Vojna med muslimanskim severom in pretežno krščanskim jugom v Sudanu je trajala kar 22 let in velja za najdaljši konflikt na afriški celini. Umrlo je okoli milijon in pol ljudi. Po napornih pogajanjih so se spopadi končali leta 2005, ko sta vlada v Kartumu in Sudansko ljudsko osvobodilno gibanje (SPLM) podpisali mirovni dogovor.
Z dogovorom sta se obe strani zavezali k delitvi oblasti in dobička od nafte, južnemu Sudanu pa je pripadla tudi pravica, da lahko leta 2011 organizira referendum o odcepitvi in neodvisnosti. A na mizi je še vedno ostala ena izmed najobčutljivejših odločitev - meje pokrajine Abjej, ki si je sicer zagotovila pravico, da se leta 2011 lahko na referendumu odloča o priključitvi severu ali jugu države.
Skupina mednarodnih strokovnjakov je leta 2005 določila tudi meje pokrajine Abjej, ki leži na meji med jugom in severom te največje afriške države, a njihovo odločitev je spodbijala vlada v Kartumu, ki se je nato z južnosudansko vlado dogovorila, da se primer preda Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haagu. Obe strani sta se zavezali, da bosta spoštovali odločitev sodišča.
Stalno arbitražno sodišče (PCA) je neodvisna medvladna organizacija. Med drugim lahko svetuje in posreduje informacije pogodbenicam, ki premišljujejo o reševanju spora, pa tudi državam in posameznikom iz držav, ki niso pogodbenice konvencij. PCA opravlja naloge registra, skrbi za pravno podporo sodišč in komisij kot uradni kanal za komunikacijo. Sprte strani se morajo sporazumeti o tej posebni instanci v sporazumu za arbitražo in določiti okvir ter uporabne zakone, o čemer posledično odloča tudi arbitražno sodišče.
Če so odločitve Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) zavezujoče, pa to za več kot sto let staro stalno arbitražno sodišče v Haagu ne velja. Tu gre namreč za predhodno soglasje sprtih držav, a kljub temu praksa kaže, da odločitve večinoma obveljajo. PCA tudi nima veliko primerov, zato so ti hitreje končani kot pri ICJ-ju, državi pa morata stroške obravnave plačati sami. Razlika je še ta, da sprte države znotraj ICJ-ja ne morejo vplivati na izbiro sodnikov, znotraj PCA-ja pa lahko.
Sever zadovoljen z nafto, jug z mirom
Sodišče je zdaj na novo začrtalo meje Abjeja in zmanjšalo njegovo površino, pri čemer so na severu najbolj zadovoljni, da jim je dodeljena večina naftnih rezerv v pokrajini, med temi tudi obsežno naftno polje Heglig, ki tako zdaj ni več del pokrajine.
Z zmanjšanjem meja pokrajine je sodišče v bistvu z ozemljem in naravnimi viri nagradilo sever države, a južnosudanske oblasti so kljub temu zatrdile, da bodo spoštovale odločitev. "Hočemo mir. Menimo, da bo ta odločitev utrdila mir," je dejal predstavnik južnega Sudana Riek Machar.
Če so predstavniki obeh uradnih strani sprejeli odločitev sodišča in so jo pripravljeni spoštovati, pa ostaja vprašanje, kako bodo to sprejeli predstavniki ponekod še vedno globoko sprtih ter razdeljenih lokalnih skupnosti, ki živijo na območju in si v prihodnosti obetajo večji kos naftne pogače.
Za črpanje potrebna stabilnost
Kljub velikemu naftnemu bogastvu pa v bližnji prihodnosti še ne moremo pričakovati njegovega večjega izkoriščanja. Naftna podjetja, tudi kitajska, ki so po odhodu zahodnih multinacionalk (zaradi sankcij in pritiskov zahodne javnosti) skoraj edina ostala v Sudanu, si namreč za svoje delovanje želijo stabilnosti, ki pa je verjetno še nekaj časa ne bo mogoče zagotoviti v popolnosti.
