenem to pomeni, da političnim odločitvam ne želimo dati nekega višjega pomena preko iskanja njihove argumentacije v tej ali oni zgodovinski lekciji iz nemške preteklosti. Vsak poskus utemeljevanja (sedanje, op. P. B.) posebne nemške morale z namigi na nacionalsocializem je zavajanje."
Winklerjeva teza, da je "prisiljeno aktualiziranje (dogodkov izpred 70 let, op. P. B.) za politične namene" pravzaprav izraz sprevržene morale, v kar prišteva tudi popolnoma odvečno "nemško sklicevanje na Auschwitz, ko gre nemške akcije za preprečevanje genocidov ali drugih zločinov proti človeštvu", je še posebej aktualna danes, ko se zdi, da javni (tudi medijski) diskurz o koncu druge svetovne vojne in pa pravšnjem razmišljanju o njem in obdobju neposredno po njem iz rok zgodovinarjev prevzemajo politiki, politično motivirani družboslovci in moralisti in celo psihoanalitiki …
Post-Festum ali v Karlshorstu vse mirno
10. maja popoldne je bilo v Karlshorstu vse mirno. Stavba, v kateri so Nemci drugič in po vseh protokolarnih pravilih podpisali kapitulacijo in v kateri je danes muzej, je skoraj samevala. Rože na tanku so govorile o tem, da je včeraj tu vseeno bilo precej ljudi. A prav osamelost nekdanjega štaba 5. sovjetske armade govori o tem, da druga svetovna vojna dejansko je zelo daleč; zelo zelo daleč; le s tem ali onim (političnim) motivom se jo vedno znova obuja v življenje.