V Odmevih je potekal pogovor glede razkritja ameriških depeš, v katerih piše, da se je slovenski premier Borut Pahor z ameriškimi predstavniki dogovarjal o sprejetju zapornika iz Guantanama in pripravljenosti na sodelovanje ameriškega podjetja Westinghouse pri 3 do 4 milijadah vredni nadgradnji Jedrske elektrarne Krško v zameno za 20-minutno srečanje z ameriškim predsednikom Barackom Obamo.

Politični analitik Vlado Miheljak je dejal, da tako dogovarjanje v zameno za fototermin pri predsedniku države ni samo nespodobno, ampak prepoceni in banalno, a je pri tem opoozoril, da je treba onkraj moraliziranja vzeti na znanje, da se pri tako velikem poslu v ozadju vsekakor odvija vzajemna trgovina, saj bo Krško nedvomno predmet pogajanj, a človek bi pričakoval, da bodo ta trda.

Po njegovem mnenju je tukaj najprej politično sporno dogovarjanje glede sprejetja zapornika iz Guantanama, saj je to ameriška "godlja" in Evropa pri tem nima kaj iskati, čeprav je hvalevredna namera Obame za zaprtje Guantanama, v to zgodbo se Slovenija ne bi smela mešati, ne gleda na to, s kakšnim razlogom se pogajajo.

Vedenje Pahorja in barantanje za zapornika je po mnenju urednika Sobotne priloge Alija Žerdina lastnost banana republik, če je seveda zapis iz depeše točen, o čemer pa sam ne dvomi, saj gre za odpravnika poslov, ki je izšolan in izkušen diplomat, zato ve, kaj piše.

Premier se nima kaj pogovarjati z odpravnikom poslov, sploh pa ne na veleposlaništvu, tukaj so porušena vsa elementarna pravila diplomatskega bontona in protokola, ampak bi, če že, to moralo potekati v premierjevem uradu in pred očmi javnosti, ne pa na skrivaj, je bil jasen Žerdin.

Glede Jedrske elektrarne Krško je zadeva po njegovih besedah še toliko bolj osupljiva, saj gre za največjo načrtovano investicijo v Sloveniji, kjer sicer ni še nič dorečenega. A ko se neka država pogaja o ceni, potem nikakor ne sme sporočati eni od potencialnih naročnic, da jo preferira, saj se lahko cena tako dvigne in tukaj gre za izjemno visoke številke, opozarja Žerdin.

"Patria je drugačna zgodba"
O vzporednicah z drugim poslom stoletja, orožarsko pogodbo s Patrio, Žerdin meni, da je na mestu ukvarjanje protikorupcijske komisije s to zadevo, o tem pa se bo verjetno odločala tudi tožilka. Sam napoveduje, da se bo moral vabilu protikorupcijske komisije tokrat mogoče odzvati tudi sam predsednik vlade.

Miheljak ne vidi povezave s Patrio, čeprav ne dvomi o dogovarjanje, vendar pri tem v primeru Westinghousa ni bilo nobenih obvez in nobenih konkretnih dogovorov, ampak so bila samo neka namigovanja. Poleg tega naj bi pri aferi Patria šlo za osebne koristi, tukaj pa razen srečanja z Obamo tega ni.

Tudi Žerdin je dejal, da naj bi pri Patrii šlo za nakazilo dela provizij na račune posrednikov na Dunaju in nato so iz Slovenije prihajale zahteve po avansih, se pravi, da je prišlo do določenih plačilnih tokov, medtem ko je pri Krškem in Westinghousu glede tega zadeva manj jasna, ima pa seveda pravno dimenzijo.

"Lepo je, če v sramoti nisi sam"
O uhajanju tajnih informacij, ki so obremenile mnoge države, je Miheljak malce priredil rek "Lepo je, če v nesreči nisi sam" in dodal, da bi v primeru Slovenije tukaj lahko rekli: "Lepo je, če v sramoti nisi sam," saj so pri razkrivanju depeš osramočeni pravzaprav vsi.

Če gledamo z vidika arogantne Amerike, ima polovico sveta za bedake, polovico sveta pa za lumpe, in mi spadamo v prvo skupino, je malce v šali dejal Miheljak in dodaja, da so pač tokrat vsi dobili svojo porcijo, zato tistim, ki so v tem primeru kazali mišice na slovenski politični sceni, svetuje, da počakajo še malo in vidijo, kaj bo še prišlo na plan.

Ta svet je precej "zapacan" in eden od načinov, da se vsaj deloma "odpaca", je tole precej gverilsko podajanje zaupnih informacij, je dejal Žerdin in dodal, da se strinja z ocenami, da je v teh depešah relativno zelo malo gradiva, ki se doslej še ne bi znašlo v časopisih, na televiziji, radiu ali internetu, edino dodatno težo daje, da gre za neke dokumente z žigom in pečatom, kar "bolj trese sceno kot poprej".