Lani so bile v pokrajini najhujše napetosti po podpisu mirovnega dogovora in znova so izbruhnili spopadi med nekdanjimi južnosudanskimi uporniki ter vojaki vladnih sil s severa, ki so zahtevali okoli sto smrtnih žrtev. Če je še lani v mestu Abjej in njegovi okolici živelo 50.000 ljudi, pa je zdaj slika popolnoma spremenjena - ostalo jih je le še okoli 3.000.
Boj za pašnike in vodo
Po lanskem izbruhu nasilja sta se obe strani dogovorili, da bo mejo ozemlja določilo haaško arbitražno sodišče, ki pa je odločalo o še eni pomembni zadevi za ta konec sveta - pravici do paše in vodnih virov, ki so za tukajšnja nomadska ljudstva za zdaj verjetno pomembnejša kot črno zlato.
Sodišče je odločilo, da si pravico do prebivanja in izkoriščanja ozemlja delita arabsko nomadsko ljudstvo Miserija, ki je bilo med vojno vdano vladi v Kartumu, in ljudstvo Dinka Ngok, ki je del največje južnosudanske etnične skupnosti.
Pripadnike obeh ljudstev so med vojno "severnjaki" in "južnjaki" uporabljali v medsebojnem obračunavanju in tako izkoriščali večne napetosti, ki se med nomadi pojavljajo v tekmovanju za redke naravne vire v težkem okolju.
Toda posebni odposlanec ZN-a za Sudan Ašraf Kazi zatrjuje, da so pravice obeh ljudstev zagotovljene v skladu z mednarodnim pravom. "Meje niso prepreke," pa dodaja Derek Plumbly, ki predseduje komisiji za nadzor nad izvrševanjem mirovnega dogovora med severom in jugom.
Že ob razglasitvi neodvisnosti leta 1956 so na jugu Sudana, ki obsega tako veliko ozemlje, kot sta Francija in Nemčija skupaj, zahtevali avtonomijo, kar je vlada zavrnila, zato je izbruhnil upor, ki je s presledki trajal skoraj pol stoletja in se končal leta 2005 s sklenitvijo mirovnega sporazuma, ki je predvideval delitev oblasti med vlado in uporniki. Prebivalce na jugu, ki so pretežno animističnih verovanj in kristjani, je želela islamistična vlada v Kartumu na silo islamizirati, v desetletjih vojne pa je umrlo milijon in pol ljudi, od tega večina civilistov, štiri milijone ljudi pa je bilo razseljenih in so životarili v begunskih taboriščih, kjer so jih oblasti načrtno stradale. Sudanska vojska je med vojno velikokrat z letali bombardirala vasi na jugu, kjer naj bi se skrivali uporniki, pri tem pa so umirali predvsem nedolžni civilisti. Vlada je oboroževala arabske milice in jih podpirala pri ropanju in požiganju vasi ter zasužnjevanju ujetih vaščanov. Leta 1983 je pod vodstvom polkovnika Johna Garanga nastala Sudanska ljudska osvobodilna vojska (SPLA), ki se je bojevala proti vladnim silam. Zaradi odkritja zalog nafte na jugu, obojestranske izčrpanosti po dolgih letih spopadov in groženj ZDA, da bodo začele vojaško podpirati upornike, sta vlada in SPLA sklenila mirovni sporazum, s katerim so ustanovili prehodno vlado za obdobje šestih let. Dogovor predvideva tudi delitev dobička od črpanja nafte. Vodja upornikov Garang je v skladu s sporazumom postal namestnik predsednika Al Baširja, vendar pa je kmalu po nastopu funkcije umrl v nesreči helikopterja, na položaju pa ga je zamenjal drugi človek SPLA-ja Salva Kir. Po šestletnem prehodnem obdobju se bodo lahko prebivalci na jugu na referendumu odločili za neodvisnost in morebitno odcepitev od severnega dela.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje