Lov na brata Carnajev, osumljena, da sta izvedla ponedeljkov bombni napad na maratonu v Bostonu - najhujši teroristični napad na ozemlju ZDA po 11. septembru 2001 -, je prek ameriških medijev, ki so dogajanje spremljali 24 ur na dan, lahko opazoval tudi ves svet. In temu se je zdelo, da je Amerika padla v čisto pravo, živo računalniško igro.
Anderson Cooper je na CNN-u razlagal, kako je bil že v Iraku in Afganistanu, a da se še nikdar ni počutil tako na vojnem območju, kot se je te dni v Bostonu. Eno najstarejših ameriških velemest, znano po elitni univerzi Harvard, kremni ribji juhi, bejzbolski ekipi Red Sox in liberalnem mišljenju, je bilo ta teden videti bolj kot kako prizorišče iz poapokaliptičnega filma - izpraznjeno, oblegano, v stanju popolne živčne vojne.

In v petek zvečer je bil "prijet" še mlajši izmed bratov - prijet morda ni najboljši izraz, saj je bil čoln, v katerem se je skrival na dvorišču neke hiše v Watertownu, po policijski strelski akciji videti kot "švicarski sir", kot so povedali pozneje. Lastnika čolna, Davida Henneberryja, so ameriški mediji oklicali za "heroja", ki je opazil, da je ponjava čolna premaknjena, in je obvestil policijo. Najstnik, ki na sebi ni imel razstrelivnih sredstev, je bil po streljanju hudo ranjen in je še vedno v kritičnem stanju.
Najstnik, zaradi katerega je bila vsa Amerika več dni na trnih. Po prijetju si je Boston oddahnil in na ulicah so izbruhnile spontane proslave. Fotografije prikličejo v spomin bučno poulično veselje ob prvi izvolitvi Baracka Obame ali pa finale kake res pomembne športne tekme. Ameriške zastave so vihrale v zraku, ljudem so tekle solze po licih, skupine radostnih ljudi pa so spontano skandirale "USA! USA!" ("ZDA! ZDA!").

Osumljenec ali bombaš?
Džohar je bil zanje terorist in musliman, in to je bilo vse, kar je bilo pomembno. Pa čeprav je fant od 12. leta živel in se šolal v ZDA in imel ameriško državljanstvo. Malce manj prilagojen je bil njegov 26-letni brat, ki je bil ubit v spopadu s policijo, fotografija njegovega krvavega, hudo ranjenega trupla na operacijski mizi pa je zaokrožila po spletu kot kaka trofeja. Kdo je pokojnika fotografiral in sliko razposlal naokoli, sicer ni znano, a dejstvo je, da je bil v oskrbi bostonskega zdravstvenega centra Beth Israel Deaconess Medical Center.

Zdravnik, dr. David Schoenfeld, ki je oživljal hudo ranjenega Tamerlana Carnajeva, je medijem razlagal, kako zdravniška ekipa ni vedela, koga jim peljejo. "Je osumljenec? Žrtev? Policist? Nazadnje je ta razprava hitro zamrla, saj ni bilo pomembno, koga peljejo k nam. Zdravili ga bomo najbolje, kot znamo, ker res ne veš, za koga gre, dokler se prah ne poleže." Zdravnikom se je torej zdelo pomembno zdraviti, "ker še niso vedeli, za koga gre". Bi bili kaj manj pripravljeni spoštovati Hipokratovo prisego, če bi bili povsem prepričani, da gre za osumljenca?

Ključna beseda tu je tudi "osumljenec". Pri bratih Carnajev so ameriški mediji le redko uporabili besedo osumljenec. V glavnem je šlo kar za "bombaša". Na to temo se je na svojem Facebooku razpisal Alex Lightman z bostonske univerze MIT: "Hočem se pridružiti 'Imamo ga!' slavju. Imam samo eno vprašanje, preden se pridružim zabavi. Ali pa morda več kot eno. Kakšne dokaze imamo proti bombašema? Ne bom rekel 'domnevnima' bombašema, ker glas Amerike pravi, da je bil bombaš, ne domnevni bombaš, zato že mora biti res. Glas Amerike pravi, da je primer zaključen."

Odvzem osnovnih pravic
Zelo zgovorni so bili tudi nekateri komentarji republikanskih politikov po Džoharjevem prijetju. Newyorški senator Greg Ball je tako na svojem Twitterju zapisal: "Torej, gnida #2 je prijeta. Kdo ne bi uporabil mučenja na njem, da bi rešil več življenj?" Ko so se na zapis nekateri odzvali, češ da ni primeren, pa: "Če se ljudem to zdi žaljivo, potem bodo morali izprašati svojo lastno vest."

A Ball ni bil edini. Malo pred Džoharjevim prijetjem je vidni republikanski senator Lindsey Graham tvitnil, da bi morali osumljencu odreči eno izmed osnovnih pravic Američanov: "Če ga primejo, upam, da bo (Obamova) administracija vsaj razmislila, da bi osumljenca razglasila za sovražnega borca in tako zbrala kaj več podatkov." In še: "Če ima osumljenec povezave s tujimi terorističnimi organizacijami, bi bil lahko prava zlata jama podatkov. Zadnja stvar, ki bi si jo želeli, je, da bi osumljencu prebrali njegove pravice in mu povedali, da ima pravico molčati."

Za zdaj še ni jasno, kako bodo policisti pristopili k primeru. Pregon zaradi umora je zadeva zvezne države, vendar pa Massachusetts ne pozna smrtne kazni, zato bodo Carnajeva skoraj zagotovo prevzeli zvezni policisti. V zameno za sodelovanje s preiskovalci mu bodo lahko potem namesto smrtne kazni ponudili dosmrtni zapor. Zaslišati ga namerava posebna skupina zveznih policistov, ki pa ga ne bo seznanila z njegovo pravico do molka in odvetnika.

To omogoča zvezni zakon o terorizmu, vendar pa je Ameriška zveza za državljanske svoboščine že izrazila nasprotovanje, ker zakon omogoča odstop od ustavnih pravic le v izjemnih primerih, ko obstaja neposredna nevarnost novega napada ali napadov. To v tem primeru ne velja, saj policija nima nobenih podatkov o teroristični preteklosti ali zvezah obeh osumljencev.

Nevaren precedens
Vprašanje, kakšne pravice, če sploh, si zasluži Džohar Carnajev, je sprožila številne javne razprave in članke. Tako se Glenn Greenwald v komentarju v Guardianu sprašuje, "kakšne pravice bi moral dobiti Džohar Carnajev in zakaj je to pomembno". Greenwald meni, da bi bilo omejevanje pravic "radikalno in grozeče" in resna grožnja sami ustavi: "Koncept, da bi dolgo uveljavljene pravice spodkopali v imenu terorizma, je res gnusen, poskus odvzemati bistvene ustavne svoboščine na ameriških tleh pod to oznako pa je seveda nevaren."

In še: "Pustimo ob strani, da Džohar Carnajev ni bil ničesar obsojen in je zato upravičen do domneve nedolžnosti. Razlog, da bi nam moralo biti pomembno, kaj se zgodi z njim, je, ker način, kako je obravnavan, ustvarja precedens, kaj lahko vlada ZDA počne, vključno z ameriškimi državljani na ameriških tleh. Ko pozdravljaš odvzemanje njegovih pravic, pozdravljaš odvzemanje svojih lastnih."

Jelani Cobbs pa je v članku v New Yorkerju vzela pod drobnogled vprašanje kolektivne krivde in kako "ameriška bridka pristranskost omogoča Američanom, da tudi najhujša dejanja brez težav pripišejo prikladnim 'njim', ne pa 'nam', kar bi vključevalo dejavnik sramovanja". Cobbsova še izpostavlja morda ključno dejstvo pri primeru bratov Carnajev: da se imajo Američani za "narod priseljencev", da je njihova dežela "dežela priložnosti" in da se tu da uresničiti ameriški sen. A ko se zgodi napad, kot je bil ponedeljkov, sta bila brata, ki sta bila po vseh merilih Američana kot vsi drugi, "muslimanska terorista", bila sta "oni", ZDA pa so zmagale.